deklica (401-500)

čuti glas gospodinje. »Kliče me,« je vzdrhtela	deklica	in odšla hitro in tiho.Mož pa je omahnil na	A
je vsak dan gledala na njo. In najsi je bila	deklica	daleč proč od slike, jo je videla vendarle pred	A
vznožju so potekala leta mladi deklici. In dasi je	deklica	rastla, in so ginile zgodnje predstave, ni zgubila	A
zgubila slika svoje moči nad njo. In ko se je	deklica	sama mudila v sobici, je začutila nehote čuden	A
vijoličast pajčolan. In Anica, ta mala, boječa	deklica	je čutila neizrečeno radovednost.Stoinstokrat	A
je vprašala učiteljica. »Sem!« je zadrhtela	deklica,	»pri Cvetniku stanujemo.« »Tako da,	A
ti, Cilika?« »Jaz pa vem nekaj!« je dejala	deklica,	»Anica je s Peči!«	A
rekla glasno in razločno. »Je res!« je potrdila	deklica,	»pa mamo naj vpraša!« In Anica je res	A
živiš rada?« »Živim rada, da trpim!« je dejala	deklica.	Anica se je presenečena ozrla na njo.	A
je kaj molila zanj. »Za vse!« je odvrnila	deklica.	Tomaž je stopil k nji in ji stisnil	A
spodarja na Peči!« »Bom, da ne umrje!« je odvrnila	deklica.	Tomaž se je zasmejal:	A
zadovoljno se smehljaje. Zasmilila se mu je bila	deklica,	ko jo je videl premrlo in drobno, in vedel,	A
očetovski. Pripeljal jo je v kuhinjo, toda	deklica	je drhtela še huje. »Le spat pojdi lepo	A
»Kje?« »Tu,« je razgrnila	deklica	strani.Anže pa se je pomaknil k luči in začel	A
spačenim obrazom, oči obračajoča, se je vila	deklica	pred njim na postelji, in bela pena, pomešana	A
k njemu in mu povedala, da naj spi mirno!«	Deklica	jo je začudena motrila in jo prijela za roko	A
drobne stvarce se je bila razvila čez noč lepa	deklica.	Pa so vprašali vozniki Hanco:	A
rada šali!« Luki pa se je zazdela v tem hipu	deklica	še stokrat lepša in mrmraje nekaj kakor, da	A
»Jerica!« je zajecal Luka.	Deklica	je stopila k njemu, ali videča njegovo čudno	A
»Ali si, ali nisi?«	Deklica	je strmela vanj in ga ni umela.On pa je šepetal	A
Govoril je o sebi, ko da govori o tretji osebi.	Deklica	ga je prijela za roko in dejala: »Stric	A
proti Jerici nekam resnejši. Smilila se mu je	deklica	in mnogo več je mislil na njo, ko doslej.Po	A
na Peči in znana, pa nič ne vem, odkod si.«	Deklica	je čudeča se pogledala pastirja. »Ne	A
nisi od vedno na Peči?« »Nisem,« je odvrnila	deklica.	»Prej sem bila v Zalogu.«	A
Deček je kimal z glavo.	Deklica	ga je gledala nekaj časa dvomljivo, ali naj	A
biti svetnica!« je dejal fant. »Da,« je dejala	deklica,	»kaj pa boš ti?« »Jaz bom bogat!« je	A
In zdaj veš!« »Vem,« je odvrnila	deklica	in še prikimala z glavico.Potem pa je vprašala	A
In zdaj veš.« »Vem,« je odvrnila	deklica.	Zunaj je bilo čuti Marjaničin glas,	A
in te vzamem s seboj.« »Zakaj?« je vprašala	deklica.	»Ti boš moja žena!« je odvrnil fant	A
zgodilo dolgo zatem; za zdaj se mu je zdela	deklica	še preotročja. *	A
To je jasno. Ona je še vedno na Peči, revna	deklica,	in sedaj sedi tukaj gori v senožeti ob potu	A
»tvoja mamica sem.« »Oh, mamica!« vzdihne	deklica.	»Saj je res, pa vas še poznala nisem.	A
»Ali ne vidiš, da izdahne?« In res je	deklica	omahovala in grabila od bolečin prevzeta z rokama	A
za korak. Sedaj ni mogla več dvomiti, da je	deklica	bolna.Vendar pa je kuhal gnev v njej in proti	A
deklico božjast baš na stopnicah, tako, da se je	deklica	poškodovala na roki in glavi, in je bilo čudno	A
Luka je izvedel nato, da tistega dne, ko je	deklica	polila kosilo, ni še nič zajtrkovala in da prejšnji	A
razdražene je še ni videla Marjanica. Marjanici se je	deklica	smilila in pri sebi je godrnjala: »Kaj	A
Jerico in jo odvedla v svojo sobo, kjer si je	deklica	ves dan šivala in krpala obleko, ker so od zadnjega	A
ni bila popravila, da bi mogla delati težko.	Deklica	je bila po zadnji bolezni vsa šibka in slaba	A
je bilo vso zbegalo. Že ob njenen glasu je	deklica	trepetala. Katra se je bila pred Anico	A
greš do jutri, moraš umreti!« »Da!« je jeknila	deklica.	»Glej, nož!« je velel glas.	A
velel glas. »Ne, ne, saj pojdem!« je prosila	deklica.	V tistem hipu je luč ugasnila.	A
je luč ugasnila. V smrtnem strahu je prečula	deklica	noč.O prvem petelinjem petju je vstala in odšla	A
strašna slika te noči, in zopet je pohitela	deklica,	kakor da preži izza Peči doli na njo ono neznano	A
drgetala. Počasi so odjeknile v bregu stopinje, in	deklica	je stopila zopet na cesto.Nekaj medle svetlobe	A
in izginil v podstrešje, kjer je sicer spala	deklica.	Posteljo je našel v neredu, deklice ni bilo.	A
nekaj koščkov blaga, s kakoršnim si je krpala	deklica	prejšnji večer svoje rdeče krilce. Luka	A
Pa kdaj?« »Prej,« je odgovorila	deklica;	nekaj toplejše rdečice ji je stopilo v lica	A
neodločna strast je dihala iz njegove besede.	Deklica	je bila sklonila glavo in se smehljala srečno	A
svetišče. Ne da bi se razgledala, je potegnila	deklica	visečo luč pred svoj obraz, vnela stenj na dušici	A
nizkem pragu sta sedela samotno bled deček in	deklica.	Njiju velike oči so šle za Petrom.	A
Svetemu Danijelu.« »Pojdiva!« je zahrepenela	deklica.	Vstala sta in šla.	A
pogledal kvišku in velel mirno: »Pojdi z menoj!«	Deklica	je stala pred njim in se ni ganila. »Z menoj	A
Si zdrava?«	Deklica	se je zganila, dvignila glavo in onemela sredi	A
obhaja stud ... »Gospod stric!« je zaprosila	deklica	in sklenila roke kakor v molitvi.Vikar je planil	A
da se čutiš mater!« »O Jezus,« je vzdihnila	deklica	in ginila v njegovih rokah.Lovila je sapo in	A
jo je posadil na tla: »Ali ne moreš hoditi?«	Deklica	je omahovala, krilila z rokami, našla ravnovesje	A
dahnila z vlažnih lazov in od skal v Tolminki.	Deklica	in vikar pa sta hodila in nista videla kam.	A
prijatelj je ostrmel in se zmedel kakor otrok.	Deklica	na klopi pa je šinila kvišku, zavpila in zarajala	A
videl bridkosti njegovih besed, ni znal, da je	deklica	na svetu, ki je bila zaprta pri mrliških glavah	A
sedela na ognjišču v koči in se kamenčkala.	Deklica	je vsakdanje tožila, da je nerodna in neokretna	A
Saj ve, kako je.«	Deklica	se je nasmehnila, zamislila.Nato je zahrepenela	A
bo dobre volje, se bomo kamenčkali v treh.«	Deklica	se je nasmejala. »Stric seoi�79 lhad�70	A
dvajset vatlov domačega platna. Visoka in vitka	deklica	je stopala čudno lagodno ob tem blagu in metala	A
dehtivo perilo ubelilo za posteljo in obleko.	Deklica	je bila dvajsetletna župnikova varovanka Lucija	A
se je neprijetno zbudila iz sanj, se je ozrla	deklica	presenečeno za glasom.Skoraj jezno je vprašala	A
kakor da je nekaj pozabila, je vrgla tedaj	deklica	polno vedro vode po platnu in izginila z lazu	A
smejali možje. Pred župnikom je tedaj odprla	deklica	Lucija vrata v obednico in rekla: »Gospod stric	A
gospodo.« Kljub preprosti dobrohotni besedi je	deklica	prečudno zardela.Bila je neskončno lepa.	A
začel moliti. Ko so možje odmolili, je stala	deklica	še vedno v sobi.Hitro je ošinila s pogledom	A
izpod čela oprezovale za Lucijo. Kakor prej je	deklica	začutila, se zmedla in povesila trepalnice	A
iskal Luciji v obraz in se ustrašil. Ko je čula	deklica	mitničarjevo ime, je začela kar sunkoma bledeti	A
Imel ga je v hiši. Ko pa je pozneje prišla	deklica	Lucija v župnišče, ko je dorastla, je moral	A
smiliš ‒« Ni dogovoril. Trpko se je okrenila	deklica	in ga pogledala trdo, nejevoljno, skoraj sovražno	A
Meni verjemi.« Bridko se je nasmehnila	deklica.	V njenem nepravilnem, nekam razvlečenem obrazu	A
ne boš več brala, Lucija?« je vprašal toplo.	Deklica	je slovkovala trudno, težko: »Nikuli nje ferze	A
»Pridna si,« je prikimal Štefan.	Deklica	se je sklonila in mu poljubila roko, kakor jo	A
Pojdi in lezi!« »Lahko noč!« je dahnila	deklica	in šla. Matko se je zagledal za njo.	A
Svetokriškem in je iskal. In je našel stran, kjer je	deklica	brala, in je bral počasi glasno: »Nikoli nje	A
Tolminka ... « »Češnje, gospod Bog!« je rajala	deklica.	»Češnje!	A
/ . / stran 71 . / »Stric!« je vzkliknila	deklica	in omahnila k župnikovi postelji; začela mu	A
Od takrat je postala Tončka Luciji še ljubša;	deklica	je ozdravela in otroško vesele oči so se ji	A
že misliš na možitev?« Plaho se je zganila	deklica	in vprašala: »Stric ‒ zakaj?« Dvignila je proseče	A
Lahko noč.« »Lahko noč,« je zašepetala	deklica	odznotraj.Župnik je legel potolaženo in upihnil	A
»Ali si bolna?«	Deklica	je zardela.V nekaki zadregi je rekla: »Spala	A
je bila Kandida. Bral ji je svoje stihe in	deklica	je sedela ob stari materi.Potem mu je večkrat	A
postelji sem jih našla skrite,« je povedala	deklica.	»Pa čemu meni?« se je čudil Zucco.	A
Prehitite ga, preden on vas zatoži,« je učila	deklica.	Mitničar je mrmraje segel v žep, otipal zadnji	A
otroku, ki ga nosiš ‒« »Ne vzamem!« je ponovila	deklica	odločno.»Maščujte se!« je dodala nato in dostavila	A
thabita kumi, talitha kumi... spreglej in vstani,	deklica,	rečem ti vstani!« »Talitha kumi,« ponovi	A
Kaj pa Vidučev pravi?« »Tišajte,« je viknila	deklica.	»Tišam,« je dejal.	A
oprezoval.« »Sram naj ga bo,« je vzkliknila	deklica	in zbežala biriču. »Koza!« se je vznejevoljil	A
Sedi!« je velel hladno.	Deklica	je videla, da ji je grof prikimal.Nič zlobnega	A
rekel, naj gre za njim. »Kam?« je vzkliknila	deklica	in iskala z očmi grofa.Ni ga videla več.	A
tisti, ki te je ogovarjal?« je vprašal sodnik.	Deklica	je zbledela.Spomnila se je besed, ki jih ji	A
strpljivost sodnika. »Ne povem ga,« je zaihtela	deklica,	»pa če me tudi ubijete.« »Vederemo,« je dejal	A
Začelo se je mračiti.	Deklica	je le še tiho ječala, groza jo je bila lastnih	A
je, da je vstopil sodnik z dvema biričema.	Deklica	je zavpila. Za sodnikom se je prikazalo lepo	A
brezmejni ljubezni in strašni žalosti je koprnela	deklica.	Zdajci se je izvila biriču in pljunila sodniku	A
Janez,« je dejal. »Zdrava sem tako,« se je	deklica	sramovala in branila. Bila je mična in polna	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani