deklica (101-200)

sladko zaspi! . / . / stran 128 . / Kaj ti je,	deklica	Kaj ti je, deklica, da si tak žalostna? »Kaj	A
stran 128 . / Kaj ti je, deklica Kaj ti je,	deklica,	da si tak žalostna? »Kaj mi je, nič mi ni, srce	A
nastavljene, ptičke so se ujele vse. Kje je tista	deklica,	v vrtu je sedela, lepa kakor rožica, pesmice	A
meni spati ne pusté. Ti si kriva, ljubezniva	deklica	neusmiljena! Ti me raniš, ti mi braniš, da ne	A
težko zapustim. . / . / stran 242 . / Oj,	deklica,	povej mi to Oj, deklica, povej mi to, al′ ljubiš	A
stran 242 . / Oj, deklica, povej mi to Oj,	deklica,	povej mi to, al′ ljubiš mene ti samo. Če ljubiš	A
šopek dala mi, z njim upanje prižgala si. Oj,	deklica,	ko pridem zdaj, še šopek mi rdeč podaj! Če v	A
korajžen mladen′č. Prav milo jo vpraša: Oj,	deklica	ti, zakaj ′maš tak′ solzne oči? »Zakaj me vprašuješ	A
Na njej se vozi, na njej se vozi ena zala	deklica.	Lidrililojaja, drililojaja, ena zala deklica	A
deklica. Lidrililojaja, drililojaja, ena zala	deklica.	Povsod me poznajo Povsod me poznajo, da vinski	A
rožico jad, roža cvetela je, roža zvenela je,	deklica	toči solze. Rože je na vrtu plela Rože je	A
kaj ne poje več tako? . / . / stran 325 . /	Deklica	glavo poveša, vene obraz, prej cvetoč, nekaj	A
Snoč′ je bil ... . / . / stran 329 . / Sem	deklica	mlada, vesela Sem deklica mlada, vesela, sem	A
stran 329 . / Sem deklica mlada, vesela Sem	deklica	mlada, vesela, sem pravo slovensko dekle. Kot	A
. / stran 363 . / Tudi jaz sem pela mlada	deklica,	zdaj sem tiha, vela, stara mamica, al′ nad hčerko	A
moja, zaplula je v sredo morja. Na bregu je	deklica	stala, točila je grenke solze. »Povrni se, barčica	A
povrniti, ne morem več priti po té. »Ne jokaj se,	deklica	moja, saj pridem jaz kmalu nazaj.« Zapoj mi	A
12 RAZCVET 14 VROČINA 15 VALOVI IN KAPLJE 16	DEKLICA	Z VŽIGALICAMI 18 NEPOPOLNA RESNICA 20 BEŽNA	A
val spremeni življenje. . / . / stran 18 . /	DEKLICA	Z VŽIGALICAMI Vzamem vžigalico, z njo prasnem	A
dobro Mici. Takšna je ob nemškem starcu kakor	deklica,	ki se je izgubila v gozdu in jo hudobna mačeha	A
stroja. . /\ .. stran 55 . \/ Kakor pridna	deklica.	In kdo vé, na kaj misli.	A
na tisto mačeho, ki je zažgala hišo, da bi	deklica	v nji zgorela.Mici je seve še pripovedovala	A
strah tišine. Dobra je bila in se kesala; kakor	deklica	iz pravljice je bila, ki jo je mačeha sovražila	A
starca s kučmo na glavi in zdaj je še bolj majhna	deklica	in še bolj pridna. »Oprostite,« je spet rekla	A
je šla k slepemu Luki. Čepela je kot majhna	deklica	ob tnalu, na katerem je sedél belolas, upiral	A
ugrabili, še je pod jablanami deček kakor je Rezi	deklica	na Ukvanski planini.Je ‚njihov’, tetin in stričev	A
njegove noge še daljše. Te noge pozna vsaka	deklica	v Splitu, je rekel, in njegov skoraj šilasti	A
ki pravi: »Facceta nera, sarai romana...« Črna	deklica,	ti boš Rimljanka. Se tu dall′altipiano guardi	A
nanjo. Zdaj je prisrčno opazoval, kako majhna	deklica	sedi za klopjo in grizlja peresnik, medtem ko	A
da se mu je Javorka približala. »Dober dan,	deklica!	« je pozdravil po svoji stari navadi.	A
potem širijo in podrhtevaje dvigajo kvišku,	deklica	misli nanj, če se mu pa ne posrečijo, deklica	A
deklica misli nanj, če se mu pa ne posrečijo,	deklica	ne misli nanj in tu ni nobene pomoči in nobenega	A
se mu stiska na prsi. - Neda, lepa in mlada	deklica	si, ji pravi Najdù.Tvoja prsa, poglej, so lepa	A
Niti iskrica več ne tli. In nobena	deklica	ga ne bo več ogrela. Najdù živi.	A
Najdù je objemal črno deklico. - Lepa si	deklica,	ji je govoril, lepa si, tako lepa kot Neda,	A
oči. Tudi duša tvoja je lepa, verjemi mi, črna	deklica,	lepo je tvoje srce in čista je tvoja duša.	A
Najdù bo ljubil to noč. Hej	deklica,	okleni se me, saj so črne tvoje oči in žive	A
žive so, kakor oči divje živali. Hej, ti črna	deklica,	pleši, in potem mi daj vse, kakor mi je dala	A
naš potepuh, naš brat, se je zasmejala črna	deklica.	- Neda, zakaj se mi smeješ, zakaj te	A
ob križpotju razbeljenih cest, kjer ti mlada	deklica	streže s kislim mlekom in črnim kruhom, in med	A
začela hoditi v šolo. Bila je majhna, drobna	deklica,	s črnimi, v dve tanki kiti spletenimi laski	A
nihče rekel drugače kot Sreča. Kakšno ime je	deklica	dobila pri krstu, nihče niti vedel ni.	A
ismoznjimmismoznjimonjeznami! V kotu ropot, nesrečna	deklica,	ki zapisuje usodo svojega zavoženega življenja	A
Ko so se vrnili v mesto, so slavili svatbo.	Deklica	se je poročila z Rdečebradcem.Vidiš, Job Rdečebradec	A
potem, Rdečelasec Job Rdečebradi, se je ženica,	deklica	bela nežna, neznansko prestrašila, loputnila	A
se razlije, svet se razpre. Z brega priteče	deklica,	vsa lahna in bleda, prozorna in sveža, s polnim	A
reče, čudež, od mrtvih obudil, jezus, od mrtvih	deklica	vstala s hladnih grobov temin, vstani, vstani	A
Pleinacher so izgnali 12.672 hudičev. Desetletna	deklica	je rodila s hudičem dvoje otrok in to izrečno	A
stopil iz cerkve. Zgodilo se je, da je imela	deklica	doma bolno mater.Tekla je ven in brez milosti	A
za roko, enega od treh pastircev, tudi on je	deklica,	njegova roka je topla: pojdite za mano, pravi	A
besedami in odločnostjo velika kakor ajdovska	deklica,	videl je v Crngrobu rebro ajdovske deklice.	A
Loko na pasijon Velikega petka, ni bila ona	deklica,	ki je pri uršulinkah igrala pastirca in se je	A
tu so lasje, šop las, ki si ga je odrezala	deklica	v zaobljubo, samo Marija Devica Nebeška ve,	A
župnik Janez, vedela je od takrat, ko je bila še	deklica,	a to je bilo pred davnimi štirimi, petimi leti	A
Katarina je radovedna ženska, ko je bila še	deklica,	je pri uršulinkah sedela v prvi klopi, vse je	A
Indijanko, dobra zamisel, reče superior, sijajno,	deklica	poklekne, škof jo blagoslovi, čelo ji s palcem	A
Jezus na njem je črn od bolečin, za njim stopa	deklica	v belem, ecce Agnus Dei, qui tollit peccata	A
nekega posestva na Kranjskem, ko je bila tam še	deklica,	si je včasih zaželela, da bi bila fant. Dolgo	A
strašno razsrdil. In ko je bila Katarina še majhna	deklica,	je že vedela: Bog vse vidi, Bog vse ve, greh	A
je umrlo to jagnje božje, ta lepa in pametna	deklica,	ki se je prav pred kratkim naučila z ljubkim	A
velikokrat je gledala te prizore, ko je bila	deklica,	je ob njih trepetala od strahu, zdaj ne trepeta	A
je gibanje tega telesa, ob njej je korakcala	deklica,	ves čas je nekaj žuborela z milim in radovedno	A
sprašujočim glaskom, ko sta prišli do kapele, je	deklica	utihnila.Zdelo se je, da se je ustrašila velikega	A
se je pokrižala in naglo premikala ustnice,	deklica	je s prstom pokazala na keruba: ali je to en	A
469 . / tega spominja, česa drugega pa se naj?	Deklica	z jasnimi očmi ga je spomnila na malo Tereso	A
srajco in kravato, ni vedel, kam z rokami.	Deklica	je šla spredaj, v nabrani rožasti oblekci je	A
glavo nagnjeno v stran kot kakšna sramežljiva	deklica.	Najprej me je zgrabila jeza, potem pa sem rekel	A
mizo. . / . / stran 72 . / Želim, da bi moja	deklica,	bilo že kolikor časa mogoče, ljubila moje čudne	A
postavica, ki se nenadoma spusti po bregu navzdol.	Deklica	se s prsti dotika regratovih cvetov, ki jih	A
Izstopil je in počakal na svitanje.	Deklica	je tiščala kolo navkreber in ob straneh so ji	A
nas vleče v praznino. Uro pozneje ga sreča	deklica,	ki gre s svetlimi in pozvanjajočimi kanglami	A
nimaš nič, Rozalka?« vpraša oče. Malo osupne	deklica;	zakaj nenadoma je prišlo vprašanje; ko pa začne	A
Štefan, pusti vendar te neumnosti,« se jezi	deklica.	»Povej mi kaj pametnega, potem te bom rajši	A
pokažem.« »Če ne greš, bom jaz huda!« mu zažuga	deklica,	in Štefan se poslovi.»Zvečer pridem kmalu; slišiš	A
Štefan. »O, kadar se gre na božjo pot,« meni	deklica,	»se spodobi bolj brinje.« »Juri ga je tudi bolj	A
zopet minila, in bila je zopet prejšnja vesela	deklica,	a tako samozavestno ni več govorila z Jurijem	A
nevesto in njej ženina. Tako je premišljevala	deklica,	in kar jo je najbolj poniževalo, to je bila	A
dokazovati, kako nespametno je misliti na Jurija.	Deklica	pa je prosila, naj je nikar ne sili k možitvi	A
prinesla s seboj sadja. »Za petnajst,« je dejala	deklica.	»Tukaj jih imaš dvajset; pa se nikar ne jokaj	A
koleno malo Jerico in ji gladil mehke lase, in	deklica	se ni bala, ker je videla mater pri sebi. »Velike	A
storila, Jerica?« je vprašala. »Nič,« je ihtela	deklica,	»samo stala sem tam in bala sem se.« »Kaj pa	A
Težko je živela, težko umrla, uboga, prestrašena	deklica.	Tone ji je naredil lepo belo krsto, teta ji je	A
k slovesu prihajate,« se veselo oglasi mlada	deklica	in vzame magistru palico in kapo.Vojak pa je	A
najljubeznivejšim smehljajem priklonil tako vsiljivo, da je	deklica	zbežala od okna.Petacij pa je preganjal svojega	A
vprašal, kje je Polona. »Tetka?« je dejala	deklica.	»Ta je šla v cerkev.	A
krojač.« »Oh teta, kako ste hudi!« se smeje	deklica;	»toda gospod Mavroh mora vendar imeti najlepšo	A
ozrli, vlecite to čarobno podobo za sabo, in	deklica,	ki jo imate v mislih, bo šla za vami kamor boste	A
To je ona.« »Oh, kako je lepa!« vzklikne	deklica	zavzeta. »To je moja Kornelija!« ponavlja oni	A
Zlata je in na njej visi blagoslovljen križec.«	Deklica	se brani vzeti blesteče darilo, ki da je preveliko	A
čakanjem ogleda grajske sobe, če jih še ni videla.	Deklica	se je branila, a on je odklenil bleščečo se	A
Kar se je mogla, se je stisnila v kot plaha	deklica,	si zatisnila obraz in milo jokala. Učenci pa	A
prestregel. »Vi ste lažnivec in slepar!« je zavpila	deklica	nanj in začela klicati na pomoč.V tem sta bila	A
zastonj ponujal svojega močnejšega konja, je sedla	deklica	pred Viljema in prijatelja sta oddirjala proti	A
časov, ko sta se pri Petaciju skupaj igrala.	Deklica	pa je pripovedovala svoj dogodek in se zahvaljevala	A
grofovih rok. In kako krasna se mu je zdela	deklica	in kako mu jo je še lepšala zavest, da je grofa	A
pripravljen zastopati vselej in povsod, je bila	deklica	ugrabljena za starega Ungnada.In grešnemu hinavcu	A
časa tu. »Čemu vam neki bom!« je odvrnila	deklica,	in vročina, ki ji je obšla lica, jo je poučila	A
povedano, v dokaz pa je pristavljeno, da je	deklica	resnično in gotovo že odposlana v Dunajsko Novo	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani