Na Kranjskem smo se rodili, pa nikdar ne bomo videli Kranjskega več!« Zupančičema se solze uderó; Moj brat se ozre po meni in, ko vidi, da tudi meni milo prihaja, pravi: »Nič, kranjski fantje, korajža velja, zapojmo kako domačo!« In ker je bilo nekaj Ribničanov med nami, zapojemo, da bi si otožnost po domu pregnali, staro ribniško: Vre, vrč, vre, mi smo Ribničanje; po svetu smo okol hodili, v nedeljo smo Boga molili: da bi loncev ne pobili.