Ko ujeta med dvorane in hodnike kamnite, v donenju njunih pesmi lovita sence skrite, mračnost njune glasbe seda na vznemirjeno srce, ki le to, kar hoče, sliši, slepo, zavedeno je. Pesem jima nosi hrano in redi ljubezni moč, ki ne ve, kam se obrača, kje ujela ju bo noč.
V ritmu src ju vodi igra, mimo vseh besed in rok, okrog lastne trdne volje, oži se natrgan krog, kamor vdirajo plesoči, vročih prsi, bosih nog, škratje lačni, razgrajaški, in vse sučejo okrog, dokler ne izvedo skrivnosti ogrinjala črnega, da ima ljubezen krinko, da ima obraza dva.