deklica (501-600)

Bog ve, ali se bosta kmalu kaj videla.«	Deklica	je segla Petru v roko.Temu se je čudno spremenilo	A
prijatelja.« »Janez, kako govoriš,« je zardela	deklica.	»Tebe edinega imam!«	A
je spregovoril Luka. »Ne morem,« je rekla	deklica	in sta šla zopet molče. Nad Škrbino, od koder	A
po golih kolenih!« »Zaobljubi se!« je rekla	deklica	in se na tihem pri priči tudi zaobljubila.Še	A
naproti Breščakova hčerka Marija, lepa nizka	deklica,	s kaj čudno zagorelim vratom, da so jo dražili	A
Modreju. »Kaj pa se tam sveti?« je vprašala	deklica	in pokazala predse. »Žlota, nekje na produ zažigajo	A
Tedaj je planil ogenj v višino.	Deklica	je zavpila: »Hiša gori!« »Bog pomagaj!« je vzkliknil	A
je obstal kakor okamnel in zastokal, da je še	deklica	zajokala od žalosti naglas. »O Jezus Marija	A
Ljudje so privlekli tujca nad baško strugo.	Deklica	miži, da ne bi videla strašne smrti.Pa jo vidi	A
očetu slabo?« je vprašal. »Ne,« je povedala	deklica,	»prosila bi nekaj.« »Kar prosi!«	A
Saj ni nič bolelo.« »O, je bolelo,« je rekla	deklica	in zajokala naglas, ko je pljunila kri.Brat	A
spita otroka, žalostno plamenček mrliške sveče.	Deklica	Mičca spi pokojno, ne ve, da umira bratec Vrbanček	A
cvetje? Tedaj je stopila izza zelenega grmičja	deklica,	cvetoča in krasna, da je pred njo hipoma otrpnila	A
povedal. Vas vsaka bi bila vprašala po tem, moja	deklica	pa ni odprla ust - bila je značaj! Pri	A
pekočina itak ni bila posebno močna, tako da je	deklica	lahko in dobro spala.Z obrazom je bila proti	A
najbolje, če počakam leto dni. Ta čas naj se	deklica	razvije in morda se kmalu zave, da nisem edini	A
Galantni Francoz grof Blacas je dejal o njej: »Ta	deklica	je kakor poem mlade spomladi.« In marki Caraman	A
Corsinija. Na stopnicah mi je prišla naproti	deklica,	da mi je kar kri zastajala po žilah, ko sem	A
bi pri tvojih letih ne bilo tako, a omenjena	deklica	je bila v resnici krasna!« »Pa pustiva to!	A
pred Češkovo hišo. Ko pa zgoraj vstopim, bo	deklica	sama doma.S povešenimi pogledi me sprejme in	A
pranja v teh časih!« »Ne preveč,« je odgovorila	deklica.	»Podgolovčani nam vse pobero.«	A
Kaj takega se vedno pretirava!	Deklica	je predobro in prekrščansko vzgojena!« »Bojim	A
izpremeniti svoje prepričanje, škofja milost!	Deklica	je zaljubljena v kneza Metternicha, in to	A
na njo in kneza Metternicha. Ne vemo, je li	deklica	umela pomen njegovega odgovora; vsekakor se	A
težave privabil v nedolžno oko voden pajčolan.	Deklica	se je bala, da se mu takoj utrnejo solze.Zategadelj	A
Urbanu Pintarju!« »Ali res?« se je začudila	deklica.	»Res, res!	A
pred njo ter vprašal nemško: »Kako ti je ime,	deklica?	« »Marija,« je šepnila, »Marija, gospod general	A
»Sreča to pač ni!« »To je sreča	deklica,	ki je ceniti ne umeš!« Pozvonil je z zvončkom	A
Ugriznjenec je grdo zatulil.	Deklica	je v svojem obupu grabila z roko po temi: naletela	A
dosti pozneje, ker že takrat ni hotela nobena	deklica	prva priti na ples.Tedanji plesi pa so bili	A
Vendar veš, da ne pleše!«	Deklica	je bila v zadregi in skrbna mati je to opazila	A
prijateljice prav iz srca privoščile. Tudi	deklica	ni bila posebno poparjena. Nekoliko bledih	A
starikastemu možu dobro de, če ga občuduje mlada	deklica.	Knez Metternich pa je hotel še posebej pokazati	A
svojimi pogledi. Zardel sem kakor sramežljiva	deklica.	Zdaj je napočil trenutek, da sem skoraj moral	A
o mladi hišni naši. Pametna, dobro vzgojena	deklica	je in časih sem si dejala, da bi to bila žena	A
domačih. Podstavil sem korec in takrat je	deklica	opazila, da sem tujec. Nekoliko je odstopila	A
več. Prav gotovo vse to zapiši, da bo čitala	deklica,	o kateri nikari misliti, da ni vajena branja	A
roka poprej zadavila tega morilca! Tako pa mora	deklica	služiti pri tujih, četudi poštenih ljudeh.In	A
nekdaj Jošta Schwarzkoblerja. Izvedel sem, da	deklica	še vedno služi pri poštenih in bogoljubnih ljudeh	A
ne bili žalostni, če bi šla Agata od njih.	Deklica	ni vedela, da ji je umrla stara mati, ker je	A
Pasaverice hudo presunila, in sicer zato, ker jim je	deklica	sedaj obtičala na rami in je odpadla še tista	A
se vrnil na Visoko, širila kaka govorica, da	deklica	niti naše vere ni.Tako pa sem imel pri hiši	A
pri malih stranskih vratih. Tudi drugače mi	deklica	ni delala skrbi, posebno ne, ker ni gledala	A
brez besede. Prav se mu je zgodilo, da ga je	deklica	tako odločno odgnala. Prestali smo zimo.	A
tako kakor z vsako drugo. Vzlic temu je bila	deklica	pristopna njegovim šalam, in če je utihnil,	A
ni pregrešno. Še dobro mi je delo, da je bila	deklica	tako zadovoljna in da je pri tem pozabila na	A
vendarle vedeti, da Agata zanj ne mara in da	deklica	ni bila namenjena njemu. Prišla je jesen, za	A
hočejo Agato odpeljati, je vse jokalo. Samo	deklica	je bila mirna in še tedaj, ko so ji hlapci zvezali	A
je prav hitro izpodneslo. Naenkrat je ležala	deklica	v valovih, pa se je zopet vzdignila, oblačilce	A
je z vso silo veslal proti kraju, kjer se je	deklica	potopila.Schwaiffstrigkh in njegova gvardija	A
Janez Frančišek jo je miril: »Ne hiti tako,	deklica!	Povej nam, kdo si in od kod prihajaš!«	A
sloneli mlajši bratje ter molili. Najmlajša	deklica	z rumenimi lasmi je položila glavico po mizi	A
tistem hipu je prihitela zadaj iz hiše plaha	deklica	ter jokaje letela po dvorišču proti brvi.Pri	A
prej prišel ogljar, bliža se kanoniku mlada	deklica.	Ugledavši lovca, obstane plaha sredi steze in	A
globoko v pleča segajoča. K njemu je priskočila	deklica	in mu z roko vzdigala glavo.Končno je izpregovorila	A
dobrega gospoda Amanda!l mVzdihovanje,l odgovori	deklica	mrzlo, mvzdihovanje ti ne bo pomagalo!Kam ga	A
trenutku, ko ga je zver prasnila po ramenu. Tudi	deklica,	sedeča pri oknu, bila mu je znana.V gozdu že	A
Porodnice v teh krajih!l mV cerkev hodim,l odgovori	deklica	tiho, min Boga molim tako, kakor je zapovedano	A
vprašal po knjigi?l Na to temno vprašanje odgovori	deklica	tresoče: mSumnjal je, da smo evangelijske vere	A
videti, in ni se ganil na ležišču svojem.	Deklica	tudi leže, toda zaspati ne more.Odločni glas	A
ossibus ultor!l mMoj Bog, umoré vas!l zaihti	deklica,	min jaz vam ne morem pomagati!l mKdo te kliče	A
Bojte se Boga, oče, bojte se ga!l mUmakni se,	deklica!	l ujezi se starec, min ne vtikaj se v naše reči	A
Tudi sedaj so bila drva zložena pod njim.	Deklica	otvori okno in se po nekaterih poskusih prepriča	A
da mu padajo iskre po licu. mDvigni glavo,	deklica!	l izpregovori naposled rahlo.mNe trdim, da bi	A
mKaj?l vzklikne Amandus. mUboga	deklica,	še vedno si velika velika grešnica, ker bi sicer	A
mNisem vedela, da bi bilo to greh!l zaihti	deklica,	min sram me je tudi.Ali druge pomoči ni in v	A
Davida, ko je bil zelo zelo star, morala greti	deklica	tujka.In naš gospod Bog mu tega ni štel v greh	A
govoriš tako!l mPripovedovali so mi tudil ‒	deklica	se ni hotela vdati brez upora ‒ mdostikrat so	A
proti vrhu. Ondi pri hiši pa je še vedno stala	deklica	prav tam, kjer se je bil poslovil od nje bolni	A
Skočim s peči in k postelji.	Deklica	se je zvijala in hotela vstati. Pa ni mogla	A
peči mu dekle postelje, da lahko leži. Tudi	deklica	ne govori z njim, in niti ne vem, če ji je znano	A
stran 53 . / AFRODITA Poskočno skakala je	deklica	mlada po stopnišču bleščečem mimo soseda. Sosed	A
vsaka zbala, češ, da me je preveč.« »Ajdovska	deklica	bi bila zate.« »Kakova pa je?«	A
Ni res,« se je dvignil Ostrorogi v drevaku.	Deklica	se je prestrašila, urno stopila na dno, počepetala	A
je narahlo zazibal. »Saaam?« se je začudila	deklica.	»Skoraj ni mogoče.	A
»Seveda je,« je branil Jelen svoj plen.	Deklica	je pa ponagajala: »Kakor je.Če pohitim pravit	A
razžaljenega samoljubja, da bi jo bil pustil. Ali	deklica	je bila tudi, kakor so druge: moža dobiti je	A
je Polonica spala. »Kaj češ?« vpraša s čudom	deklica,	ki je bila na okno prišla. »Ogrni se in pridi	A
teboj,« reče Nande resno. »Kaj ti je?« ostrmi	deklica.	»Če me rada imaš, stori mi to, kar te prosim	A
ali povedal ti bom tukaj na vrtu, pridi ven!«	Deklica	se odmakne, naglo obleče in kmalu je bila poleg	A
je?« On jo izpusti pa reče čez nekaj časa: »	Deklica	moja, ti ne veš še, kako te jaz ljubim.Tako	A
pripravljen vse storiti, kar ti želiš. Zato,	deklica,	ljubi me in reši me!« Široko, ogorelo lice mu	A
»Res pojdeš?« »Res!« odgovori	deklica	brez misli.Razumela ga ni mnogo več nego toliko	A
Naš stric te je izdal? Komu, zakaj?« vpraša	deklica	strmeč. »To boš vse slišala.	A
da bi jo bil kdo s kolom po čelu udaril. Ali	deklica	je imela močne živce.Ni v omedlevico padla,	A
odide. Rezika Gavričeva bila je dvajsetletna	deklica,	lepega obraza, vitke rasti in, kar je bilo najboljše	A
Nande kriv, da je bil stric Blaž ubit, vzklikne	deklica	živo: »Jezus, Marija, ne mislite kaj takega	A
pripravljala večerjo. Ta je bila skoro gotova in	deklica	je sedla, ko je pričelo na Rovih zvoniti stricu	A
je zaporedoma enajsto uro. Do gozda šla je	deklica	urno venomer.A tu je postajala pot strma in	A
njega majhna usnjata mošnjica. Tu je hranila	deklica	še onih par križavcev, katere ji je bila rajnica	A
birmo zavezala. Oboje, molek in denar, dela je	deklica	v žep in tiho zaprla zopet skrinjo. »Zaboga	A
»Ali greš?« vpraša on. Vtem je	deklica	odpirala tiho duri svoje izbice in stopala v	A
streznila jo je iz polzavesti in bliskoma bila je	deklica	v svoji sobi ter hotela poriniti zapah za duri	A
ljudje, ves okraj je vedel in govoril, da je	deklica	šla z rokovnjači, in materi je bilo sedaj že	A
potem pride stara ženica ven in ž njo mlada	deklica	kakih trinajst let, obe samo na pol oblečeni	A
še obe vkup,« odgovori žagar. Stara žena in	deklica	sta se spravili na drobnejši konec bruna, Šepec	A
Cilja, vstani, Cilja!« kliče Šepec svojo hčer.	Deklica	plane pokonci in zakriči, ko vidi ljubo staro	A
dekle, in moli!« prosi žagar. Dasiravno se je	deklica	vsa tresla in ni vedela, kje je ni kaj je, prinesla	A
ven, odprl zatvornico in zopet začel žagati.	Deklica	in stara mati sta sami ostali v izbi.Večkrat	A
vi bi bili kmalu duhoven, pa precej tukaj je	deklica.	Zavoljo deklic niste duhoven ‒« Rožmarinka se	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani