deklica (901-1.000)

»Tebe? Tebe?« vzklikne	deklica	in skoči k njemu. »Oče, oče, pomagajte!« kriči	A
prihitela vitka, morda šestnajst ali sedemnajstletna	deklica	mimo, stopila k staremu Brnotu in šepnila mu	A
bom z očetom!« Vtem se je vrnil gospodar in	deklica	je odšla po svojih opravkih. Miklavž je bil	A
besedo za dognano. Niti zapazil ni, kako je	deklica	prebledela in da se je s tresočo roko uprla	A
Oh Gotard, kako je meni hudo!« zajeknila je	deklica.	In tako sta ostala še dolgo, dolgo; ‒ vedela	A
vrgel dve svetli dvajsetici godcu na pentek.	Deklica	je v njegovih spretnih rokah plesala bolje,	A
se je bila na mah zagozdila okoli onih dveh.	Deklica	je klicala na pomoč ter se oklenila očeta.Jurco	A
skledo od sebe. »Kaj vam je, oče?« vprašala je	deklica	ter postala plaha sredi izbe. »Pospravi!	A
pa danes te vprašam ‒ imaš li kaj na vesti?«	Deklica	je prebledela in zardela; a končno je dejala	A
Nič drugega?«	Deklica	je uprla svoj jasni pogled v očeta. »Kaj hočete	A
je hotel takoj potem leči spat, a tu se vrne	deklica	še en pot v izbo. »Oče,« dejala je polglasno	A
Potem Gotarda nihče več ni omenjal.	Deklica	je dolgo slonela ob mizi; bolesti, ki jo je	A
tebe, kakor mi je rekel.« »Mene?« zavzame se	deklica.	»Kaj hočem ž njim?	A
Predrami jo Rudovarov poklon in pozdrav.	Deklica	zakriči na ves glas in zbeži proti bližnjemu	A
in glasno kolnoč pleza po bregu, pripoveduje	deklica	trem zagrnjenim osebam, opravljajočim stražniško	A
nakazen, ki je komaj podobna ljudem, in da jo je	deklica	vrgla v lavo pod most.Tiste tri ogrnjene osebe	A
nikakega odmeva v Mirkovem srcu, kar je tudi	deklica	hitro spoznala.Vedela je, da ljubi Zaliko in	A
besedami jo je skušal potolažiti, a zastonj.	Deklica	mu žalostno odgovori: »Dokler še živite	A
moreš, Zalika, biti tako vdana kot nekdaj?«	Deklica	upre vanj svoj milo proseči pogled.Solze v očeh	A
Kastorjev glas je bil vzdramil Almiro.	Deklica	ni mogla mirno počivati.Mislila je zmeraj le	A
na klopico za rožnim grmičjem. Dolgo je zrla	deklica	v zvezdnato nebo, iskaje zvezdo svoje sreče	A
razpraskati lice, a v tem trenutku jo zapustijo moči ...	deklica	omahne na klop. Ali kmalu ji pomaga	A
leč. In ko je prišel blizu lipe, je stopila	deklica	pogumno kraj pota. Mirko ni spoznal	A
pomagati Almiri. S krvavečim srcem je gledala	deklica,	kako so tekle na Miklovem in Serajnikovem domu	A
dveh ljubečih src. V tem kratkem času jame	deklica	hujšati.Noči brez spanja in strašna slutnja	A
ter zrle iz nje grozno in obupno, kakor da bi	deklica,	plavajoča na neizmernem morju, v hudem boju	A
izdal. Osebno pa se bojim, da bi se znala tuja	deklica	nad teboj in nad drugimi mladeniči, ki smo se	A
Na licu se ji bere nekak notranji strah, a	deklica	se hitro ohrabri in nadaljuje: »Sanjalo	A
izkušen starec in z njim še kaka mlada žena ali	deklica.	Z očetom Serajnikom je bila navadno njegova snaha	A
Almira prisede k svoji tovarišici na straži.	Deklica	molči, ali v njenih prsih razgraja strastno	A
»Nič ne vem, kje so,« je srdito odgovorila	deklica	na neljubo ji vprašanje.Almirin život je obšla	A
votlih pečinah in v nebo štrlečih vrhovih.	Deklica	je zavalila nato težek kamen na tisti kraj,	A
Almiri, naj se ga usmili, naj mu pride na pomoč.	Deklica	se je trepetaje približevala mestu, od koder	A
pogovarjala oče in hči. Naposled je še pristavila	deklica:	»Tale ključ je od tajnih vrat v Strelčevi	A
sužnosti in smrti rešeni. Otela vas je tale	deklica,	znana vam Almira.« Vsi jo kar začudeno	A
Dobro še znajo za hišo, kjer je prebivala hrabra	deklica,	in vsak ti ve za dom, kjer je gospodarila s	A
OSTALO 61 TAKO TIPAVA LUNO 63 FABRICA IDOLORUM 65	DEKLICA	IN MOTOR 67 KO DUŠO POTEGNE V MORJE 69 ČUVAR	A
začutim njihov strah. . / . / stran 67 . /	DEKLICA	IN MOTOR Deklica ima vse (pod tušem padajo	A
strah. . / . / stran 67 . / DEKLICA IN MOTOR	Deklica	ima vse (pod tušem padajo biseri iz luknjic	A
neznatno ribo. V Vapojni se rada sonči neka	deklica,	ki je kot voda ‒ sončna in pitna. ŽEJA Pri	A
gre urno iskat pomoči. Na bližnjem polju najde	deklica	kmeta, ki se napoti urno pomagat.Z njegovo pomočjo	A
in tako bistre, žareče oči! ‒ Pojdi, pojdi,	deklica!	Videti te ne morem.	A
Srečni Krilan! Dobra	deklica	je bila, nedolžna deklica in lepa, lepa je bila	A
Srečni Krilan! Dobra deklica je bila, nedolžna	deklica	in lepa, lepa je bila tudi!Bogata ni bila, ne	A
roke na tla v beli pesek. Hitro se pripogne	deklica	ter jih pobere.Radovan, ki je sedel poleg nje	A
ležal nekdaj tako, kakor leži sedaj tam ona	deklica.	V oni gostoljubni hiši je videl ‒ ali se mu je	A
dobil, česar treba, in da bi se vrnil, preden se	deklica	zbudi.Imel je srečo; v vasi, ki je bila bolj	A
bilo; a zdaj je zopet vse dobro,« odgovori mu	deklica	s hvaležnim pogledom. »Postelja je bila res	A
nekoliko odjenjala. Nato pa se prikaže mlada	deklica,	nihče ni videl, od kod je prišla, kar stala	A
da bi jo bil videl popred. Lepa je bila ta	deklica,	Zaleščani niso še nikdar videli nič enakega	A
gledalcem se je milo storilo o njenem pogledu;	deklica	ni bila vesela, otožna je bila videti, tako	A
neotesani Zaleščani še tega niso znali. Uboga	deklica!	In tako so se vršile igre ves dan s	A
dekletce. Ko je ravnatelj to videl, mislil je, da	deklica	noče, da se samo taji, ali pa ničesar ni mislil	A
mu švigale iz temnih oči. »Ne morem,« zdahne	deklica.	»Čakaj, videl bom, ali moreš ali ne	A
dekleta. Ali si upate reči mi v lice, da je ta	deklica	vaša hči?Saj poznamo take stvari!«	A
postavo; vi nimate nikake pravice do tega otroka;	deklica	je prosta in lahko gre, kamor hoče: ko bi vam	A
okrepčale jo z mrzlo vodo, da se je zopet zavedela.	Deklica	je bila kakor v omotici, vendar je vedela, kaj	A
krivo zraven tudi stradanje. Ko se je bila	deklica	okrepčala z jedjo, prigovarja ji, da naj zaspi	A
naj ne delajo preveč ropota. Čez nekaj časa	deklica	res zaspi. V tem času gre Skalar v hlev	A
skrbi, da bode konj osedlan, kakor hitro se	deklica	zbudi. - Mračilo se je že, ko so gledali	A
samo enkrat se ni bila spotaknila umna žival.	Deklica	je bila zaspala kakor dete materi v naročju	A
bode prebudila. Bilo je že na večer, ko se	deklica	predrami; rada se je dala preobleči.Vidno vesela	A
globoko zamišljen; potem vstane in hoče oditi, ko	deklica	zopet spregovori; nehote ostane mož, mora jo	A
človek tukaj; povpraševal je, ali ni neka mlada	deklica	tukaj v gradu, taka in taka.Rekel sem mu, da	A
videlo, kaj in kako. Še to mu lahko rečeš, da je	deklica	tukaj, a bolna je, nikakor ne sme prednjo, dokler	A
se povrnila bolezen!« »Gospod,« odgovori mu	deklica	s hvaležnim pogledom na svojega dobrotnika,	A
kar ti more razveseliti oko in srce. Nobena	deklica	ne sme biti tako lepa, tako srečna in vesela	A
to mi moraš sama povedati, Rosana.« Nato mu	deklica	vse razloži, kako jo je gospod Skalar rešil	A
blagodušnost. »In zdaj sem tukaj,« končala je	deklica	svojo pripovest; »kaj bode dalje, ne vem; tudi	A
Pri teh besedah ji silijo solze v oči, ali	deklica	se premaga. »Ti si srečen, Marko, in	A
Marko, da si me tako prestrašil.« In res se je	deklica	tresla po vsem životu. Presrečen je bil Marko	A
več? »Pozno je že, jaz moram domov,« reče	deklica	in vzame kitaro, ki jo je bila položila na tla	A
Morebiti tam gori, tako prijeten je ta kraj!«	Deklica	mu molče prikima.Zdaj je bilo Marku zadnji čas	A
možu, rad bi bil poravnal svojo krivico, ali	deklica	se ga je skrbno ogibala. Tisto noč ni	A
tem trenutju; to ni bila več krotka, boječa	deklica.	Oči so se ji svetile, stala je in govorila slovesno	A
ji je bilo prepolno neskončne bridkosti. Ali	deklica	je Marka resnično, iz srca ljubila; njena ljubezen	A
da se sme upati z božjo pomočjo, poljubi mu	deklica	roko s prevelikega veselja.Potem gre tiho v	A
milostna gospa!« »Ti se me bojiš?« vpraša ga	deklica	ter se ozre vanj z neskončno ljubeznivim, sladkim	A
»Jaz sem počasne glave, Rosana; kaj je ta	deklica	med nama?« »Rada te je imela, in kako	A
Globoko ginjen ji poda Marko roko: »Ti si blaga	deklica,	Rosana!« Pri tej priči pristopi oče	A
prijazno po tihi dolinici! ‒ Tako zamišljena	deklica	ne čuti, da se ji bliža mladenič v navadni lovski	A
moje srcé. Tvoje lepe črne očí vnele so me,	deklica	ti! Tvojih ustec sladki poljub vlíl mi v žile	A
videla!« . / . / stran 37 . / Nehote se pripogne	deklica	in ko se zagleda v vodi, zasvetí se ji v rajski	A
je bil vesel njenega pogleda.« Strmo gleda	deklica	staro ženo, ki v tem hipu ni bila več sključena	A
večerne veselice tudi hči neke tetine znanke, lepa	deklica!	‒ Ljubila ga je in on jo je ljubil.	A
tleh leži ženska na sami slami, poleg nje čepi	deklica	Evelinine starosti z detetom v naročju, ki ga	A
za rabo; Evelina pa teče domov. Skoraj pride	deklica	z nakupljenimi stvarmi in čez malo časa zanjo	A
jaz vdal. Saj si bila vedno srčna, pogumna	deklica,	iz tebe sem sam pil moči in kreposti! Vračam	A
gledala, če se ne motim; bila je ljubezniva	deklica,	naj ostane poštena! Ne skrbi dalje zame, jaz	A
videl in čutil. Uveril se je, da ga zdravi	deklica,	katero je gostil v hramu in ljubil.Spreletela	A
je groza. Jelo se mu je dozdevati, da je ta	deklica	gorska vila.Pol življenja bi rad dal, ko bi	A
Vsaka tretja beseda je bila ‘rakli’, po naše:	deklica,	ljubica.Njegova pesem je bila torej bržkone	A
spoznal. Zadržavala ga je prazna bojazen, da ga	deklica	ne usliši. Najprej se je hotel uveriti, da ga	A
svojo Katrico vsako nedeljo in na vsakem shodu.	Deklica	je bila precej ošabna, človek se ji je kmalu	A
preučene in previsoke, da jih ne razume. Prosta	deklica	je pogodila resnico bolje nego nekdanja kritika	A
božjo voljo to nečisto ljubezen, da ne trpi	deklica	še hujše sramote in nesreče. Florec je hotel	A
Zinka je služila njena starejša sestra Micka,	deklica	brez sramu in poštenja.Predrznila se je meni	A
Zinka je bila prosta, boječa, neizkušena	deklica;	od konca me je proti ljudem zagovarjala, pozneje	A
sem se narodnih pesmi, v katerih se zaljubi	deklica	v junaka, ki ima že drugo ženo ali ljubo, in	A
za dušo rajne Marijane. Nazadnje bere zanjo	deklica	nekoliko molitev tudi iz bukev.Tej pobožnosti	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  401 501 601 701 801 901 1.001 1.101 1.201 1.301 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani