Snidem se z neko vrstnico, ki mi pove za Tomaža, da živi s svojo Tončko v slabi zadovoljnosti, ali da trpi in molči. Ko grem nazaj domov in zagledam s hribčka Milutinovo hišo, mi pridejo na misel zlata leta moje nedolžnosti in lepa prijaznost z dobrim Tomažem in stori se mi naenkrat tako milo, srce mi stisne taka neskončna bridkost, da se zgrudim na tla in začnem jokati kakor otrok. In tako sem, sede pod smreko, gledala proti Tomaževi hiši in se ihtila več ko dve uri.