Samorad čuti pod seboj tla ljube domače zemlje, radosten, kakršen danes ni bil ne v krasni Italiji ne v veličastni Indiji. Milo se mu stori, ko začuje od stolpa bližnje župne cerkve žalno zvonjenje za mrličema, svojo materjo in gospodom Petrom Pavličem, katera polože jutri k zemeljskemu počitku. Še bolj pa ga boli, da tudi danes ne more stopiti v materino hišo in da se ne sme dotakniti ugaslih oči, da mu je zabranjeno, materi poslednjič poljubiti hladno roko.