milo (201-300)

na posteljo. Zgrabili so jo krči v želodčku,	milo	je zaječala, iztegnila bele tačice - in nato	A
bi se bil zasmejal; ker je pa Lišpavka tako	milo	tožila, se je premagoval. Lotil se je smetanastega	A
razlagala Minca. Hudournik je opazil, kako psiček	milo	gleda v nahrbtnik. Zato se je kar dvignil, potegnil	A
naravnost v smrček. Kako je odletel, se prekucnil,	milo	zacvilil in pribežal k Hudourniku, da mu pokaže	A
pečenki predramil, da je prikoracljal k mizi in	milo	mežikal v Hudournika. »Lačen si, božček,« si	A
ponoči, je preplašen prilezel izpod pograda in	milo	prosil Hudournika, dokler ga ni uslišal in mu	A
Počasi sta plezala kvišku. Lisko je večkrat	milo	zacvilil, ker ni mogel čez skalo in mu je moral	A
Vzpel se je prav do njega, vohal in vohal ter	milo	pogledoval Hudournika.»Se ti ljubi nazaj v planinski	A
hipoma pa razprostre peruti in se spusti pod	milo	nebo. Skočil sem k oknu in ga klical.	A
Makalonca tik za cesarjem, ni da bi pravili.	Milo	ga je pogledala, mu toplo segla v roko in ga	A
proti črni pošasti. Pokleknila je tudi žena in	milo	poprosila: »Prizanesi mu, saj bo priden!« Tedaj	A
hrastu še enkrat obupno zakriči: »Konec!« Nato	milo	zaječi in prosi: »Molite zame!Molite!«	A
groze je bil kar trd. Tedaj ga bela kača tako	milo	in proseče pogleda, da pozabi trud in strah	A
izderite meče in kaznujte izdajalce, če vam je	milo	svobodno sonce.Cerkon, naprej!«	A
pari so begali po vrtovih. Gostje so šli pod	milo	nebo uživat bakanal. Trepetaje po vsem telesu	A
mora biti modrejši od vas. Pride naj, če mu je	milo	življenje Ljubinice.Če ne, se strašno maščuje	A
zagrozil: »Starče, slušaj, če ti je življenje	milo!	« Godec se je komaj dobro zavedel, ko je stal	A
Je druga reč živinica, ki te za grižljaj tako	milo	pogleda in zahvali, kakor pa črna ruda, ki riješ	A
katere je čul vzdihe Lucijine. Žena ga je tako	milo	pogledala, da se je mož zgrudil k postelji,	A
Bani!" Bila sem vsepovsod in vedno znova sem	milo	pojoče klicala: "Bani! Bani!" Skoraj se	A
v njeni spalnici. "Če bi ga ti rada, moje	milo	dete," je naposled rekla, da bi izzvala kakršenkoli	A
takem trenutku se vedno bliskovito spomnim vseh,	milo	rečeno, nerodnosti, ki sem jih hoté ali nehote	A
ne bi bil verjel, da je na svetu tako nežno,	milo,	toplo, zaupljivo dekle ...’ »Si pozabila na najin	A
zamisliti tako kakor jaz,« je rekla Veronika in ga	milo	pogledala.Miloš je mirno stopal naprej.	A
Gôre te bodo počakale, gore so vedno tam.	Milo	sem ga prosila!Pa je rekel, ne bodi v skrbeh	A
več, prav obrnila se je k njej in ji vračala	milo	za drago, obenem pa je bila vesela, da se je	A
treba tegale spraviti od tod. »Tovariš!« je	milo	šepnila in se sklonila k Rudiju Resniku.Njen	A
vsem telesu od mraza. Šklepetaje z zobmi je	milo	pogledoval na svojo molčečo spremljevalko, ki	A
kjer se je skozi odprti vhod kakor svetla lisa	milo	nasmihal poslavljajoči se dan.Spodaj pod njima	A
Proti večeru je moral Lovrek v trg po moko in	milo,	ki ju je bilo teti zmanjkalo.Vesel je hitel	A
popolnoma skopnel in skoraj teden dni je gospodovalo	milo	vreme.Nenadoma pa se je vnovič sprevrglo, in	A
naravnost proti Gradišču. S poljan ga je z	milo	dobrodošlico pozdravljal pomladanski veter,	A
In ko Lovrek otrpel odpre oči, se zazre v	milo,	nad njim sklonjeno obličje, v velike rjave oči	A
nesreči svoji, in pri tem se mu je vselej nekako	milo	storilo, čeravno je bil zmerom prepričan o svoji	A
”Kaj se vam je hudega sanjalo? Tako	milo	ste zdihovali, da se je človeku srce paralo	A
s pomijami polite. Ob mraku, ko je zunaj še	milo	svetila izza drevja topla večerna zarja, sem	A
je rumeni čop, zavil obili vrat ter zajavkal	milo	in zategnjeno: ”Adolar!“	A
kapale solze na njegova lica. Takrat se mu je	milo	storilo: ”Jokali bodo, ko bom umrl!Tam bom ležal	A
Ko je hitela po južino, sem gledal za njo in	milo	se mi je storilo; zakaj tudi ona je bila verz	A
iz vesoljne ljubezni, ki je ne poznamo; in	milo	in gorko mi je pri srcu, osvobojeno je. Vse	A
rad ... in ki ti tako zaupa ... in vse ...! Skoro	milo	se mi je storilo pri srcu in oči so se mi osolzile	A
prstih se vračajo podobe, sežejo v senco toplo in	milo,	kakor sonce v noč. Kar pričajo pravljice,	A
Ko je stopil v gozd, mu je bilo sladko in	milo,	kakor da je stopil v toplo izbo svojega pravega	A
usoda. Tako je mnogoterim obžarjeno življenje z	milo	svetlobo ene same minute, drugim leži na srcu	A
Nikar, zaradi tega še ni treba, da bi omedleval!	Milo	jo poglej, besédo ji reci, pa boš dobil piškotov	A
zadaj za durmi in sem to slišal, kako si se	milo	cmeril, bi te bil najrajši pri tisti priči zadavil	A
mi je takrat storilo, ko sem ugledal to svojo	milo	zibelko, ni treba, da bi pravil.Potrkal sem	A
noga je stopila čvrstejše. Jutranje sonce,	milo	in toplo, je kakor božje okó, ki se ozre na	A
široko. ”Še ga bomo en liter, navsezgodaj, za to	milo	slovo!- En liter, Francka!“	A
svojem drobnem srcu edinole strahopetec, ki se	milo	reží klofutam na čast, na tihem pa šteje prislužke	A
oblečeni, postavni in veseli. Sonce je sijalo, to	milo	jesensko sonce; zdelo se mi je, da ne sije meni	A
zaklical. Sam hudi duh mi je bil iztrgal to	milo	besedo iz ust. Zakrohotali so se na ves glas	A
tam večna pomlad. Nikjer ne sije sonce tako	milo	in toplo, nikjer ni zelenje tako sveže in sočno	A
ob spominu na onadva nama je bilo čudno, tako	milo	in bolestno leglo na srce; nevedé sva se bila	A
pred njó, vse naokoli se je potapljalo v lepo,	milo	svetlobo.Hiše so gledale prijazno in prazniško	A
kostanj. Stali smo spodaj in smo ga klicali,	milo	in osorno, proseče in ukazujoče: ”Karo ...	A
ponedeljek pa so povešali glave in so vzdihovali tako	milo	in ganljivo, da bi se kamen razjokal. Zgodilo	A
gosposki rep ter mu gledala v objokana lica,	milo	vprašujoč. V tistem hipu ga je vsega presunilo	A
beseda od vzhoda do zahoda. Tako prijazno in	milo	je bilo življenje na Prisojnici, kakor da ga	A
glasov, tenkih, visokih, zvočnih, globokih,	milo	prosečih, grenko hreščečih; veličastna prošnja	A
in zapela je zvonko: ”Ljubček pa pride,	milo	objame, brž je spet zdravo to bolno	A
začetka, poklekne predenj, imenitnika, ter se	milo	razjoka: ”Ne morem, o gospod, nisem vreden!	A
na smrt obsojenem. Kurentu je bilo sladko in	milo	pri srcu, da je koj zadremal. Sanjalo se mu	A
častil, ko nisem vreden?“ Tako zavzdihne ter se	milo	razjoka.Nato pa se napoti v svojo žalostno izbo	A
v Kurentovo srce je segla tista topa, vdana,	milo	proseča bolest; in njegova misel je bila žalostna	A
zdavnih, . / . / stran 279 . / sladkih let tako	milo,	brez modrosti in brez hinavščine. Rekel sem	A
vina in se splazil ob steni, tiho in počasi pod	milo	nebó ... V svesti si svoje neznatnosti in omejenosti	A
tod; njegov spomin je smrt!“ Majsko sonce, to	milo	in mehko, še ni bilo dospelo do poldneva, na	A
ponoči te vzdrami iz sanj, te tiho pokliče, te	milo	spomni: ”Ta prijatelj, ki ga ni več, je tólezapél	A
izgledno pa je bilo njegovo rodbinsko življenje.	Milo	naključje mi je dovolilo, da sem spoznal to	A
Obraz device brezmadežne. Oči so ga izpraševale	milo	in tiho: ”Kod blodiš, dragi? Kam so se izgubile	A
je vzbudila, ko je že sijalo sonce v izbo.	Milo	in toplo spomladansko jutro je bilo, kakor pogled	A
svoje otroške igrače: nasmehne se, nekoliko	milo	se mu storí, nazadnje pa jih vrže v ogenj, da	A
blešči srebrn studenec, vso pokrajino pa obseva	milo	večerno sonce.Milanu se je zdela tista podoba	A
dama!“ Tesno mu je bilo pri srcu, ali hkrati	milo	in blago; zaželel si je, da bi se vozil tako	A
Milan je odprl okno, da bi pogledal na mehko,	milo	jesensko nebo, da bi ga pobožal po licih topli	A
mislih je bila ona sama tista blaga grofica in	milo	se ji je storilo ob lastni dobrotljivosti.-	A
občutila prav nič tiste radosti, ki ji je tako	milo	trepetala v srcu ob mislih na blagodarno grofico	A
dá se ne zabrisati, ne zagrniti. Oči gledajo	milo,	izprašujoče, očitajoče, zmerom naravnost, v	A
izbo svetlo zvezdnato nebo, ki ni nikjer tako	milo	in belo, kakor nad blejskim jezerom; zvezde	A
Nehvaležen si: To življenje, ki ti je tako	milo	in drago, da se ga oklepaš z obema rokama, zmerjaš	A
vzemi v roko, nato poklekni prednjo ter zapoj	milo	pesem o zvezdah nebeških, nedosegljivih!Bog to	A
Trojici. Pod večer je bilo, sonce je sijalo	milo	in toplo, kakor sam božji blagoslov.Spodaj je	A
neznansko široka in daleč za okni, onkraj ceste,	milo	vabeče mesarjeve klade.Tam se je nehal ta prostrani	A
Enajsta šola, Bog s teboj!	Milo	se mi stori, kadar se spomnim nate, zibel življenja	A
Kadar zapisuje grehe, mu je to zapisavanje	milo	in sladko opravilo; prijetne solze toči ob svoji	A
rokami ter me prepevaje vzdignile kvišku, v tisto	milo,	toplo luč, ki je njih večno domovanje. Ob	A
slinjenje; v tenorista je zaljubljena, v njegov	milo	cvileči glas, v babjezavijanje njegovih oči	A
zmerom slajših in zmerom lepših; besede so,	milo	pojoče ... ali tako čudno daljne so, kakor da	A
čisto sam, videl je visoko nebo nad seboj, ki je	milo	in toplo gledalo nanj, razjokal se je iz dna	A
Ker Peter Klepec je sanjal, sanjal o moči,	milo	sanjal ob vročih poletnih dneh, v senci pod	A
menitnejše oble na svetu. Le redkokdaj se še ozrem in	milo	mi je pri srcu.O mladost, o ljubezen, o življenje	A
veselosti vse družbe žalostno povésil očí in	milo	se mu je storilo pri srcu; zjokal bi se bil	A
Prav tak večer je bil, kakor nocoj. Prav tako	milo	so sijale prve zvezde, prav tako so se belili	A
večer kakor tedaj, zato ker mi je tako čuda	milo	in toplo pri srcu in pa zato ... zato pač tudi	A
pošumevalo v toplem vetru, nebo je bilo jasno in	milo,	da bi videl skozenj sam paradiž in angele v	A
Visoko in mirno plameneča večerna luč je odsevala	milo	na njenih licih, iz njenih oči je sijala kakor	A
pusti, megleni, dušeči, ki ne rosi mehko in	milo	z neba, temveč puhtí težko iz močvirja. Srečaval	A
prvikrat, vsi navdušeni za sveto, narodno stvar, za	milo	svojo domovino.Gospôda moja!	A
pot do pokore in kesanja. Pridigal je tako	milo	in genljivo, da bi se bil grešnik naglas razjokal	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani