Mi slovenskega jezika smo veselo kričali in peli staro višnjansko popevko:
Oh, usmili se Bogú, kak je v Višnji gori hudó: otroci se milo jokcajo, matere pa ravno takó; Višnjana ni noben′ga domú, ôh, usmili se Bogu itd. Ta popevka je nam bila posebno zato priložna, ker je bilo pri nas veliko oženjenih brambovcev in pa veliko Višnjanov.