V gredi sred vrta roža je strta mrtva ležala na tleh... Mrtva deklica Na odru počiva vsa bela, kot angeli vrhu oltarja, vsa mirna, kot rožica v varnem zavetju obrazek se droben utaplja ji v cvetju od luči voščenih se zlata ji zarja čez lica razliva... In tiho smehlja se še lepše, kot živa se dni je nekdanje; saj vsa hrepenenja kipeče mladosti, samotne trenutke solza in bridkosti in vse neizpolnjene upe in sanje zaprla je váse...