Moral sem ji obljubiti, da ti bom pisal, da prideš semkaj; rada te bo imela, pravi, kakor mene; ne ‒ mene vendar še malo rajši ‒ in skrbela bode že, da ti ne bo dolgčas! Ko nekoč najde mojega Prešerna na mizi, odpre ga, nabere ustece, kakor bi hotela žvižgati, ter začne polagoma, strahoma: »Strune, milo se glasite« ... pa kakor bi se bila spekla, hitro odjenja ‒ pogleda me, in ko vidi, da se na smeh držim, vpraša malo razžaljena, ali je to laško ali angleško ali latinsko ali kaj, ker nič ne umé? Ko ji povem, da pri nas doma tako govoré, vpraša me dalje potolažena, ali se tega jezika tudi otroci v šolah uče?