ki (2.601-2.700)

prikazovanje sveta, temveč tudi prisotnost vzvišenega,	ki	se v podobni obliki morda kaže le še v mistični	A
sled bi lahko dejali, da ostaja za pesmimi,	ki	so zapisane v knjigi z naslovom Vsakdanjost	A
Zbrane pesmi so večinoma pripovedi dogodkov,	ki	jih poznamo iz tubitnega življenja.Govorica	A
Govorica te poezije poimenuje stvari iz okolja,	ki	nas obdaja, ki ga živimo vsak-dan.To so odsevi	A
poezije poimenuje stvari iz okolja, ki nas obdaja,	ki	ga živimo vsak-dan.To so odsevi narave, študentsko	A
razlaga, da je vse povedano dano v besedah,	ki	so na razpolago vsakomur. V nekaterih delih	A
občutka za fluidnost pripovedovanega. V času,	ki	je naklonjen tako neformalni, kot formalni pesniški	A
doletela temeljna, usodna življenjska izkušnja,	ki	je zagotovo bistveno zaznamovala del njegove	A
raven, ko moremo govoriti o takšni poeziji,	ki	išče pot k vzvišenemu jeziku, ob tem pa ostaja	A
pa ostaja na nivo . /\ .. stran 117 . \/ ju,	ki	je dostopen bralcu.To nikakor ne pomeni, da	A
povzdigniti vsakdanji govor na upodobitveno raven,	ki	jo premorejo le zelo dobri mojstri estetskega	A
omeniti še angleške verze različnih znanih pesmi,	ki	smiselno uvajajo posamezne »dele dneva«.Na tem	A
je nekoč že zgodilo z dejanskim življenjem, »	ki	se čudežno začne,/ko se na Lavi (četrt mesta	A
dajeta osnovo praznovanju svečanosti v okolju,	ki	ga ponuja ta poezija. Iz enega od verzov sonetnega	A
Verjetno je v tem iskati občutenje mikrokozmosa,	ki	je konec koncev samo druga plat neskončnega	A
podeželskem grobu, ko piše o »totengrobarju«,	ki	je skrivaj vzel mrtvemu čevlje, preden ga je	A
pisanja na voljo določen literarnokritični aparat,	ki	nam omogoča razpoznavnost njenega perfekcionizma	A
smemo pozabiti na določeno časovno distanco,	ki	je nujni pogoj za potrditev kredibilnosti posameznega	A
lirika, še posebej vsakdanja, neke vrste medij,	ki	govori sam zase in vsakemu bralcu po svoje,	A
hosta - gozd pri posestvu na Polulah pri Celju,	ki	ga opisujem; Polule so ime dobile zato, ker	A
davnimi časi prišel popotnik in vprašal malčka,	ki	se je igral ob poti: Mali, kako daleč je še	A
holc-etimološki izraz tet moje stare mame,	ki	so živele na omenjenem posestvu na Polulah,	A
Stéphanie njena prijateljica, Kiki pa Gec mlajši,	ki	je bil takrat še v Doriane; Sonetni venec	A
je velika podoba Gutenberga, pionirja tiska,	ki	drži v roki pečat; ... kot kakšna »haunted house	A
Lizardov - teksaška zasedba Austin Lounge Lizards,	ki	igra duhovito countryjevsko in bluegrassovsko	A
Savinjsko nabrežje; Splavar - kip splavarja,	ki	ga jaz že od nekdaj pišem z veliko, je eden	A
125 . \/ pa tam napišem tudi kakšno balado,	ki	je v teh časih izumirajoča zvrst poezije): Vječkrat	A
pa se naprej odpráum. Druga takšna pesem,	ki	bi v tem kontekstu znala biti zanimiva, pa je	A
biti zanimiva, pa je Sprehajam se po Cjelu,	ki	sem jo na pisal na melodijo pesmi Walking To	A
Ljubljana Odklop - priljubljena oddaja,	ki	jo je pred leti predvajal Kanal A, nedolgo tega	A
besed; Nancy - naslov pesmi Leonarda Cohena,	ki	ga v naslednjem sonetu imenujem tudi Lenny;	A
1980; v ljubljanskem antikvariatu Vinilmanija,	ki	ga ni več, sem kupil kar dva izvoda tega albuma	A
izjemno popularen vodja narodnozabavnega ansambla,	ki	ga omenjam v sonetu, se piše Burkat; vsa preostala	A
Mariborski v Celju, se je k nam s kolesom vozil tip,	ki	sem ga tu poimenoval Gologranc; priimek je imel	A
spomin na njo je že bled; telegrafski drogovi,	ki	mimo beže, brišejo nanjo sled. Nekoč bom nekje	A
je nemir. Prišla sem k samotni hiši, prvi,	ki	sem jo spoznala na svetu tako pride otrok k	A
naročje. Rojstna hiša je kakor mati: Ogenj,	ki	sem ga zakurila v peči - že leta hladni - ves	A
brez prediva. Vrti se kot stara plesalka,	ki	vriska in drzno bije s petami ob tla drugim	A
hišo in cesto v dolini napeta kot vrv žrebeta,	ki	noče pred oje. Jutri.	A
Kakor rž in pšenica Lice prislanjam h grudi,	ki	grenko diši naj skoz moja pljuča zemlja zadiha	A
pljuča zemlja zadiha! Z dlanjo čutim seme,	ki	žene kali naj misel, ki niha med temo in soncem	A
Z dlanjo čutim seme, ki žene kali naj misel,	ki	niha med temo in soncem, vzkali, zacveti! Da	A
sem Ne vem, kdo sem, ne kakšna sem. Vsak,	ki	me sreča, me ustvari po svoje, zase ko da je	A
polje tvoja topla, rdeča kri. Nisem deklica,	ki	jo ljubkujejo tvoji prsti; nisem višnjev zrak	A
ljubkujejo tvoji prsti; nisem višnjev zrak,	ki	objema tvoje telo. Obala sem, črna obala, na	A
kako trepeče od želje po tebi. Da si bruno,	ki	leže name, bi ozelenel, tolikšna je moja sla	A
brez želje po spanju. Moje telo je plamen,	ki	hoče doseči vejo nad sabo. Imam le noge bežečega	A
in gležnje gledam. Nekoč je živel človek,	ki	sem mu poljubljala noge. Zgodilo se je, da mi	A
zajela njegove, je bil svet moj. Ni bilo stvari,	ki	je ne bi imela. Potem sem ga ubila.	A
Zdaj imam le noge bežečega volka in pljuča,	ki	hočejo dihati. Dajte nam sivih juter Tudi	A
našem mestu končajo v sivem, meglenem jutru,	ki	leže na dušo težko, moreče, kot sneg na jesenske	A
zdaj sta se našla. - - - Nenadoma sem jaz ona,	ki	sedi kraj tebe. Čutim tvojo roko na svojem pasu	A
srečo in veselje. Jutri, ko ne bom več ona,	ki	sedi kraj tebe, bom od daleč ne da bi vedel	A
bi našli, česar ni: hrepenenje vedno mlado,	ki	prek vseh prevar živi. Ljubim danes bolj kot	A
le iščem, česar ni: hrepenenje vedno mlado,	ki	prek vseh prevar živi. Sreča in nesreča mine	A
da imaš le, česar ni: hrepenenje vedno mlado,	ki	prek vseh prevar živi. Prošnja Od zelenega	A
41 . \/ Živim Na moji desni leži otrok,	ki	hoče moje roke, prsi in topel glas. Na moji	A
prsi in topel glas. Na moji levi ležiš ti,	ki	hočeš moja usta, boke in pas. Živim.	A
noge. Na pomlad sem se polepšala za nekoga,	ki	bo nekaj dni spremljal moj beg in lov. Vsaka	A
Vsaka pomlad je bila prva in zadnja. Le tisti,	ki	so me gonili, imajo spomin. Vsaka pomlad je	A
prevesilo, ne vem. Zdaj sem ena izmed onih,	ki	se jih lisica boji tako pravijo vsi, ki me poznajo	A
onih, ki se jih lisica boji tako pravijo vsi,	ki	me poznajo. Toda ob večerih zapahnem okna in	A
potem v nekem varnem brlogu vonjati lastno kri,	ki	se oglaša z zahtevnim glasom mladiča! Toda zdaj	A
Potem pride pravljica: Nekoč je živela mama,	ki	nas je ljubila bolj od vsega. Zdaj je ni več	A
ljubega a kaj naj mu rečem? Da je v polju cvet,	ki	ga moram še danes utrgati. Da je v polju ranjena	A
50 . \/ in rdečim, drhtečim bukovim listom,	ki	pada z veje. Zate je ni.	A
pogubljenimi v črni žalosti, s čmo dušo, z vsemi,	ki	so se rodili v znamenju sonca in nosijo sij	A
laži. Dve uri tujih sanj in tujih razočaranj,	ki	se vendarle srečno končajo, saj jih je s koncem	A
spoznati ljudi. Rada imam hladno hotelsko luč,	ki	sta ji tuja moj včeraj in jutri. Rada imam tujo	A
včeraj in jutri. Rada imam tujo udobnost,	ki	je brezbrižna do mojih navad in briše moje vsakdanje	A
hrepenenje Moje hrepenenje teka po ulicah kot pes,	ki	je izgubil gospodarja. K vsakemu gre in mu ovoha	A
desnem očesu strah a sredi med obema pamet,	ki	ve, da išče zaman. A okrog pameti pasja lobanja	A
. stran 60 . \/ Za vajo Bijejo me vsi,	ki	me srečajo: iz brezbrižnosti, iz objestnosti	A
pred smrtjo. Prsi mi polni blažena vera v Nič,	ki	me bo vzel vase. Nikjer ne bo več jutra, ki	A
ki me bo vzel vase. Nikjer ne bo več jutra,	ki	bi vpilo po delu, in ne večera, ki bi nemel	A
več jutra, ki bi vpilo po delu, in ne večera,	ki	bi nemel po ljubezni. Ne želje po sreči.	A
stran 64 . \/ Sedem blagrov Blagor gluhim,	ki	ne slišijo zavijanja avtomobilov, avionov in	A
avtomobilov, avionov in siren. Blagor slepim,	ki	ne vidijo brezupa v očeh soljudi. Blagor nasilnim	A
vidijo brezupa v očeh soljudi. Blagor nasilnim,	ki	po svoji volji krojijo življenje. Blagor prevzetnim	A
je jutri odvisen od njih. Blagor neumnim,	ki	ne slutijo eksplozij v puščavah in oceanih.	A
eksplozij v puščavah in oceanih. Blagor pijanim,	ki	verjamejo, da svet pleše v njihovo veselje.	A
svet pleše v njihovo veselje. Blagor mrtvim,	ki	jim nobena noč ne mine brez spanja. Roke	A
boža prste svojih rok, hladne, vlažne prste,	ki	drhtijo kot otroci, če se teme bojijo. Brez	A
vred nekje visoko nad zemljo, više kot luna,	ki	je bila nad vrhovi najvišjih dreves; a zbudila	A
obrnjen stran, zaznamovan, v spomin človeku,	ki	ni ljubil nikogar in ničesar več. Drveč kraj	A
pridnostjo čebel. Za njo je skrivala svoje poti,	ki	jih ni prehodila, tožečega vetra polne noči	A
jih ni prehodila, tožečega vetra polne noči,	ki	jih ni prespala, in morda imena ljudi, ki jih	A
noči, ki jih ni prespala, in morda imena ljudi,	ki	jih je kdaj ljubila. Neko jesen je odšla in	A
osupljiv in bleščeč, zato pa lahko da bralcu,	ki	se vanj zares poglobi, druge vrednote, ki so	A
bralcu, ki se vanj zares poglobi, druge vrednote,	ki	so postale v sodobni liriki hudo redke.Njegove	A
valov pozdravi jo znan, krasán in ljub obraz,	ki	ji z nasmehom sladkim pravi, da tu je njiju	A
proslavlja svet, tam morda tèma se razžene,	ki	v njo nebá je sklep odet. Prinagnil bodem se	A
boji! . / . / stran 8 . / SAM Gorjé mu,	ki	v nesreči biva sam! A srečen ni, kdor srečo	A
PRI ZIBELKI Počivaj mirno, angel šibki,	ki	dni le šteješ, ne še let, počivaj srečno v topli	A
srcu je pokoj. Zato le spavaj, angel šibki,	ki	nič ne veš še, kaj je svet, počivaj, snivaj	A
srečno mu vrnitev, in ‒ to prisegam ‒ prvo stvar,	ki	po dobljeni slavni zmagi me sreča na domačem	A
nizki, stari, mladi zmagavca videli bi radi,	ki	trume je sovražne zmel. Izmed ljudi na mlado	A
očetu roka v objem prisrčnega otroka. Junak,	ki	groze ne pozna, kaj zdaj ko listje trepeta?	A
nesrečni ôtrok moj, še bolj nesrečen oča tvoj,	ki	kriv brezmejnega je zlega! Umreti moraš, hči	A
stran 23 . / prisegel sem, da prva stvar,	ki	po dobljeni slavni zmagi me sreča na domačem	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  2.101 2.201 2.301 2.401 2.501 2.601 2.701 2.801 2.901 3.001 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani