deklica (301-400)

je zadovoljno pritrknila z glavo in rekla: »	Deklica	ima velik talent.Škoda, da se za takšne ljudi	A
živahno in izzivajoče ustavljal na Danici. No	deklica	še vedno ni umela premeteno in smelo odgovarjati	A
veselo klicala gospa, videč, da se pelje neljuba	deklica	v smeri Majeviceplanine, dočim se je sin vračal	A
Ne bodite v skrbeh zaradi nje.« »	Deklica	je brhka na vseh straneh, a jaz je ne morem	A
pokojne sestrične najrajša pri sebi, ker je pa	deklica	prav sedaj potrebna v Hrenovi hiši, svetuje	A
resnico in nravstveno pravilo, ampak pohlevna	deklica	čistega srca, ki bije za vse, kar je lepega	A
jagnje za svojo materjo, rdečelična, osemletna	deklica,	držeč se vedno za materino krilo, poskakujoč	A
Ogrsko.« »Kaj menite, ali je Madžare tista	deklica	izpeljala izpod cesarskih zastav ali ka‐li?	A
zimo, na vseh svetnikov dan,« je odgovorila	deklica.	»Aha, pri Mlinarju in njegovi hčeri	A
zategnjen, nekak umiljen glas, kličoč Ivanko.	Deklica	se je obrnila v duri. »Oh, pustite me, mati	A
spravila zastonj na dan - to je prebrisana, pogumna	deklica.	-Hej, Gregorka, ali ste doma?« je zaklical Lazar	A
sem Vas hotel vprašati, pojasnite mi, čemu si	deklica	ne poišče drugega stanovanja, kjer bi lahko	A
in pogledal na Ivanko. Še niže se je sklonila	deklica	na šivanje in opazil sem živahen priliv rdečice	A
zardelega. Ko smo prišli na mostovž, ni si mogla	deklica	kaj: stopila je, podobna Kvasovi Manici, pred	A
prvi vtisek, ki ga je napravila na nas žalujoča	deklica,	se je oglasila Gregorka.Dvignila je kvišku roke	A
in srečo, strah in veselje sorodnega srca.	Deklica	je hipoma uganila misli prijatelja in zdaj	A
pridvignil njeno okroglo glavo ter se zazrl vanjo.	Deklica	je zardela, ker spodobilo se je pokazati nekaj	A
bluze drobno knjižico. . / . / stran 63 . /	Deklica	je z ramo lahno odpahnila Kladvičkovo desnico	A
razžarjenih src ne veljal za preštorastega.	Deklica	je s svojim širokim pogledom obrsnila mojo suho	A
Ali ne boš tiho, mrcina kodrasta!« je mirila	deklica	ter naperila ljubko šobo v dolenjo dverno špranjo	A
ste mislili, da sem tako boječa,« je govorila	deklica,	smejé se in popravljaje ruto na glavi. »Tega	A
dnevni red Maričinih poslov. Vedel je, kdaj je	deklica	v kuhinji, kdaj ponese krmo živini, kdaj pojde	A
Črnega dola sem.« »Iz Črnega dola?« je ponovila	deklica,	čudeč se. »Kaj veš, kje je naš Črni dol?«	A
vaš oče izbrali svojo nevesto?« je prekinila	deklica	njegov hvalospev. »Sestra mi je pisala, da daleč	A
O, to se lahko zgodi, da bo vas imela tista	deklica	rada.Jaz poznam ženske.	A
jaz pojdem s teboj,« je vpil od hišnega ogla.	Deklica	je z roko mahnila proti njemu. »Ali vaš tovariš	A
Do jutri opoldne nikakor ne sme s straže.«	Deklica	je nekoliko pomolčala.»Še bolje tako.	A
konjih, če nam bodo dovolili. Takšna hrabra	deklica	mora imeti hrabre svate.« Smejala se mi je s	A
ta dan iz pratike vašega sina,« je odgovorila	deklica.	Tudi njej je gorelo lice.	A
račun, ki pomeni nekaj dobrega,« je odgovorila	deklica.	»Vaš Tone ima v teh črtah napisano, koliko dni	A
Tonetov tovariš! Meni se ne poljubi,« je rekla	deklica,	in jaz sem z mešanim čustvom pogledal nanjo	A
več o njej, kakor se je dan poprej izrazila	deklica,	pa Damjan o tem niti slišati ni hotel: odvezal	A
nasmejala, mi je povedala, da je otročiček ‒	deklica.	Ej, ej!	A
konverzacijski leksikon, priložnostni nakup, tudi	deklica	lahko uporabi; druge stvari pa podarim kakemu	A
da h glavi ni spadal pričakovani deček, ampak	deklica.	Pa to ji nikakor ne bodi šteto v greh, saj jo	A
Urša po starem znanem napevu: »Sem svinjska	deklica,	Mici mi je ime, sem obraza umazanega, kuham	A
iz kolibe trije otročiči, dva fantiča in ena	deklica.	Vsi so bili drobni in suhi, oblečeni v pisane	A
in suhi, oblečeni v pisane srajčke in hlačke,	deklica	je imela pentljo v laseh.V rokah so imeli listke	A
stara ženica. V naročju ji je vekala drobna	deklica,	v roki je nesla majhno stekleničko, do polovice	A
Begunka sem. Tale	deklica	je moja vnuka.Mater ji je ubil tram podirajoče	A
veste, da se kmetu vsa hiša trese, ko se rodi	deklica.	Meni se je skoraj podrla, tako je bilo.	A
na ogled. Iz gozda se prikaže najprej čvrsta	deklica,	ki je godla koračnico, za njo moški in ženska	A
bogu,« je nehote pripomnil Hudournik. »In tale	deklica	je naš muzikant.Jožica ji je ime, v gimnazijo	A
ničemurnost, ogledal in pohvalil oba čižemčka.	Deklica	je na to zadovoljna odšla ven, kjer se je igralo	A
gradom jo sreča priletna gospa. »Kam greš,	deklica?	« jo gospa prijazno nagovori. »Službe iščem.	A
sanje. Takrat stopi predenj neskončno lepa	deklica	in se mu smehlja. »Zahvaljen, Bonifac, rešil	A
na kolenih zakrpanih hlač, ker ga je sram, ko	deklica	zaželi podaljšano krilo ‒ to so znamenja zoritve	A
menda niso razumeli. Ko se jim je pridružila	deklica	šolarica, je glasno pozdravila: »Guten Tag!	A
Nič kaj nam ni šlo.	Deklica	je najino slovenščino slabo umela, midva pa	A
dolgih deset let. Tedaj se je Gregorju rodila	deklica,	ki so ji dali ime Reza in bili vsi prevzeti	A
pomagal z visokega voza, je zardela kakor mlada	deklica	in naglo odšla v kuhinjo.France se je pa takisto	A
Drobne oči so mu tedaj obtičale na Ljubinici.	Deklica	se je stresla in stiskala na prsih obesek, dar	A
v grm in zaječal z milim glasom kot obupana	deklica.	Senca na konju se je zganila.	A
Tunjuš sam se je prestrašil svojega glasu.	Deklica	pa je vztrepetala in ga proseče pogledala.	A
zopet žalost, sedel je pod bukev in ihtel kakor	deklica.	Ko se je najokal, mu je odleglo.	A
Zakaj je ne vedem s seboj? Meniš, da je taka	deklica	kužek, ki teče za konjem?In še kužek bi iztegnil	A
ni glasno zadonel, ko je legla na divan kakor	deklica	iz hipodroma, ker je prevarila dva ljubimca	A
vrata nalepi list: ‘ Tu pridna in dobra in lepa	deklica.	Koj oddati.	A
razodeti. V tem hipu ni bila več mlada in lepa	deklica.	Nenadoma se je dvignila pred njim kakor	A
bi jo položila. »Pri tebi!« je veselo rekla	deklica,	zlezla izza mize na klop in za očetovim hrbtom	A
je velela in po Zaplaznikove,« je spet šinila	deklica	kvišku in pokolcevaje med jokom opravljala Lucijino	A
na izbo in ostala pri njej, dokler ni trudna	deklica	zaspala. »Ali naj stopi kdo po pomoč	A
prostorom spredaj, in njuna edinka, svetlolasa	deklica	z belim angelskim obrazkom, v drugi razred osnovne	A
rob. Zraven vodnjaka je v mivki čepela moja	deklica.	Zdaj je bila v sami dolgi, izprani, mokri srajčici	A
tistim drugačnim glasom, globoko iz prsi, in	deklica	je dvignila pogled. Zazrla sem se v svoje	A
zresnil in tiho povedal Veroniki: »Gotovo veš,	deklica,	da se večinoma samo šalimo ... Takšni smo pač	A
spuščati. Z rokami se je oklepala ograje, kakor	deklica,	ki iz strašljivega mraka te notranjščine drsi	A
loputanje oknic je ponehalo. Na preprogi ležeča	deklica	se je zdaj začela preobračati, momljajoč z zaspanim	A
nekdanji Anini sobi, iz katere je bila nesrečna	deklica	pred mnogimi leti odhitela svojemu nedoumljivemu	A
razdražijo. Odurno jo pahne od sebe, da se	deklica	opoteče in pade.Janez, ki je molče stal ob strani	A
videl lepših. »Prosim, prosim!« spregovori	deklica,	in dečka čudno presune sladkost njenega glasu	A
In jaz sem pri vas!«	Deklica	se mu je zahvalila z občudujočim pogledom.	A
se je medtem neopazno približal sedeči Vidi.	Deklica	ga je opazila in poklicala: »Gospod	A
temnejšo cesto ostro zarisoval slavolok, in	deklica	je radovedno vprašala: »Kajne, maloprej ste	A
ednini, ne v množini.« »V ednini?« je osupnila	deklica.	»Potemtakem meni?«	A
dvor. »Tam mora biti lepo,« je spregovorila	deklica.	»Kako se imenuje ta grad, ali kar je že?«	A
tako grozeče je zazvenel fantov glas, da se je	deklica	zdrznila in ga vprašujoče pogledala.	A
izročil cvetje in vrnila sta se k hiši, kjer je	deklica	nenadoma obstala in mu ponudila roko: »K našim	A
neprestano opazovana živahno pogovarjala.	Deklica	se je kar čudila nad fantovo razgledanostjo	A
Takoj k mami!«	Deklica	je prebledela, kdo ve, ali od jeze ali od sramu	A
kakor v tihi obljubi. Vlakovodja zatrobi in	deklica	seže s hlastno kretnjo v Lovrekovo hrepeneče	A
vprašanje je v zadregi samo pokimal z glavo.	Deklica	se je škodoželjno zasmejala. »O že vidim	A
Lepa kot vedno, o ne, mnogo lepša!	Deklica	njegovih sanj.Hripavo se mu trgajo besede iz	A
ali ste se v teh letih kdaj spomnili name?«	Deklica	mu ne more več odgovoriti.Gostilniška vrata	A
»Vida, Vida!«	Deklica	na poti ga zagleda.Ob njegovem divjem kriku	A
moje pismo...« »Uh, ti človek!« se je razhudila	deklica.	»Ko bi ne bil tako bolan, bi te še danes po	A
jedilnico sta pridrobila dva zala otroka, fantek in	deklica	v starosti treh let, in stekla naravnost k staremu	A
»Dobrodošli, dedek!« In mala	deklica	je ponovila: »Dobrodošli, dedek!«	A
Tedaj pride v sobo njena hči Ivanka, lepa	deklica	sedemnajstih let, živooka in rdečelična.Toda	A
pokopavajo tvojo mrtvo majko, ali kako pleše draga ti	deklica	na svoji svatbi, ženin pa jo gleda izza mize	A
knjige na otroke, ki so se igrali v prahu.	Deklica,	dvanajstletna ali kaj, je držala v naročju spečega	A
zastrašenim glasom, kakor vekajo pač vsi otroci tam;	deklica	me je pogledala s tihimi, žalostnimi očmi in	A
Gospod papa so na porti, gospodična Anica!«	Deklica	gre, je vštric ob sestri vratarici in obstoji	A
nasmeh na njenem licu in bilo mu je je žal.	Deklica	pa se je smešila in ni opazila, da je vstopila	A
gospodična Anica?« »Srečna sem,« je vzkliknila	deklica.	»Dobila bom mačeho!	A
delal. Za ognjiščem je sedel pastir Anže, mala	deklica	je pometala. »Ali ni mojega moža tu	A
pognana je omahnila v sobo, mala, bleda in revna	deklica	in se opotekla in padla sredi sobe.Prej, ko	A
mislim.« Po temnih in strmih stopnicah je lezla	deklica	in mož za njo.Ko sta prišla pod streho, je peljala	A
za njo. Ko sta prišla pod streho, je peljala	deklica	moža v malo podstrešno luknjo.Nekaj starih cunj	A
omahnil za deklico v prostor. »Tu!« je šepetala	deklica.	In kakor v opravičbo je pristavila:	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani