Veliko ognjev je gorelo in obsevalo čudovito črno temo, ki se je razpenjala po široki duplini ter čarobno slikala kameniti strop, ki je grozé visel ljudem nad glavami. Med mnogimi ognji, pri katerih so kuhali ali samo greli se posamezni ljudje, bil je posebno velik ogenj najbližji pri vhodni luknji, koder se je debel dim venkaj valil in koder so ven in ven prihajali in odhajali, nosili drva ali hrano, ali hodili milo pogledavat svoje domačije, katerih zadnji ostanki so po dolu, zažgani po turški roki, žalostno tlé sijali po temi. Okoli tega velikega ognja se je bilo zbralo možakov veliko krdelo razne starosti: ta mladenič, ta mož srednje starosti, ta starec kraj groba; imeli so skoraj vsi cepove, kovane z železom, ali pa dolge betičaste, črno opaljene grčavke ali kakovo drugo stvar pri rokah.