deklica (701-800)

nič mar ‒« Nevolja zbere očetu obrvi vkup. »	Deklica,	« pravi, »jaz vem, kaj govorim in nikakor ne	A
opravljeno. Ko sta stopila v izbo, vstala je	deklica	naglo in nekako bledega lica vprašala, kaj se	A
glavo palo, da se menim o vaši hčeri. Lepa	deklica	zares in skoraj vredna, da se plemenitaš ozre	A
Helena je sedela v svoji sobi sama.	Deklica	ni vedela, v kaki skrbi je oče njen in meščanje	A
še trije meščanje so šli ven. Od veselja je	deklica	poskočila. Brž pokliče svojo strežajko in ji	A
Rekši, gre deklici naproti. Od veselja se je	deklica	tresla, ko jo je prijel za roko. »Kam me pelješ	A
preoster.« »Ne, nikar ne govori tega!« dejala je	deklica,	»ti mojega očeta ne poznaš, on je dober, najboljši	A
bila za vedno rajši pri meni ko pri očetu.«	Deklica	obledi, hoče roko izpuliti iz mladeničeve in	A
VI »Kako je govoriti? Ali ne tako, da je lepa	deklica	kakor sama namalana Mati božja v šentklavški	A
in sveta Mati božja, pomagaj mi!« Rekši, se	deklica	zopet spusti v lahek tek.Pa pot je bila opolzka	A
odrinil zapah. V borno izbico stopivša, je	deklica	videla razen mladega, visoko in močno zraščenega	A
ženska brez varuha in brez pomoči,« prosila je	deklica.	Stara žena in sin njen sta čudoma gledala nenavadno	A
se potnici postreglo, da bo dobro. Ali ko je	deklica	na njuno vprašanje povrhu razložila, da ni iz	A
neznane matere, branila mu je na vse kriplje. Tudi	deklica,	ki se je bila za prvega pol v nesvesti bleda	A
videti, ki je v kočo gledal. Videla ga je samo	deklica,	pa zavpila je na glas.KOJ potem je pristopila	A
dekličine. Ko so stopili v stanico, stala je	deklica	v sredi, belo oblečena in obrnjena proti vratom	A
lepa Vida, kakor so jo zvali, ko je bila še	deklica	gori pri sosedovih na Basnigojevini.Res je vedno	A
prestrašen ni našel. Tačas je bila ona še	deklica	sedemnajstletna, ravno vrha dorasla in razcvela	A
poznalo, da ni pozabila. Poleg vsega tega pa je	deklica	svoje roditelje jako rada imela in, kar nekaj	A
berači so jo daleč okoli po Krasu hvalili, da je	deklica	»dobrih rok«; a tudi Basnigojeva velika družina	A
ona srdito in zamahne po strani z roko. »Hoj,	deklica,	tepla me pa menda vendar ne bodeš?« smeje se	A
nekoliko kapelj krvi udari Antonu iz nosa. Ko	deklica	to vidi, obledi in strepeta, oklene se velikega	A
tako že precej ustavila. »Ne bodi hud,« prosi	deklica	dalje, še vedno nedolžno sestrsko roko okoli	A
sem bila nekdaj kot dete, kot šestnajstletna	deklica.	Oh, Alberto moj, zakaj ni Bog dal, da bi bila	A
Nezadovoljen že tačas, ko je precèj uboga	deklica	prišla za nevesto in tudi njegovo »častno« ime	A
sem vasovat k sosedu odsihdob kakor popred.	Deklica	se mi je od dne do dne bolj vrasla v srce in	A
Sam nisem vedel, kaj mi je. Tačas je imela	deklica	vselej križ z menoj, zakaj nisem jenjal, da	A
vedela, kdo je on in kaj je ona. Še kaka druga	deklica	bi se ne pečala z biriškim valptom, katerega	A
Kaj mi je mar valpet? Kaj ravno ta	deklica?	Manjka jih ne, druge so morda še boljše in bolj	A
pozna, kateri so pošteni, kateri niso. Vendar je	deklica	vkljub tej očetovi modrosti nekako nenavadno	A
pričakovati, vlekla snubačev v Smrekarjevo hišo;	deklica	s črnimi očmi in lepim okroglim obrazom, kakor	A
pomoreva, ko bi prišla sila, ali ne?« pravi	deklica.	»Takega strahu, dejal bi, da ni, da	A
prijatelja, kakor so baš sosednji otroci. Ko je	deklica	iz mesta prišla, zdelo se je Štefanu, da ima	A
sin. »Kaj boš kupoval na semnju?« vpraša ga	deklica.	»Teti je čevljev treba, usnja bom kupil	A
nositi, premajhen bi bil tvoji roki,« pravi	deklica.	»Saj ni, da bi ga moral nositi na prstu	A
Prstan tega še ne stori, treba fajmoštra.«	Deklica	se zasmeje in začne govoriti druge stvari.Sama	A
da Franica stoji poleg Petra, hoče oditi; a	deklica	ga zagleda in pokliče: »Pojdi sem, Štefan	A
Prideta skozi gnečo na ono stran, na prostor.	Deklica	ugleda svojega očeta, ki je iz krčme prišel	A
Stefan se zardi.	Deklica,	ki se je morda domislila, da mu opomin na semenj	A
veseljem, da bi se ti samo trlo pod rokami.«	Deklica	se nasmehne in vpraša: »Zakaj te pa ni nič v	A
In glej! V istem hipu se je tudi	deklica	obrnila, da bi za njim pogledala, in tako sta	A
drugim sta se svoje radovednosti sramovala,	deklica	se zasmeje od daleč sem in Štefan se tudi zasmeje	A
navada govoriti s hčerjo, vpraša, če je to res.	Deklica	bi ji bila rada resnico povedala, materi, pa	A
zgodaj pomrle otroke in tiho začne jokati.	Deklica	se ji oklene okrog vratu in tudi njej tekó solze	A
mu roko in začne se šepetanje. Ko dokonča	deklica	svoje pripovedovanje o materi, stoji Štefan	A
žep in ji poda nekaj v roko. »Kaj je?« vpraša	deklica.	»Prstan, ki si mi ga dala, ko sva nekoč	A
»Poklekni!«	Deklica	pade na kolena ter se spusti v glasen jok.	A
Veš, kaj govorim?«	Deklica	hoče s tal vstati. »Kleči!« zagrmi oče	A
zabičiti, naj bo pazna ter naj ima povsod oči.	Deklica	je tiho opravljala vsakdanja dela. Stregla je	A
hotelo izpolniti, jame ženo skrbeti, da ne bi	deklica	zbolela.Vse prijazno prigovarjanje ni pomagalo	A
hišo, stopi ven. Mati je bila v kuhinji, a	deklica	je stala na pragu.Na kamnen pokončnik naslonjena	A
Saj potrdiš, kar sem jaz obljubil?«	Deklica	ne odgovori ničesar. »Ne bodi neumna	A
pokliče ženin Pogreznikov Peter in ji moli kupo.	Deklica	prime kozarec in pomoči ustne ter odstavi svojemu	A
tožnim, pa vendar ostrim, očitajočim glasom.	Deklica	menda ne ve kaj odgovoriti, a obrne se v trenutku	A
jako nevarna vročinska bolezen. Po treh dneh ni	deklica	poznala ni očeta ni matere. Bledla je	A
da še ni gotovo, da bi se obrnilo na dobro.	Deklica	je morebiti v zadnjem času mnogo duševno trpela	A
Malo ven pogledi!«	Deklica	ne odgovori. »Saj meni smeš povedati	A
je po. tleh metala, in jih slastno pojedam.	Deklica,	videvši najino revščino in lakoto, začne jokati	A
so boljši ljudje ko v prvi vasi. Neka mala	deklica	zagleda moj zlati prstan, katerega kozaki niso	A
tiho pri večerji sedi in le . / . / stran 6 . /	deklica	včasi kako zine, hočemo vsaj mlajša dva bolj	A
bokal.« In pride iz drugega kota rdeča, debela	deklica	po prazno steklenico, da bi polno prinesla.	A
Hrvatoma reci, naj se skrijeta. Brž!« Rekši, steče	deklica	iz izbe, da bi v veži nove prihajalce še malo	A
nekaj povem; saj vem, da ne spiš, ljuba moja	deklica!	« zdihoval je Peter Peč. Zdajci se domisli Reza	A
tukaj, moj Bog, bežite, lepo vas prosim,« govori	deklica	s tresočim se glasom. »Nič se ne boj, jaz se	A
na mah in brez glasu zvrne ob hiši na tla.	Deklica	zakriči na ves glas.Oče Štivrnik v stranski	A
plane na noge. »Francè, stoj, France!« kliče	deklica.	»Kaj ti je pa?« vprašuje oče iz druge izbe.	A
razpravljeno na mrazu stati, dejal je skrbljivo: »	Deklica,	le v hišo pojdiva, da ne prezebeš, bode že Bog	A
glavo: »Kaj, ko bi bil Francè imel pretep?«	Deklica	ni mogla molčati.Solze ji zalijó oči.	A
glavo. »Le duri zapahni, da te ne bo strah,	deklica,	pa potrpi malo; moli roženkranc ali božje čednosti	A
kaj meniš?« »Jaz ne morem vedeti,« odgovori	deklica.	»Jeminasta!	A
sodba tako sklenila, da bo Francè obešen?« Tega	deklica	ni mogla več poslušati.Od jeze ji zardé lica	A
dnostnejših deklic. »Bog daj tudi tebi dobro jutro,	deklica!	Kaj bi rada?«	A
drugega o domu, o očetu, o sosedih in druge reči,	deklica	pa mu je rada in lahko odgovarjala, ker obljuba	A
rekli, ako kdo pride po poti le-sem,« prosi	deklica.	»Ne pustim te, poslušati me moraš, zdaj ali	A
bom po zobeh, kakor gotovo tu stojim,« pravi	deklica	in pogumno stegne desnico. »To je grenko za	A
Jaz sem preganjalec tvojega brata? Ah, ljuba	deklica,	saj sem vedel, da me ne poznaš,« reče Peč s	A
da me pogleduješ z navajenim zaničevanjem.«	Deklica	ni dejala nič na to. »V mojih rokah je njegova	A
mrzlo sovraštvo?« »Ne maram nobenega,« odgovori	deklica.	»Mojemu bratu bodo že drugi pomagali in ne mislite	A
obljubim, da bom bratu pomagal na vse moči.«	Deklica	je zardela, morebiti se ji je smilil strastni	A
tukaj vendar veliko učini. Peč je videl, da je	deklica	mehkejša, da omahuje, hotel je porabiti trenutek	A
a pošten sem in hočem ostati, in nepoštena	deklica,	ki se z biriči peča, ni moja sestra.Hajdi, poberi	A
vsem svetu!« »Ah, daj si dopovedati,« prosi	deklica	in se ga oklene krog kolen. On pak jo sune	A
na svojem starem obrazu kakor štirinajstletna	deklica.	In mati Krivka je tudi zardela, ker razumela	A
žena opravdati ga s tem, da je rekla: »O, ta	deklica	je uboga, ako je pametna, z obema rokama bode	A
oči so prežale ob hišah po ulici, kdaj bode	deklica	prišla domov.Kakor da bi ga kača pičila, odmakne	A
bila nejevoljna zaradi tega, ne smemo trditi.	Deklica	je bila lepa, jako lepa, in ako je ne opišemo	A
omenil je prodajalec živo. »Zakaj?« vpraša	deklica	smehljaje. »Da si boste sami odgovorni za srečo	A
pustite to odgovornost meni.« »Ne, ne,« deje	deklica	polresno, »ta usoda ‒ gospod Koren naj odloči	A
niste, a če pride tako lepa, mlada in bogata	deklica	v našo družbo, pa ‒ i kaj pa vendar mislite	A
z Milico. »Oh, usoda, usoda!« vzkliknila je	deklica.	»Vi mi niste prinesli sreče!«	A
gorko, da se je skoraj sam prestrašil. Tudi	deklica	je za trenutek uprla vanj pogled. Zardela sta	A
stavkih ‒ brez ognja in brez barv ‒ a vendar ga je	deklica	pazno poslušala.Vračala mu je z dogodki iz odgojeval	A
stran 30 . / Sedaj stoprav se je domislila	deklica	njegovih prejšnjih besed in kri ji je silila	A
Elza mimo. Bila je lepa žena, lepša nego prej	deklica,	in ona mirna samosvest, katera je prej le časih	A
»Ste me li umeli prej?« ‒	Deklica	ni takoj od govorila. »Da govorim odkrito«	A
burnem rajanju. »No ‒ zakaj: 𠆪ko’?« hitela je	deklica.	Koncipientu je silila kri v lice.	A
Molčal je in spodbude iskal v njenih očeh. Toda	deklica	je menda instinktivno čutila, kaj se godi v	A
»Oh, to je pa vaš element!« smejala se je	deklica.	Sela je k mizici pri oknu in on na nizek stolček	A
kdaj je treba?« vpraša z malicioznim naglasom	deklica.	»No, kadar vlada hoče!« deje naivno koncipist	A
spominjam znane prislovice!« »Katere?« vpraša naglo	deklica.	»Da tiči za takim zbadanjem vedno ‒ prijateljstvo	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  201 301 401 501 601 701 801 901 1.001 1.101 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani