deklica (601-700)

že vem, vi ste tedaj tisti lovski tat?« pravi	deklica,	smejé se čez nekaj časa, ko ji Leon pove, zakaj	A
je tukaj po volji, če se sme vprašati?« reče	deklica	po nekaterih drugih vprašanjih. »Sploh prav	A
tako. Ali mu je bilo kaj do tega, da ne bi	deklica	kaj takega mislila, ali se je bil samo v razgovoru	A
neko vso podobo presijajočo duhovitost. Tega	deklica	ni imela. Laže pak je opazovalec njeni tovarišici	A
Pride do deset korakov blizu kolibe.	Deklica	ga ne opazi.Nekaj časa postoji gospod Komplez	A
dežnike prinesti, dež gre.« »Le prinesite,« pravi	deklica.	V diru Komplez odide in kmalu prinese dežnike	A
pridi v mojo sobo.« . / . / stran 63 . / In ko	deklica	radovedna, kaj ji ima oče važnega razodeti,	A
draženja že preveč, razmalala mu je poredna	deklica	vse nastopke tega po sreči odvrnjenega tepeža	A
odgovori Pavlina. Pač praviš brez premisleka tako,	deklica,	sicer bi vedela, da ne govoriš resnice, in zardela	A
ker je človeka bolj poznala ko marsikatera	deklica	na njeni stopnji, Leonovo vedno večje približevanje	A
brezskrbno, morda celo lepo prihodnost. Nekatera	deklica	bi bila prijela lepo priliko z obema rokama	A
Vse so take kakor ena. Tukaj mi je	deklica	dopadla, ženiti se mi kaže, stari njen ne ugovarja	A
stran 140 . / Pozneje namreč, poleti, ko je	deklica	bila včasi na malem vrtiču za hišo, kjer je	A
njeno srčno dobroto. In katera sedemnajstletna	deklica	bi ne bila hvaležna, če vidi, da jo ljubi dvaindvajsetleten	A
Svinčnik v roko vzemi in računi. Koliko je ta tvoja	deklica	stara, koliko potrebuješ še ti let, da do česa	A
ko ji je tak predlog stavil, vedel, da pojde	deklica	čezenj na dnevni red.In res mu je obetala z	A
vstale, vse resnične zdele se in gotove. Ona, ta	deklica,	je taka, kakor so vse druge, sramota zanj, da	A
da znate vi tako napadati,« reče obledela	deklica,	s težavo besede iz sebe suvaje, in hoče oditi	A
njega je veselilo in mu je bil dokaz, da ga	deklica	rada ima, ker mu je povedala, kar tako povsem	A
sladkosti. Danes to noč je umirala, kakor si je	deklica	dejala, zadnja iskra njegove ljubezni v njej	A
stopnicah dol prišla: . / . / stran 191 . / »	Deklica,	pisava teh pisem, katera je gospod sodnik prinesel	A
kakor ga ti nosiš, kakor si mi ga ohranila,	deklica	zlata.In meni se zdi, da bi te zdaj ljubil z	A
pa se vrnem in prenočim v prvi hiši. Mlada	deklica	s košarnico na glavi ga sreča. »Dober večer	A
vprašanje. »Oh, moj Bog in mati božja,« odgovori	deklica,	»saj ste že zašli za poldrugo uro predaleč.	A
ha, ha!« »Kaj si ti, Martinek?« dejala je	deklica.	»Glej, ta gospod gredó na Slemenice.	A
Tiho je korakal človek, katerega je Lovretu	deklica	imenovala desetega brata, konju pred gobcem	A
videlo iz zmršenih lás. Dasiravno ga je bila	deklica	potolažila, da se ni treba bati desetega brata	A
misliti, da je kraj, kjer sedeva in sanjari lepa	deklica,	najsi bode tudi nam neznana, mikaven za mladeniča	A
Piškávu, prodal. Roditeljema nasproti je sedela	deklica,	stara kakih tri in dvajset let.Manica je bila	A
pevaje znano pesem: Na mrzlem studenčku je	deklica	prala, je prala, je prala, je tiho jokala, jokala	A
znamenja gorečega čuta do njega. Mislil sem, da	deklica	razumno misli, da se njeni zdravi pameti morda	A
sem tu napačno obsodil; sprevidel sem, da ima	deklica	zraven svoje vse razumnosti celo nekaj romantičnega	A
je kdaj kak človek mogel ‒ bila bi to enaka	deklica,	kakor je ta, katere sem ti v zadnjem pismu omenil	A
Ne vem, če sem ti že povedal ali ne, da je ta	deklica	izobražena in razumna bolj kakor vsaka ženska	A
pripomoglo je veliko tudi to, ker je čutil, da ga	deklica,	kar se tiče duha in dušnih zmožnosti, daleč	A
približa in na lahko položi roko na njeno ramo.	Deklica	se zgane, obrne in ljubo oko se sreča z očesom	A
Ali me moraš tako ustrašiti?« kregala ga je	deklica,	pa mehki, ljubeznivi glas in smehljaj je pričal	A
sobici pa je čulo mlado uho vsako besedico.	Deklica,	o kateri sta se skrbljiva roditelja pogovarjala	A
nahajajo v tvoji povesti ljudje in še celo mlada	deklica,	hči zdravnika, o kateri ne vemo še več, kakor	A
zraven Kvasa in starega gospoda Glašiča, bila je	deklica	kakih devetnajst let.Bila je v primeri z Manico	A
Hotel se je že ne kaj malega zlagati.	Deklica,	ki je vanj uprla svoje bistro oko, opazila je	A
»Kje sta pač ónadva ostala?« govori vesela	deklica	dalje. »A naj bosta, kjer hočeta, menda imata	A
iz skušnje ne veste?« »Čeravno ne,« odgovori	deklica	malo zardela, »pa se vendar sliši in bere.Vi	A
vse. Nobena noč ni bila tako temna in nobena	deklica	taka, da ji ne bi bil kadet Grašič znan ‒ gospodični	A
bolj znamenje jeze in žalosti, da ga ljubljena	deklica	ne mara, da njega zaničuje in ljubi človeka	A
gleda za noben, še tako velik denar, če se le	deklica	ozdravi. Doktor Kaves je bil denarja lakomen	A
Dolgo ni mogel živeti. Čez pet let pak je bila	deklica	zadosti stara, da se je lahko sama odločila	A
Gospoda Benjamina je rdečica oblila. »Dobro,	deklica,	dobro!« reče poštenjak stric Dolef, »jaz tudi	A
premoženje imel, preverila sta pa drug drugega, da bo	deklica	kmalu pozabila vse to in se bo rada možila,	A
časa tiho sedela. Marijan je gledal v tla,	deklica	pak v svoje delo. »Manica,« spregovori Marijan	A
še enkrat, govoriva o čem drugem,« dejala je	deklica.	»Zameriti ti ne morem in ti nimam kaj.«	A
celo neko veselje je naposled imel, ko mu je	deklica	obljubila prijateljstvo in je to njeno dobroto	A
je Lovre zvedel, da je Manica v svoji sobi.	Deklica	je sedela pri neki knjigi, ko je Lovre stopil	A
ohranil, hočem jo s svojo besedo priobčiti. Neka	deklica	v vasi * (ime nič ne dé) bila je tako srečna	A
akršnega nihče v vasi. . / . / stran 5 . / »Čedna	deklica,	« mislil je včasi na samem, »in pa če še ni čisto	A
da bi vzel mojo Anko.« . / . / stran 9 . /	Deklica,	ki je doslej tiho jokala v kotu, jame na glas	A
vežo. Na pragu je Ančka stala buzarona, bistra	deklica!	‒ in je rekla: ‚Pojdi, Urh, pojdi!’ pravi,	A
pol tekel za hitro stopajočim Domnom. »Umna	deklica!	« klatil je dalje berač.»Ako ti Bog sreče dá	A
Kmalu se zopet natihoma vrata odpró, plaha	deklica	pride venkaj, stopi tiho na tnalo, posluša,	A
ali vsaj naglo smrt storil, mati na umu bolna,	deklica	najbrž brez sorodnikov, živeča samotno na kmetih	A
Lina ‒ to ime je čul ‒ lepa, vse sreče vredna	deklica,	a v tej okolici!Le nekoliko trenutkov jo je	A
Mož, ki dolžnost in čast pozna! Ona pak,	deklica,	dà, ona je bila tako čista, da si je noben človek	A
zanimala podoba grajske hčere več nego vsaka druga	deklica,	katero je do sedaj poznal. Poštenje je od njega	A
svojo brezobzirno moč! »Ne morem, ljubljena	deklica,	« vzklikne on. Njeno mokro oko mu je zapričalo	A
prej tako vesela, tako brezskrbna in nedolžna	deklica	v najkrajšem času vsa premenjena nosila v svojem	A
naenkrat ponuja več, nego je smel upati, ljubljena	deklica,	katero pozabiti si je prizadeval, a katere podobe	A
to morda zaradi vas, ki ste mi tujec. Tudi	deklica	mi dopada, ne domišljam se, da je njegova hči	A
pa, se mi zdi, da niste ustvarjeni. In tudi	deklica	se mi zdi dobro dete in je.« Lisec je hotel	A
vstajala mila podoba pred njegovo dušo, ljubljena	deklica,	ki mu zvesto srce hrani in ga pričakuje. Jutro	A
Hajdi za njim, ta bo kaj povedal, kdo je ona	deklica,	kje je ostala, od kod je, ali je mogoče, da	A
Ali tja na stol gleda vselej. Tam sedi mlada	deklica	v kmečki obleki. In ni mu zamere, da tako pogosto	A
ni mu zamere, da tako pogosto prihaja. Zakaj	deklica	je res nenavadne lepote in znano je, da smo	A
ravno Tirtelj od okna odšel. »Ne,« odgovori	deklica	in malo zardi, tako da, ko bi stara teta ne	A
komaj pet minut potem, ko teta odide, vstane	deklica	in vprek prepovedi gre k oknu in ga polagoma	A
Zares, ta teta je sitna žena.	Deklica	je prišla v mesto s takim veseljem, da bi kaj	A
namreč pred oknom videti Božidar Tirtelj.	Deklica	odpre in mu dá molčé škatlo s cigarami. »Ali	A
Kaj ljudje porekó, ki mimo hodijo?« Rekši,	deklica	hoče zapreti, pa Božidar roko vtakne med rob	A
Toda brez posebne tolažbe je moral iti proč,	deklica	se je nekako čudno nasmejala, ko ji je pismo	A
dobrega ali slabega pomenil. Ko je odšel, vzame	deklica	pismo in ga nekako hlastno odpre.Težko je povedati	A
polno. Naj bo, kakor hoče, gotovo je, da je	deklica	Božidarjeve zaljubljenosti večkrat z veseljem	A
in oditi, ali sedel je kakor pribit in pil.	Deklica	pride kake dvakrat k njemu; on jo milo pogleda	A
taka reč ni vredna, da bi se človek ozrl, da	deklica	ni bila zanj, da je morda sama sreča, ker se	A
očeta za koleno. »Jaz tudi, oče!« oglasi se	deklica.	Abranek popade svojo kučmo, naroči ženi, ki	A
odsekali in morda ga ne bode več.« Dasiravno	deklica	tega mačehi ni verjela, vendar je pustila svoje	A
ko so se okolnosti tako premenile, bila je	deklica	popolnoma zapuščena. Nihče ni vprašal zanjo	A
gospod?« S tem ogovorom zbudi Reza, mlada, lepa	deklica,	drvarjeva hči, Rojarja iz grenkobnih njegovih	A
skrbljivost ga je ganila in dejal je: »Ne, ljuba	deklica,	hlad mi dobro dene.Usedi se tukaj k meni, mati	A
ali pojdeš z menoj k moji hčeri v moj grad?«	Deklica	ni vedela, kaj bi rekla, naposled pak je dejala	A
vzdihne. »Ali je toliko stara ko jaz?« vpraša	deklica,	ki jo je neko veselje obšlo, če je mislila,	A
materjo veselili, ko pridete zdravi domov,« reče	deklica,	pa pri tej priči se ustraši in kesa, da je to	A
vedeti in misliti, kam bi bila mogla še otroška	deklica	na tako mrazen dan, ko je začela jesenska burja	A
smreke. Na mahu pod smreko pak je čepela uboga	deklica	še otročjih let, grajska hči.Solze so ji bile	A
Grniščak in upre v tla oči, »tvoja hči je pač čudna	deklica,	vedno mi je na mislih, še sanja se mi o njej	A
umetnika. Tik okna je pri majhni mizi sedela	deklica,	stara kakih devetnajst ali dvajset let.Kdor	A
Simon, ki je bil v zadregi za drugačen odgovor.	Deklica	se glasno zasmeje in pravi: »O, gospod Grniščak	A
pošten jezik ga še izgovoriti ne more.« »Kaj pa	deklica?	Ali ste si jo pridobili?«	A
domišljija si je slikala podobo, lepo podobo! Uboga	deklica,	ki sveta ne poznaš, ki ga meriš po merilu svojega	A
pogledate ‒« »Pustite me vendar zdajle,« pravi	deklica	nevoljna, »glava me boli.« »Glavica vas boli	A
za seboj in naglo stopal po stopnicah dol.	Deklica	je slišala, da ga je na stopnicah njen oče vabil	A
»Kaj morem za to, če me pozdravlja?« pravi	deklica.	»In tega tudi ne morete reči, da je malovreden	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  101 201 301 401 501 601 701 801 901 1.001 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani