Rože je na vrtu plela, pesmi pela je glasnó ‒ kaj da vrta več ne dela, kaj ne poje več tako? Deklica glavó poveša, vene obraz, prej cvetoč, nekaj nje srce pogreša, solz ji potok lije vroč.
Čez ograjo vrtno gleda ‒ mnogo mimo vre ljudi; ‒ deva bleda, deva bleda, njega od nikoder ni!