Ah, in vendar bode me opravljala, ovajala, kadar pojdem na zahodno stran odtodi tvoja bradica lepà.
Ljubi me, deklica Ljubi me, deklica, nad mi ne jemlji, ah, in ohrani me v materi zemlji. Gledal sem v zvezde, pa one ne rešijo večne uganke, srcá ne utešijo; gledal v naravo, zrl hipno sem strinjanje, večno ločenje sem zrl, izpremínjanje; hodil po ulicah: večna mizerija, sama prozaičnost, sama materija; vrnil se v dušo: »Oj stokrat prevarjena duša, povej mi, zakaj si ustvarjena?«