nova beseda iz Slovenije

ki (2.601-2.700)


prikazovanje sveta, temveč tudi prisotnost vzvišenega,      ki      se v podobni obliki morda kaže le še v mistični  A
sled bi lahko dejali, da ostaja za pesmimi,      ki      so zapisane v knjigi z naslovom Vsakdanjost  A
Zbrane pesmi so večinoma pripovedi dogodkov,      ki      jih poznamo iz tubitnega življenja.Govorica  A
Govorica te poezije poimenuje stvari iz okolja,      ki      nas obdaja, ki ga živimo vsak-dan.To so odsevi  A
poezije poimenuje stvari iz okolja, ki nas obdaja,      ki      ga živimo vsak-dan.To so odsevi narave, študentsko  A
razlaga, da je vse povedano dano v besedah,      ki      so na razpolago vsakomur. V nekaterih delih  A
občutka za fluidnost pripovedovanega. V času,      ki      je naklonjen tako neformalni, kot formalni pesniški  A
doletela temeljna, usodna življenjska izkušnja,      ki      je zagotovo bistveno zaznamovala del njegove  A
raven, ko moremo govoriti o takšni poeziji,      ki      išče pot k vzvišenemu jeziku, ob tem pa ostaja  A
pa ostaja na nivo . /\ .. stran 117 . \/ ju,      ki      je dostopen bralcu.To nikakor ne pomeni, da  A
povzdigniti vsakdanji govor na upodobitveno raven,      ki      jo premorejo le zelo dobri mojstri estetskega  A
omeniti še angleške verze različnih znanih pesmi,      ki      smiselno uvajajo posamezne »dele dneva«.Na tem  A
je nekoč že zgodilo z dejanskim življenjem, »     ki      se čudežno začne,/ko se na Lavi (četrt mesta  A
dajeta osnovo praznovanju svečanosti v okolju,      ki      ga ponuja ta poezija. Iz enega od verzov sonetnega  A
Verjetno je v tem iskati občutenje mikrokozmosa,      ki      je konec koncev samo druga plat neskončnega  A
podeželskem grobu, ko piše o »totengrobarju«,      ki      je skrivaj vzel mrtvemu čevlje, preden ga je  A
pisanja na voljo določen literarnokritični aparat,      ki      nam omogoča razpoznavnost njenega perfekcionizma  A
smemo pozabiti na določeno časovno distanco,      ki      je nujni pogoj za potrditev kredibilnosti posameznega  A
lirika, še posebej vsakdanja, neke vrste medij,      ki      govori sam zase in vsakemu bralcu po svoje,  A
hosta - gozd pri posestvu na Polulah pri Celju,      ki      ga opisujem; Polule so ime dobile zato, ker  A
davnimi časi prišel popotnik in vprašal malčka,      ki      se je igral ob poti: Mali, kako daleč je še  A
holc-etimološki izraz tet moje stare mame,      ki      so živele na omenjenem posestvu na Polulah,  A
Stéphanie njena prijateljica, Kiki pa Gec mlajši,      ki      je bil takrat še v Doriane; Sonetni venec  A
je velika podoba Gutenberga, pionirja tiska,      ki      drži v roki pečat; ... kot kakšna »haunted house  A
Lizardov - teksaška zasedba Austin Lounge Lizards,      ki      igra duhovito countryjevsko in bluegrassovsko  A
Savinjsko nabrežje; Splavar - kip splavarja,      ki      ga jaz že od nekdaj pišem z veliko, je eden  A
125 . \/ pa tam napišem tudi kakšno balado,      ki      je v teh časih izumirajoča zvrst poezije): Vječkrat  A
pa se naprej odpráum. Druga takšna pesem,      ki      bi v tem kontekstu znala biti zanimiva, pa je  A
biti zanimiva, pa je Sprehajam se po Cjelu,      ki      sem jo na pisal na melodijo pesmi Walking To  A
Ljubljana Odklop - priljubljena oddaja,      ki      jo je pred leti predvajal Kanal A, nedolgo tega  A
besed; Nancy - naslov pesmi Leonarda Cohena,      ki      ga v naslednjem sonetu imenujem tudi Lenny;  A
1980; v ljubljanskem antikvariatu Vinilmanija,      ki      ga ni več, sem kupil kar dva izvoda tega albuma  A
izjemno popularen vodja narodnozabavnega ansambla,      ki      ga omenjam v sonetu, se piše Burkat; vsa preostala  A
Mariborski v Celju, se je k nam s kolesom vozil tip,      ki      sem ga tu poimenoval Gologranc; priimek je imel  A
spomin na njo je že bled; telegrafski drogovi,      ki      mimo beže, brišejo nanjo sled. Nekoč bom nekje  A
je nemir. Prišla sem k samotni hiši, prvi,      ki      sem jo spoznala na svetu tako pride otrok k  A
naročje. Rojstna hiša je kakor mati: Ogenj,      ki      sem ga zakurila v peči - že leta hladni - ves  A
brez prediva. Vrti se kot stara plesalka,      ki      vriska in drzno bije s petami ob tla drugim  A
hišo in cesto v dolini napeta kot vrv žrebeta,      ki      noče pred oje. Jutri.   A
Kakor rž in pšenica Lice prislanjam h grudi,      ki      grenko diši naj skoz moja pljuča zemlja zadiha  A
pljuča zemlja zadiha! Z dlanjo čutim seme,      ki      žene kali naj misel, ki niha med temo in soncem  A
Z dlanjo čutim seme, ki žene kali naj misel,      ki      niha med temo in soncem, vzkali, zacveti! Da  A
sem Ne vem, kdo sem, ne kakšna sem. Vsak,      ki      me sreča, me ustvari po svoje, zase ko da je  A
polje tvoja topla, rdeča kri. Nisem deklica,      ki      jo ljubkujejo tvoji prsti; nisem višnjev zrak  A
ljubkujejo tvoji prsti; nisem višnjev zrak,      ki      objema tvoje telo. Obala sem, črna obala, na  A
kako trepeče od želje po tebi. Da si bruno,      ki      leže name, bi ozelenel, tolikšna je moja sla  A
brez želje po spanju. Moje telo je plamen,      ki      hoče doseči vejo nad sabo. Imam le noge bežečega  A
in gležnje gledam. Nekoč je živel človek,      ki      sem mu poljubljala noge. Zgodilo se je, da mi  A
zajela njegove, je bil svet moj. Ni bilo stvari,      ki      je ne bi imela. Potem sem ga ubila.   A
Zdaj imam le noge bežečega volka in pljuča,      ki      hočejo dihati. Dajte nam sivih juter Tudi  A
našem mestu končajo v sivem, meglenem jutru,      ki      leže na dušo težko, moreče, kot sneg na jesenske  A
zdaj sta se našla. - - - Nenadoma sem jaz ona,      ki      sedi kraj tebe. Čutim tvojo roko na svojem pasu  A
srečo in veselje. Jutri, ko ne bom več ona,      ki      sedi kraj tebe, bom od daleč ne da bi vedel  A
bi našli, česar ni: hrepenenje vedno mlado,      ki      prek vseh prevar živi. Ljubim danes bolj kot  A
le iščem, česar ni: hrepenenje vedno mlado,      ki      prek vseh prevar živi. Sreča in nesreča mine  A
da imaš le, česar ni: hrepenenje vedno mlado,      ki      prek vseh prevar živi. Prošnja Od zelenega  A
41 . \/ Živim Na moji desni leži otrok,      ki      hoče moje roke, prsi in topel glas. Na moji  A
prsi in topel glas. Na moji levi ležiš ti,      ki      hočeš moja usta, boke in pas. Živim.   A
noge. Na pomlad sem se polepšala za nekoga,      ki      bo nekaj dni spremljal moj beg in lov. Vsaka  A
Vsaka pomlad je bila prva in zadnja. Le tisti,      ki      so me gonili, imajo spomin. Vsaka pomlad je  A
prevesilo, ne vem. Zdaj sem ena izmed onih,      ki      se jih lisica boji tako pravijo vsi, ki me poznajo  A
onih, ki se jih lisica boji tako pravijo vsi,      ki      me poznajo. Toda ob večerih zapahnem okna in  A
potem v nekem varnem brlogu vonjati lastno kri,      ki      se oglaša z zahtevnim glasom mladiča! Toda zdaj  A
Potem pride pravljica: Nekoč je živela mama,      ki      nas je ljubila bolj od vsega. Zdaj je ni več  A
ljubega a kaj naj mu rečem? Da je v polju cvet,      ki      ga moram še danes utrgati. Da je v polju ranjena  A
50 . \/ in rdečim, drhtečim bukovim listom,      ki      pada z veje. Zate je ni.   A
pogubljenimi v črni žalosti, s čmo dušo, z vsemi,      ki      so se rodili v znamenju sonca in nosijo sij  A
laži. Dve uri tujih sanj in tujih razočaranj,      ki      se vendarle srečno končajo, saj jih je s koncem  A
spoznati ljudi. Rada imam hladno hotelsko luč,      ki      sta ji tuja moj včeraj in jutri. Rada imam tujo  A
včeraj in jutri. Rada imam tujo udobnost,      ki      je brezbrižna do mojih navad in briše moje vsakdanje  A
hrepenenje Moje hrepenenje teka po ulicah kot pes,      ki      je izgubil gospodarja. K vsakemu gre in mu ovoha  A
desnem očesu strah a sredi med obema pamet,      ki      ve, da išče zaman. A okrog pameti pasja lobanja  A
. stran 60 . \/ Za vajo Bijejo me vsi,      ki      me srečajo: iz brezbrižnosti, iz objestnosti  A
pred smrtjo. Prsi mi polni blažena vera v Nič,      ki      me bo vzel vase. Nikjer ne bo več jutra, ki  A
ki me bo vzel vase. Nikjer ne bo več jutra,      ki      bi vpilo po delu, in ne večera, ki bi nemel  A
več jutra, ki bi vpilo po delu, in ne večera,      ki      bi nemel po ljubezni. Ne želje po sreči.   A
stran 64 . \/ Sedem blagrov Blagor gluhim,      ki      ne slišijo zavijanja avtomobilov, avionov in  A
avtomobilov, avionov in siren. Blagor slepim,      ki      ne vidijo brezupa v očeh soljudi. Blagor nasilnim  A
vidijo brezupa v očeh soljudi. Blagor nasilnim,      ki      po svoji volji krojijo življenje. Blagor prevzetnim  A
je jutri odvisen od njih. Blagor neumnim,      ki      ne slutijo eksplozij v puščavah in oceanih.  A
eksplozij v puščavah in oceanih. Blagor pijanim,      ki      verjamejo, da svet pleše v njihovo veselje.  A
svet pleše v njihovo veselje. Blagor mrtvim,      ki      jim nobena noč ne mine brez spanja. Roke   A
boža prste svojih rok, hladne, vlažne prste,      ki      drhtijo kot otroci, če se teme bojijo. Brez  A
vred nekje visoko nad zemljo, više kot luna,      ki      je bila nad vrhovi najvišjih dreves; a zbudila  A
obrnjen stran, zaznamovan, v spomin človeku,      ki      ni ljubil nikogar in ničesar več. Drveč kraj  A
pridnostjo čebel. Za njo je skrivala svoje poti,      ki      jih ni prehodila, tožečega vetra polne noči  A
jih ni prehodila, tožečega vetra polne noči,      ki      jih ni prespala, in morda imena ljudi, ki jih  A
noči, ki jih ni prespala, in morda imena ljudi,      ki      jih je kdaj ljubila. Neko jesen je odšla in  A
osupljiv in bleščeč, zato pa lahko da bralcu,      ki      se vanj zares poglobi, druge vrednote, ki so  A
bralcu, ki se vanj zares poglobi, druge vrednote,      ki      so postale v sodobni liriki hudo redke.Njegove  A
valov pozdravi jo znan, krasán in ljub obraz,      ki      ji z nasmehom sladkim pravi, da tu je njiju  A
proslavlja svet, tam morda tèma se razžene,      ki      v njo nebá je sklep odet. Prinagnil bodem se  A
boji! . / . / stran 8 . / SAM Gorjé mu,      ki      v nesreči biva sam! A srečen ni, kdor srečo  A
PRI ZIBELKI Počivaj mirno, angel šibki,      ki      dni le šteješ, ne še let, počivaj srečno v topli  A
srcu je pokoj. Zato le spavaj, angel šibki,      ki      nič ne veš še, kaj je svet, počivaj, snivaj  A
srečno mu vrnitev, in ‒ to prisegam ‒ prvo stvar,      ki      po dobljeni slavni zmagi me sreča na domačem  A
nizki, stari, mladi zmagavca videli bi radi,      ki      trume je sovražne zmel. Izmed ljudi na mlado  A
očetu roka v objem prisrčnega otroka. Junak,      ki      groze ne pozna, kaj zdaj ko listje trepeta?  A
nesrečni ôtrok moj, še bolj nesrečen oča tvoj,      ki      kriv brezmejnega je zlega! Umreti moraš, hči  A
stran 23 . / prisegel sem, da prva stvar,      ki      po dobljeni slavni zmagi me sreča na domačem  A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  2.101 2.201 2.301 2.401 2.501 2.601 2.701 2.801 2.901 3.001 ▶ ▷



  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani


Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU Iskalnik: NEVA