Vedela je vendar, koliko je sinu težko pri srcu, kako ga mora to peči, in v srce se ji je smilil. »Nič ne maraj, ljubi moj Domen!« tako je milo začela tolažiti ga, »nič ne maraj, jutri, ko se bode sonce vzdignilo, vzamem jaz palico in grem dol v dolino k Jurcu in vse bodem poravnala ž njim in pogovorila ga, da te zopet vzame. Zastran Anke ti pa skrivaj povem toliko, da jo boš lahko dobil po moji smrti; dote boš že imel toliko, kolikor vsak ženin v naši fari, če ne več, pa tiho bodi in sam vedi!