Tam je koprnela, tam se je v smrtnih težavah vila uboga, izgubljena hči nesrečnega, smrtno užaljenega očeta, ki ni odpustil greha izgubljenemu otroku. Ko se je nekoliko dni po pogovoru v gozdu pred oglarjevo kočo Záboj odpravljal na pot proti Tihemu dolu, ko mu je bila ponovila svoja naročila, ko sta se poslavljala, ko je že odhajal, polasti se hipoma Zore mogočno hrepenenje, da bi videla še enkrat očetov dom, da bi videla morebiti, skrivaj, od daleč, očeta, sestro; prositi ga začne, naj jo vzame s seboj, tako milo, tako ginljivo, da ji mož ni mogel odreči prošnje. Prišla sta bila po okoliših do Mirnega dola.