deklica (4.511)

PRIZOR Kolo in Veronika. BARBARA Kdo je ta	deklica?	VERONIKA Od službe sem, ime mi je Marina.	A
kraljici tekmovalka. ENEJA SILVIJ Ta tuja	deklica	na plesu?Kdo je?	A
VERONIKA se mu izvije: Ko sem bila še majhna	deklica,	so tvoji svatje pridrveli mimo naših Desenic	A
NASTOP Matiček sam MATIČEK To je res!	Deklica	je ta, da ji ni para!Okrogla kakor igračica	A
podpisani, spoznam, da mi je moja ljubezniva	deklica	Marija Smrekarica, kljúčarica na Gobovem gradu	A
ŽUŽEK Naj pokažejo, Zmešnjava! Bere. E-e-e ‒	deklica	e-e ‒ gotovih ‒ e-e-e ‒ ha in obljubim iz hvaležnosti	A
daljše ne, kakor ujeti tiček, ki privezala ga je	deklica	na svilno nit in izpustí ga časih, potegne ga	A
grem lahko kar koj. MENTEJ (se vrne):	Deklica.	Kako pa je vam ime?	A
Ali ne? MENTEJ Vi ste pa res ljubezniva	deklica.	PEPCA Kaj ne, da sem.	A
jaz in on. Ko je bila še majhna dvanajstletna	deklica	in jaz mladenič ne mnogo starejši, vžgalo se	A
lisica ti! SOTEŠČAN Ženiti se hočem, in ta	deklica	mi najbolj dopade. FRIDRIH Ti ženiti?	A
za žensko lepoto in zakonsko srečo? Da, ta	deklica	mi je povšeči. V Zagrebu sem jo ondan videl	A
ki more škodovati njemu in rodbini vaši, ker	deklica	je plemenita, ki jo ima tu v hiši in ki gori	A
vzela. . / . / stran 26 . / HERMAN Plemenita	deklica?	Z Desenic?	A
Fridrih zaljubi vanjo, ki je že oženjen, ko bi	deklica	vendar prav lahko dobro omožila se. HERMAN	A
Kasneje lahko greš na Desenice in snubiš.	Deklica	ne bode niti dva dni več v Krškem.Skrbi, da	A
da se mi srce od veselja smeje, če te vidim,	deklica?	Ne smem ti več povedati, da te ljubim, da te	A
ti povedati, da sem šele potlej, ko sem tebe,	deklica,	zagledal, zavedel se, kaj je ljube zen, kaj	A
tebe doseči ne morem: da bi me ti ljubila, ti	deklica	edina.Drugega ne želim od tebe nič, nič hudega	A
hočeš. VERONIKA Hočem. FRIDRIH Hvala ti,	deklica	zlata, hvala ti!Kar precej grem ukazat, da se	A
Smejala bi se bila vsaki stvari, kakor sem se	deklica	smejala prej, a zdaj že dolgo ne. Hvaležna	A
žepov mu gledajo krtače. Metki. Dober dan,	deklica!	, Metka.Dober dan.	A
koče, ki jo objela je pomlad. »V tej koči	deklica	je cvela kot rdeča roža v sončnih dneh, kot	A
srca: ‚Ni bitja dražjega na svetu, kot v koči	deklica	je ta. Nemir se duši ne poleže, dokler me zakon	A
. / Smrt ‒ nevesta »Kaj gledaš sanjavo,	deklica	zala? Veselo zalivaš gredice, to vem!	A
njegova nevesta sem ‒ jaz.« Zasmeje se glasno	deklica	ženi: »Kako naj te ljubi moj ženin, kako? On	A
zardiš in zadehtiš. Kmalu morda z veje rosne	deklica	odtrga te in na prsi te ponosne ljubcu svojemu	A
gozdu V samotnem gozdu križ stoji, pred križem	deklica	kleči, otira bleda si oči. Nad njo skakljaje	A
kadar sva se srečala, oči sva obrnila preč. Oj	deklica	ponosna ti, kak dolgo bo trpelo to? Kak dolgo	A
dekletce je moje. . /\ .. stran 25 . \/ Res,	deklica,	ti me ljubiš Res, deklica, ti me ljubiš?	A
25 . \/ Res, deklica, ti me ljubiš Res,	deklica,	ti me ljubiš? Saj ni povedati greh, kar berem	A
ki ruši pokoj moji duši nocoj, brezskrbno pa	deklica	spava. Sapica pihlja Sapica pihlja, majè	A
bradica lepà. . /\ .. stran 75 . \/ Ljubi me,	deklica	Ljubi me, deklica, nad mi ne jemlji, ah,	A
stran 75 . \/ Ljubi me, deklica Ljubi me,	deklica,	nad mi ne jemlji, ah, in ohrani me v materi	A
za tem ciljem si trgaj podplate.« Ljubi me,	deklica,	in ne oviraj mi ustnice z ustnami tvojimi spajati	A
Popotnica Na postelji leži bolnà prelepa mlada	deklica.	Ah, več ne gleda v mladi svet. ne sluša sladkih	A
mlad obhajat jo poslednjikrat. »Zakaj, oj	deklica	bolnà. za dušno zdravje ni ti mar? Oj, neobhajana	A
Te liste pregledávala bo, prečitávala bo pač	deklica	nekdaj, ne več deklica mlada. Glej, čita in	A
bo, prečitávala bo pač deklica nekdaj, ne več	deklica	mlada. Glej, čita in čita...	A
meni spati ne pusté. Ti si kriva, ljubezniva	deklica	neusmiljena! Ti me raniš, ti mi braniš, de ne	A
klavrno držé. Žaluje vsaka živa stvar, draga	deklica!	ak dálej sonca skriva se luč rumenega: več rož	A
si ukazala, belih rok se dotaknít′; zvédla,	deklica	si zala! káko znam pokoren bit′. De ne smem	A
smem, si ukazala, od ljubezni govorít′; zvédla,	deklica	si zala! káko znam pokoren bit′. Moram de, si	A
de, si ukazala, hojo k tebi opustít′; zvédla,	deklica	si zala! káko znam pokoren bit′. Moram de, si	A
si ukazala, tebe se povsod ognít′; zvédla,	deklica	si zala! káko znam pokoren bit′. Zraven si mi	A
si mi ukazala, de te moram pozabít′; bógal,	deklica	bi zala! ak bi moglo se zgodít′. Al srcé mi	A
sovražne, zgodej okusil življenja si strup.	Deklica	druzga moža je objela, ki od ljubezni do nje	A
Ko v grajski dívnjak je prišla, judovska lepa	deklica,	mladenča najde kršen′ga. Za bele jo roké prijel	A
soncam mu ni korenjaka, želi si plesáti z njim	deklica	vsaka ‒ omrežit′ ga Uršika lepa želi, zaljubljeno	A
pred ljudmi sramoval? Pomisli, de v jopici	deklica	gospa bi rada vsaka bila. Zakaj si bogate lotil	A
godú šel dobre je volje godec domú. Na pragu	deklica	lepa stoji, in solza za solzo ji káplja ′z oči	A
stoji, in solza za solzo ji káplja ′z oči. “O,	deklica!	rosna rožica! kogá te tak žali, božica?” “Oh	A
‒ “Neumnost in ubožnost ste sestré, bila ni	deklica	taka za té. Le gosti spet skusi in bodi vesel	A
srca Rim ostrášen, ne ustrahváni ‒ čas hiti.	Deklica	prevzetna! zmisli, kak je kratek vsaki cvet	A
kraljuje mir, potihne šum viharja ‒ tak, draga	deklica!	zvezd tvojih čakam, takó in bolj še čakam hrepeneče	A
vnela. O blagor, blagor, Črtomir! ti vneta je	deklica	od tvojega pogléda, kak od zamáknjenja je vsa	A
si prejel od matere jo svoje, té vere, ki ji	deklica	ta služi, ki zdaj te z njo ljubezen čista druži	A
narvárniši se pot pokaže, tje, kjer zdaj draga	deklica	prebiva? Pri slapi čakal jutro bo Savice, vesele	A
pod vrbo teló je vojáka -- kraj njéga pa	deklica	pláka. V.	A
-- Glej, krasna	deklica	hití -- -- srcé pozdravlja jó!-- --	A
v noč temnó. Poprašuje z bolnim glasom	deklica	vso pot: ”Ali ni bil to moj dragi ni‐li	A
vrvénje to zrèm. V trenotku nenadnem pa	deklica	ti ves čar neizmerni mi tvoj kot slika	A
preteklih dníj budé. LE ENKRAT ŠE, OJ	DEKLICA	Le enkrat še, oj deklica pri tebi bil	A
LE ENKRAT ŠE, OJ DEKLICA Le enkrat še, oj	deklica	pri tebi bil bi ràd, le enkrat še poljubil	A
svetá, na dnù morjá. . / . / stran 229 . /	DEKLICA,	NAL�J MI VINA Deklica, nalíj mi vina,	A
DEKLICA, NAL�J MI VINA	Deklica,	nalíj mi vina, v čašo svetlo ga nalíj,	A
In ko te objamem, potém od tebe, oj	deklica	grem; saj s srcem strastnó hrepenečim	A
poljubih, spet v objemih od strastí drhtim.	Deklica,	ki sem te ljubil zvesto nisi me ljubila,	A
Na zemlji noč temnà leži, tam v cerkvi	deklica	kleči. ”Ti veš, Madona, kaj trpim, ti	A
Na zemlji noč temnà leží, tam v cerkvi	deklica	klečí! ”Ti veš, Madona, kaj trpím, ti	A
krvave, ker meni roke krvave? Oj ljubica, oj	deklica,	ne veš, da teče meni kri, ker trni vrtnic so	A
‒ Oj, ljubica, oj,	deklica,	zakaj, zakaj medliš? Ko vitki trs na sred vode	A
simfonija za ranjene. O, ti tja ne moreš,	deklica,	tam se bijejo le dečki in mravljice. PIVSKA	A
lastovke plešaste, milina lune ožgana. Vitka	deklica	s sanjami plove po morju belega zla. In hrepeni	A
pa je do konca zajezikana. Jezen sem nate,	deklica,	ki si že davno posušen plamen, jezen sem nate	A
Montmorency Milo se meni serce topi, Ko te gledam,	deklica	ti! Komaj si stara štirinajst let, Pa že zahajaš	A
. / stran 16 . / Ti in jaz Poslušaj me,	deklica	moja, poslušaj. Veš, zadnjič sem zbirko erotičnih	A
gledati znajo z očmi! Tja med ljudi bova,	deklica,	šla, tja med življenje, v sredino gorja, jaz	A
rega 9 Želodek 11 Svatba na morju 12 Muren 14	Deklica	s punčko 15 Dva dečka 17 Vrabec 19 Burja 22	A
«	Deklica	s punčko Nina, oj, nana, punčka zaspana, nina	A
morju ... Ob morju, ob šumečem morju, otožna	deklica	stoji, na bregu nudijo se cvetke, a ona cvetkam	A
pa pojde plet in zalivat rožice na vrrrt?«	Deklica	odpre oči, v vrtič odhiti nežne rožice zalivat	A
ležala na tleh... . /\ .. stran 71 . \/ Mrtva	deklica	Na odru počiva vsa bela, kot angeli vrhu oltarja	A
\/ Z radostno pesmijo Z radostno pesmijo	deklica	mlada v svet bi odšla, ki se v dalji blesti	A
to je - moja bridkost... Z radostno pesmijo	deklica	mlada v svet bi odšla, ki se v dalji blesti	A
livada. V z bliski razsvetljeno noč ozira mlada	deklica	se - zraven misli na svoj dom. Kot slovenska	A
koscem si odzdravila, sosedom. Mati moja, mlada	deklica	sem čez polje za tvojim šla pogledom. V tvojih	A
čudna rosa, nedolžna kot Gospodovo ime. Kot	deklica,	napol odeta, bosa in drobna kot martinčkovo	A
gepl, radijski sprejemnik, vsak dan prijazna	deklica	me obišče, gospa pa me zvečer razvaja z juho	A
V zapóru.	Deklica	s harfo me z zidu motri. Molče prebira črnobele	A
Čutim, kako polje tvoja topla, rdeča kri. Nisem	deklica,	ki jo ljubkujejo tvoji prsti; nisem višnjev	A
cesta. . /\ .. stran 30 . \/ Porcelanasta	deklica	Komaj za dlan na široko si odškrnil vrata	A
zašepetale besede ljubezni. Nežna porcelanasta	deklica	na moji knjižni polici je vstala in ti stopila	A
bile, moje srce tudi ne in ne moje roke. Le	deklica	je ostala, kot je bila in zdaj sta se našla	A
da vrta več ne dela, kaj ne poje več tako?	Deklica	glavó poveša, vene obraz, prej cvetoč, nekaj	A
127 . / Pač strm je hrib in sè snegom zasut,	deklica	čvrsto koraka, krepča jo mladost in nek sladek	A
dekletom krila vije. Da naj prahu ne nosi,	deklica	veter prosi. »Nikar je ne usliši, le huje, veter	A
ko sem obupan do smrti, pomislim nate, bela	deklica.	Vsi vtisi so zeleni.	A
hram, v njem nocoj sem sam, oj sam. Kje si,	deklica,	nocoj, nocoj bi rad bil sam s teboj, s teboj	A
............................ 127 Kaj ti je,	deklica	...........................................	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani