deklica (801-900)

mirne vode. »Ste li vajeni veslati?« vpraša	deklica	svojega spremljevalca, kažoča na lep, nov čolnič	A
do brega. »Kako lepo je nocoj!« šepnila je	deklica	polglasno in zrla za ptičkom, ki se je venomer	A
kakor mu je bilo moči: »Gospodična Milica!«	Deklica	se je začudena ozrla vanj. »Gospodična Milica	A
Hotel jo je prijeti za roko. A	deklica	je burno vstala s svojega sedeža, tako da se	A
njegove nenadne prikazni je bil nepopisljiv.	Deklica	se je obrnila z glasnim, prestrašenim vzklikom	A
Se mu li ni nič zgodilo?« vprašala je naglo	deklica,	ker v bližini ni bilo sledu o čolnu in vse tiho	A
skrivnost ju je vezala in, ker je čutil, da je	deklica	ne bo razodela nikomur, razodel bi je tudi sam	A
nekaj bodečega tičalo v njegovih besedah. A	deklica	je to čutila ter se naglo ozrla vanj, kakor	A
usodepolnega večera. »Pojdiva tu okrog vode,« deje	deklica	in potem smehljaje pokaže na čoln, privezan	A
tudi z menoj tako storili kakor z ‒ onim?«	Deklica	se je stresnila, a ni se upala obrniti vanj	A
Trd mrak se je bil že storil, ko je stopila	deklica	v materino sobo.Tam je bilo temno, kajti Boleška	A
boš nobenega Korenovega pisma več sprejela!«	Deklica	je na glas zaihtela. »Pomisli, kaj je Koren	A
nikdar ne! Jaz ga ne bom žalila,« dejala je	deklica	in odločno vstala. »Kaj pa oče?	A
nastavljale njegovi ljubezni; saj je vedel, da ga	deklica	ljubi, kakor le ljubi prva ljubezen, in slutil	A
ta uporablja za sebične strankarske namene!«	Deklica	ga ni umela, toda strasti ogenj, ki mu je žarel	A
Kratka, a mučna tišina je bila nastala.	Deklica	se je bila prva obrnila zopet k ljubljencu in	A
božjo voljo, nikar ne hodi dol,« šepetala je	deklica,	tresoča se po vsem životu. »Ne boj se!	A
je pritekla mlada, kakih šestnajst let stara	deklica	skozi vrata, z velikim šopom cvetic v roki,	A
se zadnjikrat v odvetnikovi hiši, kjer se je	deklica	en dan mudila, pa govoriti nista mogla na samem	A
postal v svoji ljubezni. . / . / stran 56 . /	Deklica	je bila predaleč in pisma njena, akoravno tako	A
da bi jih bil storil nocoj; zdaj pa je stala	deklica	poleg njega, skoro dotikajoča se ga. On je slonel	A
vplivalo nanj; in v tem trenutku mu je slonela	deklica	na prsih, glasno ihteča, ter zakrivala obraz	A
strasti prve vroče ljubezni. Zdaj ni bila več	deklica,	zdaj je bila ‒ žena. Da, žena drugega, katerega	A
mizi in poleg pletenja na pol odprta knjiga.	Deklica	pa je zamišljena zrla predse v tla.Doktorja	A
ter se nasmehnil, češ tu bo kaj romantičnega.	Deklica	je nesla majhen zaboj in, bodisi da ni bila	A
izgubim po nerodnosti svoje reči,« nasmeje se	deklica	veselo. »Ah, ne!	A
ali francoščina pa je menda povzročila, da je	deklica	omenila: »Vi ste tujec ‒ ali ne?« »Sem, sem	A
Drugega dne pa je Peter zvedel več.	Deklica	mu je povedala, da ima edino teto, s katero	A
On mora otroke poučevati kakor jaz!« šali se	deklica.	To je bilo teti še sumljiveje.	A
v navzočnosti tetini. Bilo je, kakor bi se	deklica	bala, sama zgovarjati se ž njim. Tako je potekal	A
Molčala sta nekoliko časa. Zdajci vzdigne	deklica	glavo, vstane izza mize in se glasno ihteča	A
popolnoma prost ‒ ves dan ‒ ponoči pa odpotujemo.«	Deklica	je malo premišljevala. »Da, da,« reče potem	A
hišo, kjer je stanovala Helena, sta se ločila;	deklica	je tiho jokala, a tudi on je le zašepetal:	A
zahtevano vino. Bila je črnooka in temnolasa	deklica,	nekako pri osemnajstih letih, srednje, vitke	A
bodemo že mi skrbeli!« »Oj, to me veseli!« deje	deklica	koketno in nagajivo. »Saj ste vi vsi tako hladni	A
svoji ljubezni, pa vi - vi -« »I, seveda!« reče	deklica,	toda izpod črnih obrvi se ji zalesketa nekaj	A
Ah, pipa, tobak! Gori v sobi je še!« odgovori	deklica,	očito najmlajša izmed vseh.Štela je morda komaj	A
in ti -« Vtem pa je bila nekoliko dolgopeta	deklica	že v veži in na stopnicah in za malo trenutkov	A
Ta je moj! Oh, ti Sivček, ti si moj!« zavrne	deklica	na pol nejevoljno, na pol šaljivo.	A
»Nič se ne bojte, gospod Vrbanoj,« odgovori	deklica,	»jaz ga že vem krotiti.«Rekši na lahko udari	A
»Hihi! Oh, ta Julka!« zasmeje se	deklica.	»Zakaj?	A
kažoče lahko rdečico. »Jaz bi ne povedala,« deje	deklica	nekoliko počasno, »ali ta Julka je poredna,	A
neumnost!« hitel je. »Toda vedi, Tine, lična	deklica	je bila ona Orlova Julka!Nekoliko tako - navzgor	A
premišljal šele pozneje, prevzela me je misel: Ti,	deklica	- ti ugiblješ!Ti tehtaš!	A
konju in zdajci zdrdrata z dvorišča. »Uboga	deklica!	« reče adjunkt. »Zakaj?« meni Valentin	A
Pridite semkaj!«	Deklica	pride in hoče vzeti steklenico, da jo novič	A
Kajne, Ančka?«	Deklica	ne odgovori ničesar, ampak se mu naglo izvije	A
smeje, Pavel pa jezno gleda ta prizor. »Taka	deklica,	to bi bilo še nekaj!« nadaljuje Vrbanoj po Ančkinem	A
zdajci Pavel, »moram reči, da bi mi bila ta	deklica	všeč; zakaj tudi ne?Toda - tako - kar za ljubezen	A
njega Ančka tudi ne bode vedno taka lepa vitka	deklica,	katero poljubiti mora biti posebna slast.Golobje	A
po soseskinem potu navzgor. Mlada kmetska	deklica	prišla je mimo.Bila je pa tudi vredna, da si	A
bolj zanimala nego zajec. Zdaj uprla je tudi	deklica	pogled svoj v lovca. Zardela je malo.	A
videlo, da misli v istini izpolniti svoj namen.	Deklica	je vila sem in tja svojo roko, katero je on	A
mOh, glej ga no ‒ Matevža!l ogovori ga zala	deklica	ter obstoji pred njim.mOd kod si pa ti prišel	A
vino boš vendar dal, preden se razideva?l pravi	deklica	veselo. mČe boš pila?l	A
zaropotala majhna, zatemnela šipa v oknu, pa	deklica	je le brez sape poslušala, kdo se bode oglasil	A
pirhe na Znojilo; Matevž je bil tudi doma. Pa	deklica	ni bila nič kaj vesela in tudi lice njeno, časih	A
ko je Tone nameraval odriniti proti domu.	Deklica	je imela sedaj devetnajst let, bila je krasno	A
glasni krik. »Šimon, pomagaj!« zajecala je	deklica	še en pot in v tem trenutku je ležal Mohorič	A
je Šimon. »Jaz tudi tako mislim,« hitela je	deklica.	»Je bil li že kdaj takov?«	A
žerjavico. »Če ne bo živina predraga!« omenja	deklica.	»Oh, ne, cenejša bo, cenejša!	A
treba; toda kravico morava vendarle imeti.«	Deklica	je vzdihnila, Mohorič pa se je zopet igral s	A
Gledal je na tla, a vendar čutil, da se je	deklica	umaknila na drugi konec ognjišča.Ko ni dobil	A
navzdol po stezi; pri fari je že zvonilo in	deklica	je hitela, da ne bi mudila.Temu se starec ni	A
kratek razgovor: »No ‒ pusti me!« velela je	deklica.	»Si li huda?« vprašal je moški glas.	A
Kolarjevi!« »Zbogom!« »Zbogom!« In vtem je bila	deklica	skokoma na stezi ter hitela navzgor proti domu	A
temu treba konca! V nedeljo popoldne je šla	deklica	zopet v cerkev, stari pa oprezovat.A sreča mu	A
vrhu svoje nejevolje še veliko skrb, da bi ga	deklica	ne ugledala, stoječega za grmovjem. Ves večer	A
gotovega. To pa to; koliko si pa stara, ti	deklica?	« »Devetnajst let!« deje ona; sedaj je bila silo	A
ima prihranjenega. Menil se ni za to, da je	deklica	povesila svoje oči in da je žena njegova molče	A
je nenavadno srečanje prijetno iznenadilo.	Deklica	imela je komaj šestnajst let in, čeravno je	A
Tudi, pa ne za kratek čas!« pravi on smeje.	Deklica	se ozre vanj; dozdevalo se ji je, da se tujec	A
Glejte, ali ne čutite, da je tako pravilneje?«	Deklica	pogleda risanje in potem slikarja, ki je z resnim	A
ki je zazibal košate pinije onkraj pota.	Deklica	ni odgovorila. Obstala sta pri železnih vrtnih	A
en trenutek. Rdeča kot roža izvila se mu je	deklica	in, ne več ozrši se, stekla po peščeni poti	A
ki je prihajal iz veže, do katere je dospela	deklica.	»Kje si bila tako dolgo, Olga?«	A
koreninami in treba je bilo paziti, kam stopi noga.	Deklica	je obledela malo, a takoj ji je kri zalila obraz	A
/ stran 27 . / »A, to je lepo!« dejala je	deklica,	»tudi jaz sem tukaj doma.«Slikar se je domislil	A
gospodov. Kosanu je nekaj težilo prsi in tudi	deklica	ni bila tako vesela ko spočetka. »Če mi bode	A
perutih prepeljati tja čez dolino!« vzkliknila je	deklica	po svojem otročjem načinu. »Glejte, kako zeleno	A
Lahih pa onega večera na vrtu nista govorila.	Deklica	se je ozrla vanj ter močno zardela; roko, katero	A
od Boga tako naravo,« odgovori na lahko mlada	deklica,	gospica Ana, kakor jo je imenoval vrtnar, in	A
13 . / »Potem bi bili svetnik,« smeje se	deklica.	»Je-e, za tisto ni nas eden, ne!	A
Ah, tu prihaja Veronika,« vzklikne naenkrat	deklica	in stopi nekaj korakov dohajajoči mladi dami	A
aristokratično rezani obraz morda premalo poln, da bi ga	deklica	dvajsetih let, kolikor jih je ona štela, prav	A
lupin, in ko se je vsedel ‒ resk ‒« Od smeha	deklica	ni mogla dalje pripovedovati. »Baronica!	A
ker je obljubljen, naj bo, tu ga imate,« reče	deklica	in mu ponudi zardelega lica mali šopek rožic	A
Anica, ali ti moram jaz povedati, kaj ti je?«	Deklica	je slonela tiho na prsih stare dame in zakrivala	A
stiskajoč sum jo preleti. »Veronika!« reče	deklica	težko, kakor bi ji kamen ležal na prsih, in	A
tudi Anica in Amelija bili še dolgo skupaj in	deklica	je pripovedovala teti dogodljaj med Vinkom in	A
nekova čudna slutnja jo je težila, in položila je	deklica	knjigo iz rok ter, naslonivši se na deblo stare	A
Dovolite, da vas spremim.«	Deklica	vstane tiho in si obriše oči.S povešeno glavo	A
različna je od Veronike. Smilila se ji je mlada	deklica,	pa tolažila se je, da pozabi to prvo bridko	A
tolikokrat spremljevala misli, ona drobna jokajoča	deklica,	klečeča poleg njega ‒ ki tudi nima mamice in	A
njej, in kako jo ljubi, čez vse ljubi. In mala	deklica	ni dejala nič, nego pustila je, da jo je pritisnil	A
prihajale po soseskinem potu navzgor. Mlada kmetska	deklica	je prišla mimo.Bila je pa tudi vredna, da si	A
bolj zanimala nego zajec. Zdaj je uprla tudi	deklica	svoj pogled v lovca.Zardela je malo.	A
videlo, da misli zares izpolniti svoj namen.	Deklica	je vila sem in tja svojo roko, ki jo je on krepko	A
kak čuden fant; kako je umazan!« vzkliknila je	deklica	in smeje se je ploskala z ročicama in lepe,	A
kaj me hočeš vikati?« se smeje, mu roko dajaje	deklica,	kakih sedemnajst let stara, rdečelična in lepo	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  301 401 501 601 701 801 901 1.001 1.101 1.201 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani