Jih dókaj jo prosi, al vsakmu odreče, prešerna se brani in ples odlašuje, si vedno izgovore nove zmišljuje, že sonce zahaja, se mrak približuje; že sedem odbila je ura in čez, ko jela ravnát′ se je Urška na ples. Al, ker se ozira, plesavca si zbira, zagleda pri mizi rumeni junaka; enac′ga pod soncam mu ni korenjaka, želi si plesáti z njim deklica vsaka ‒ omrežit′ ga Uršika lepa želi, zaljubljeno v njega obrača oči. To videt′, mladenič se Urški približa: “Al hótla bi z mano plesati?” ji pravi, “kjer Donava bistri pridruži se Savi, od tvoje lepote zaslišal sem davi, že, Uršika zala! pred tabo sem zdaj, že, Uršika zala! pripravljen na raj!”