Darí opravit bóg′nji po navadi prinese Črtomíra lahka ladja, od tega, kar raste pri njega gradi, od čede, žita in novine sadja; ko bliža z njimi se devici mladi, zadene ga, ko se je nármanj nadja, iz nje oči v srcé ljubezni strela, plamén nepogasljiv je v njemu vnela. O blagor, blagor, Črtomir! ti vneta je deklica od tvojega pogléda, kak od zamáknjenja je vsa prevzeta, kak gleda v tla, kak trese se beseda! Ko zarija, ki jasen dan obeta, zarumení podoba njena bleda, in v tvoji roki roka nje ostane zadržana ji od moči neznane.