milo (401-500)

stran 168 . / ŠESTNAJSTO POGLAVJE Bolan leži,	milo	ječi. Narodna pesem Stric Dolef je koj potem	A
bili ti lakotniki bankovcev požrli.« In prav	milo	se je storilo Krjavlju.Ni se dal preveriti možem	A
smilil. »Nič ne maraj, ljubi moj Domen!« tako je	milo	začela tolažiti ga, »nič ne maraj, jutri, ko	A
Jaz ne vem, kaj boš imel na starost. Le glej,	milo	boš iskal, kje bi ti kdo ovsa pomolil, grdavš	A
klepeči!« zadere se mož in, po strani pogledavši	milo	svojo ženico, preneha nekoliko časa v skledo	A
vodo plal na čelo; da je čul še drug glasek	milo	zajokati se; potem pa se mu je zdelo, da ga	A
Otodi sem Janezka pogledal, pa se mi je tako	milo	storilo, da so mi solze v oči prišle.Da bi le	A
pri svojih ilovnatih podobah in hišah in je	milo	in bridko jokal. Janez, ki je bil gospodarstvo	A
Deklica pride kake dvakrat k njemu; on jo	milo	pogleda in proseče, kakor bi hotel reči: vsaj	A
grad; toda niso ga obhajala tista čutila, ki	milo	pretresô človeka, kateri po dolgem bivanju med	A
hotel tako dober biti, da bi vstal. Še bolj	milo	ga je jel prositi Sušnja in naposled je vendar	A
odhajali, nosili drva ali hrano, ali hodili	milo	pogledavat svoje domačije, katerih zadnji ostanki	A
žalostno je spregovoril Cenek, da se je vsem	milo	storilo. »Pa ozdraviš in dorasteš,« je bolj	A
In potem nam bo tako lepo« Podlipnici se je	milo	storilo. »O, mama!«	A
prejšnjega leta; marsikatera žena pak je še	milo	jokala po možu, katerega so ji obesili; nekateri	A
ponižanega pod oblastjo surovih rok; očetu se je	milo	storilo, ko je videl svojega ljubljenca od mlade	A
kolen malo norosten ‒ še včasi zapojem kako	milo	pesmico domačega glasu tu na tujem in tovariši	A
se Bogú, kak je v Višnji gori hudó: otroci se	milo	jokcajo, matere pa ravno takó; Višnjana ni noben	A
brat se ozre po meni in, ko vidi, da tudi meni	milo	prihaja, pravi: »Nič, kranjski fantje, korajža	A
velika kepa kakor skrčeno sedeč deček in je	milo	jokala. France, ki se treh parov pesti ne bi	A
kazali, da so prečuli že nekatero mrzlo noč pod	milo	luno. Puške postavijo v kot.	A
Zdelo se ji je pozneje, da ji še na uho bije	milo	proseči glas ubogega mladeniča, njegov klic	A
dragoceno svilno ruto za za vrat. Kakor jo je	milo	ganilo to darilo tihotapčevo, vendar ga ni mogla	A
sveti Peter ven šel, šel je Bitič ven, ali ni se	milo	zjokal zunaj kakor sveti Peter, pač pa se mu	A
in čutil, da je moral ven iz zaduhle sobe pod	milo	nebo na čisti zrak.Pa ne samo to ‒ govoriti	A
vsi vstanejo ter se napote izpod drevja pod	milo	nebo. Guvernanta se je počasi zavijala v širok	A
Nikoli več! Dovolj imam!« kriči zdravnik in	milo	pogleda na blatno obleko, ki se je sušila na	A
Zatorej ti vodo ostro prepovedujem.« »	Milo	prosim, gospod, dovolite mi vodo, brez katere	A
prikoračijo na cesto in obstopijo Samorada, ki	milo	prosi, naj mirujejo, naj ga potipljejo, naj	A
braniti; zatorej ji šesta velesila izkazuje	milo	plemenitodušje in ‒ molči. Samorad sedi z Abadonom	A
ne v krasni Italiji ne v veličastni Indiji.	Milo	se mu stori, ko začuje od stolpa bližnje župne	A
ker tako veli oprezni oskrbnik stopita pod	milo	nebo ...Kako blagodejen je sveži nočni vzduh proti	A
je in žalostna, solza se ji utrinja v očesu.	Milo	ga pogleda in vpraša polglasno: »Samorad, ali	A
posestvo s prijetno gosposko hišo tik morja.	Milo	se spominjam slikovitega Kvarnera, pogleda na	A
prodal svojo trgovino in tvornico za sveče in	milo.	Preselili so se v veliko mesto, živeli ondi prav	A
takšna pogodba hudodelstvo že sama na sebi?	Milo	se mu stoži po domovini; toda zdajci se siloma	A
skoro zdrči skozi predor v nočno temino pod	milo	nebo. Krilate deklice neso Samorada v mehki	A
s tresočim glasom: »Mogočni gospod, ravnajte	milo	z menoj in s Cvetano! Ustopam vam svoje pravice	A
severu in na zelene gore ob jugu. Samorad	milo	potoži: »Hujša je prevara tukaj nego pri Zagrebu	A
Res, neumevna mi je usoda!... Ko pridem časi pod	milo	nebo in gledam od vrat svojega bivališča po	A
izhodu. Tudi naši potniki stopijo zopet pod	milo	nebo.Tukaj, pod starim, košatim macesnom, govori	A
sanjača!« Ta opomin Samorada toliko presune, da	milo	pogleda duha in mu veli, naj prestane govoriti	A
vzel v podobi spanja! Ukazujem ti, svarim te,	milo	te prosim, slušaj me!Malo trenutkov imaš še	A
sij in da nje solzorosne, na pol odprte oči	milo	prosijo: »Dotakni se obroča!« Samorad zopet	A
Minice, ki mi ne more podati drugega spomina.	Milo	se je storilo materi, trdo so morali govoriti	A
dviga dim od šotora, kjer sem bil ravnokar tako	milo	presenečen.Vsili se mi v spomin Prešernov sonet	A
in tam naj ti svobodno tekó solzé, če se ti	milo	stori.Ob grobu jokati smejo samo sorodniki in	A
na ozko polico, na kateri se družijo svečnik,	milo,	ščet in v usnje vezana »Dušna paša«, na belo	A
klobuk potisnila. Gledali smo krasni venec: jaz	milo,	gospodična osuplo in ovce poželjivo.Jedva sem	A
»Tudi jaz si želim smrti,« odgovori berač	milo,	»a smrt beži pred menoj.« Tedaj se v meni zbudi	A
gazda primorski gospodični. Stopila sva pod	milo	nebo.Zrak se mi je zdel pretopel, malone soparen	A
pod Triglavom. Vaš prijatelj v Zagrebu me je	milo	vabil, naj prebijem pri njem svoje poslednje	A
vojašnico. Videl sem tudi domači Triglav, ki me je	milo	vabil, kipeč v jasno nebo nad Bohinjem.Tedaj	A
presoparna. Stopila sva torej z Erjavcem pod	milo	nebo, da se ohladiva; toda nobena sapica se	A
mrliča in stopili iz zagate žalostne hiše pod	milo	nebo in veselo sonce.Tam nam je vdova Meta tako	A
Zastavila sem mu pot, ga prijela za roko in	milo	prosila, naj ne bo tako nespameten, ko vendar	A
Vaši deželici je stvarnica podarila zdravo,	milo	podnebje, najboljše njive in travnike, planine	A
očetove besede. Ko je namreč videl, kako je oče	milo	in zaupno gledal proti nebu, je pristopil k	A
njeno lepoto živi še dandanes v Rožni dolini.	Milo	se stori človeku, ko sliši, kako sivolasi možje	A
dovolj, da jo sodi krivo in napačno. Pri tem je	milo	in zaupno pogledala Mirka; svetla solza se ji	A
človeškega srca.« Te besede je govorila Zalika	milo	in nežno, da bi bile lahko omečile trdo skalo	A
tako vdana kot nekdaj?« Deklica upre vanj svoj	milo	proseči pogled.Solze v očeh so govorile, kaj	A
svatovska družba zbeži kakor brezupna iz hiše pod	milo	nebo.Ženske vpijejo in molijo, otroci jočejo	A
držala mlada žena svojega moža. Vsa v solzah je	milo	prosila: »Moj Mirko, moj ljubi Mirko	A
izgovoril, se je zavedela uboga nevesta. Mirko je	milo	pogledal svoji ženi v solzne oči. Kakor da bi	A
Mirkovo in Zalino mater in druge tovarišice pod	milo	nebo.Tudi Almira se je približala, radovedno	A
radosten, ozre na nekdanjo svojo prijateljico.	Milo	in hvaležno jo pogleda rekoč: »Prisrčna	A
ji ne odgovori; nasloni ji na ramo glavo in	milo	se zjoka. »Srečna sem, Breda, kako bi ne bila	A
šali, za tabo pogleduje tako zamaknjeno, tako	milo,	tako žalostno!O to je strašna nesreča!	A
zares izhajali iz globočine hrepenečega srca, ki	milo	toži po neznani domovini, kjer je mir in sreča	A
tuj človek tako na Radovanovem mestu; skoraj	milo	se ji je storilo časi, ko je videla, kako prijazno	A
izpraznjeno posodo; ali ko ga je dekle tako	milo	pogledalo, ni si mogel kaj, pustil jo je piti	A
prositi ga začne, naj jo vzame s seboj, tako	milo,	tako ginljivo, da ji mož ni mogel odreči prošnje	A
bližnjega zvonika zadoné božični zvonovi tako	milo	in tako ljubo; tako veselo in tako otožno; tako	A
pravo, čisto veselje; mnogim gledalcem se je	milo	storilo o njenem pogledu; deklica ni bila vesela	A
bi mu potožila svoje trpljenje; ni ji sijalo	milo	materino oko, katero je otroku to, kar je pomladno	A
blagodejne solze. To je bilo preveč Rosani;	milo	se ji je storilo v srcu, težko se je premagala	A
imel ta sad v njegovem življenju! Rosani se	milo	stori v srcu, solze ji silijo v oči.Molče se	A
zopet.’ Ti in Tone sta klečala pri znožju in se	milo	jokala.Migne mi, da vaju pripeljem k zglavju	A
oklene se je okrog vratu ter gleda jo z mokrim,	milo	prosečim glasom. Ko Metka vidi svojo mater tako	A
žvižgati, ter začne polagoma, strahoma: »Strune,	milo	se glasite« ... pa kakor bi se bila spekla, hitro	A
ime! Še zdaj ga ne morem slišati, da bi se mi	milo	ne storilo.Soseda, ki je izgubila otroka po	A
dasi te ne znam tako prilizljivo vabiti, tako	milo	gledati!O, to zna, to, tega se učijo take!«	A
diha mir, nedolžnost, sreča! Zreti ji smem v	milo,	neskončno globoko oko, sedeti smem poleg nje	A
srce. Ugasnilo je na večne čase oko, ki je tako	milo,	tako prijazno sijalo vsemu svetu, a najmileje	A
na paši že v dvanajstem letu. Miški se je	milo	storilo, ko je videla, da bosta morali z gospo	A
izpirala in obvezovala, ampak ga je dalj časa samo	milo	gledala in božala, potem pa tiho zopet odšla	A
lipe. Obenem pa se oglasi petje, tako sladko in	milo	petje, kakršnega moja ušesa še nikoli niso čula	A
pozneje prva kolera. Zdelo se mi je, da se mož	milo	ozira gor proti meni.Zapekla me je vest.	A
začetku šolskega leta je videl učenca, ki se je	milo	jokal, ker mu uboga mati ni mogla kupiti bukev	A
let, vesele njene mladosti, pa se ji stoži in	milo	stori, ker ve, da se ji ta zlati čas ne povrne	A
Ko sta bila nekoč sama, jo je pogledal tako	milo,	da ji je kar srce zatrepetalo od radosti.Obenem	A
Klečali smo pred njo s povzdignjenimi rokami in jo	milo	prosili, da sprejme nas zapuščene sirote za	A
vselej pozdravila tako prisrčno, mi zrla tako	milo	v oči, me popraševala tako skrbno, če se mi	A
Milutin. Že govoril je tako mehko, tiho in	milo!	In na obrazu se mu je brala zgolj dobrota in	A
dobrim Tomažem in stori se mi naenkrat tako	milo,	srce mi stisne taka neskončna bridkost, da se	A
njo, ampak je ravnal z njo vseskozi kakor z	milo	tovarišico svoje usode, jo je spremljal in miloval	A
ga prijemlje za roko in mu gleda v oči tako	milo	in prisrčno, da mu izgine vsaka sled strahu	A
ga je odrezal Janez prvikrat, se mi je tako	milo	storilo, da sem se na ves glas zajokala.Zdaj	A
ker je burje in kamenja navajen. Gorenjec pa	milo	zdihuje po svojih zračnih planinah in zelenih	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani