že (1.901-2.000)

starka sama, s slutnjami, hotenji, ki so v tebi	že	od nekdaj in bodo s tabo dolgo še potem ‒ ko	A
svojo zlato verigo, srcu in duši pokaži, pokaži	že	figo! Pokaži, kaj znaš, pokaži, kaj znaš, kaj	A
umreti, zato se zravnaj, zadihaj, udrihaj, začni	že	živeti! Kot človek, ne kača, bolehna krastača	A
začudenimi očmi. »Še vedno, pa toliko si	že	star?« je dejala, in se nekako čudno mi smejala	A
/ Pred mojo Marijo 71 Odpri! 72 Nočnik 74	Že	nikdar več 75 To je lovski rog 76 Verzi 77 Vse	A
plan korak hiti. Sitni prah, lazur in sonce,	že	kot zledenel obraz ... Zdravo prah, lazur in sonce	A
zemljo ... . / . / stran 10 . / V tihem polju	Že	zadnji svit gre čez goro in čez vršine, še zadnjič	A
sanjajoč, pojoč ... V prvem žarku gori zvezda	že,	že listi po parku počasi blede, v svojo skrivnost	A
sanjajoč, pojoč ... V prvem žarku gori zvezda že,	že	listi po parku počasi blede, v svojo skrivnost	A
O radost!	Že	s svetlobo rožno se zliva mrak, kak nervozno	A
sledi in vsa duša moja. Brez vse strasti gorko	že	bi k tebi srce oči nad tabo veselejše vzgore	A
Jutro Topoli še sanjajo ob jutranji cesti,	že	škrjančki naznanjajo v zraku se z anapesti.	A
visel, želeč pogleda tvojega. Šla mimo si ... in	že	te ni nikjer ‒ jaz pa bi dal ti ves svoj sad	A
zapad. . / . / stran 53 . / Pesem Kak ognjena	že	sila več miru mi ne da, kak svetloba čistejša	A
sila več miru mi ne da, kak svetloba čistejša	že	oda tal trepeta! Kak polno življenje iz življenja	A
hiti ‒ Ah, dekle, kako ti oči vzblešče, kar	že	polno skrivnosti med nami se ve ‒ Kak polna	A
Iz dalje polna hrepenenja, umre v bližini	že	tvoj čar, brez bujnosti in brez življenja, brez	A
preziran vsak dan drugje sem gost, ko samemu	že	zdim se življenja sit, odveč ‒ zaman po sreči	A
svojih let, zaman po miru koprneč, ko skoro	že	premaga me usoda zla premoč in težko skrivam	A
rezko bije ura polnoči. . / . / stran 75 . /	Že	nikdar več Že nikdar več te, prosta poljska	A
polnoči. . / . / stran 75 . / Že nikdar več	Že	nikdar več te, prosta poljska roža, device v	A
prosta poljska roža, device v šopek ne nabirajo,	že	nikdar več te sonca žar ne boža in rosne kaplje	A
blesk je in sijaj in mi smo se razšli, prijazni	že	več niso zdaj ljudje, ki so nam prej bili ‒	A
pusto je in dolgčas! Zopet luč naj nebeška	že	nam sončni obraz, od hladnega bleska nam pusto	A
jesen, divja gos toži, na čisto bi vodo ‒ ko	že	premrzlo cvesti roži, sneg skrije jo z nočjo	A
Meni ni tudi nič kaj lahkó, pa da bi skoro mi	že	bilo! Takrat potrkam, Damijan, ti na zid, takrat	A
sveža zemlja, sonce še za mano ‒ a prišel sem	že	jaz s plugom, s kolci sem in brano!« In narežem	A
Oj, ti dekle, dekle moje, nagelj poljski	že	cvete, rastejo že rdeče rože, od želja srce	A
dekle moje, nagelj poljski že cvete, rastejo	že	rdeče rože, od želja srce mi mre. Oj, to dekle	A
od krvi, mlade radosti v cvetju ajda diši.	Že	vsa polna medu zacvetela je, pala k nogam ko	A
Ktera druga grud nežna je tako? Ah,	že	skoro bo prišla mrzla in hladna ‒ na ves svet	A
lastovke drobne, pa ker nobeden še od teh ne ve, da	že	pri nas so takšni časi. No, mene bele breze	A
blešče, za njimi sonce tam zahaja; nemirno kri mi	že	po žilah gre. Čemu?	A
ŠKOTSKA BAJKA Po razoru kmet koraka, vse jesensko	že	nebó, v trudno zemljo setev meče, up on svoj	A
mnogi se v skrbeh zate še trese, a storil davno	že	čez te je križ. TO JE LEPO To je lepo na svetu	A
preziran vsak dan drugje sem gost, ko samemu	že	zdim se življenja sit, odveč ‒ zaman po sreči	A
svojih let, zaman po miru koprneč, ko skoro	že	premaga me usode zla premoč in težko skrivam	A
zapeta, le ž njo ubežim nesreči, tej vlačugi, ki	že	od zibeli za mano leta. ZAKAJ?	A
stran 98 . / ŽELJA PO NEVESTI Prešla je	že	velika nóč, dolgi post je proč, jutri bo bela	A
tega komaj čakam. Za Sveto telo vse zorano	že	bo, vse v steblu že bo za Sveto telo, hej, tega	A
Za Sveto telo vse zorano že bo, vse v steblu	že	bo za Sveto telo, hej, tega komaj čakam. 0 Šmarnem	A
telo, hej, tega komaj čakam. 0 Šmarnem potem	že	si žita naspem, že si žita naspem, potlej v	A
komaj čakam. 0 Šmarnem potem že si žita naspem,	že	si žita naspem, potlej v hoste grem, hej, tega	A
zima‒zmaj; prekrvave lise, zmajeve lise, žene	že	cvetni gaj. Odprite okna, odprite duri, nanje	A
bleščečimi očmi. . / . / stran 18 . / Srpan	Že	dan za gorami se svita, in veje že jutranji	A
Srpan Že dan za gorami se svita, in veje	že	jutranji hlad, v meglo še dežela zavita, in	A
samostan? Kdaj v srcu mi šele zbudi se tak dolgo	že	mrtva radost? Kdaj mi sonce vzgori, razžari	A
po vejah mi blešči, palo ivje nanje. Slana	že	in mraz pekoč, prišli so vetrovi, prešla je	A
plapola še. . / . / stran 26 . / V vesni	Že	zopet prihajaš gorkejše k nam, svetiš jasneje	A
življenje, ‒ čez golo vejevje zefir gre plašan, a	že	čuti v njem bujno zelenje. Sto tisoč oblik spi	A
v oblačila le skrij me, noč, svoja, tri leta	že	ljubim prelepo Marijo, brez sreče živim, brez	A
Oj, ti dekle, dekle moje, nagelj poljski	že	cvete, rastejo že rdeče rože, od želja srce	A
dekle moje, nagelj poljski že cvete, rastejo	že	rdeče rože, od želja srce mi mre. Oj, ti dekle	A
skovir, čez dan se v duplu skriva, o, čul sem ga	že	mnog večer, in ti si tega kriva! Pod noč zalaja	A
vaš čuvaj, čez dan pa mi počiva, o, čul sem ga	že	marsikdaj, in ti si tega kriva! Čez polje spem	A
lastovke drobne, pa ker nobeden še od teh ne ve, da	že	pri nas so takšni časi. No, mene bele breze	A
blešče, za njimi sonce tam zahaja; nemirno kri mi	že	po žilah gre. Čemu?	A
in brez kraja! . / . / stran 35 . / Zvečer	Že	iz daljave mrak prihaja in prva zvezda že gori	A
Zvečer Že iz daljave mrak prihaja in prva zvezda	že	gori, zagrinjajo vasi se, polja, zatiska dnevu	A
Od Save mrzel veter Od Save mrzel veter	že	zavel je, poslovil sem se in odšel, predobro	A
42 . / Ko pred nadlogami Ko pred nadlogami	že	več ne trepetaš in ti enako že, kaj ta, kaj	A
pred nadlogami že več ne trepetaš in ti enako	že,	kaj ta, kaj oni meni, takrat šele do dobrega	A
sveža zemlja, sonce še za mano ‒ a prišel sem	že	jaz s plugom, s kolci sem in brano!« In narežem	A
zorele, in gaji in logi ‒ molče zelenijo, Marija,	že	ni več device vesele. Po dragah glasneje vode	A
več device vesele. Po dragah glasneje vode	že	šumijo, vse klije in dije, zaganja počasi, sklasijo	A
stran 55 . / Želja po nevesti Prišla je	že	velika noč, dolgi post je proč, jutri bo bela	A
tega komaj čakam. Za Sveto telo vse zorano	že	bo, vse v steblu že bo za Sveto telo, hej, tega	A
Za Sveto telo vse zorano že bo, vse v steblu	že	bo za Sveto telo, hej, tega komaj čakam. O Šmarnem	A
telo, hej, tega komaj čakam. O Šmarnem potem	že	si žita naspem, že si žita naspem, potlej v	A
čakam. O Šmarnem potem že si žita naspem,	že	si žita naspem, potlej v hoste grem, hej, tega	A
od krvi, mlade radosti v cvetju ajda diši.	Že	vsa polna medu zacvetela je, pala k nogam ko	A
Ktera druga grud nežna je tako? Ah,	že	skoro bo prišla mrzla in hladna ‒ na ves svet	A
Škotska bajka Po razoru kmet koraka, vse jesensko	že	nebo, v trudno zemljo setev meče, up on svoj	A
čuj šum, kot bi peljal kdo s parom seno, a	že	vse ‒ kot bi nič ne bilo! »Kdo dobrih kristjanov	A
Čuj, pridi sem, pij!« A	že	čez in čez Žužma ko blisk spreleti ... Še v tek	A
komaj da križ še stori. »Divja plav! ... « a	že	dalje prek smleških dobrav, prek cerkev, vasi	A
Vedomec Glej, krčme ko panji šumijo, in nagnil	že	dvakrat se dan, sam samcat odtodi drobi jo in	A
« vrš, švigne vanj plamen in Vedomca nikjer	že	več ni. »Sto vragov!« zdaj šele se strezne,	A
Meni ni tudi nič kaj lahko, pa da bi skoro mi	že	bilo! Takrat potrkam Damijan ti na zid, takrat	A
mnogi se v skrbeh zate še trese, a storil davno	že	čez te je križ. Prazna je široka cesta Prazna	A
. / stran 93 . / Pesem o svetem Martinu	Že	mrak mi pot je zasedal nad ravnijo široko, o	A
/ stran 94 . / Pred vsemi svetimi To so	že	mrazni, hladni dnovi, in tukaj pozna je jesen	A
jesen, in pod meglo so krog vrhovi, s pobočja pa	že	gre snežen. Akacija še zeleni, drugje po listju	A
/ . / stran 111 . / Tam zunaj Tam zunaj	že	tulpe žarijo, prsteni nad poljem gre vzduh,	A
pusti nas, pojdi, da se Bog ne zjezi,« srednji	že	de mu ko grom iz noči. »Pusti nas, pojdi, da	A
lavino živalsko surove samote in zdavnaj,	že	zdavnaj sklenjeno krvno zavezo pod lubjem, pod	A
pismo, prebila v svoji zatemnjeni sobi in je	že	pri kosilu njen stol sameval prazen, zato	A
na strešnike pristave in na vse, kar pač	že	sodi v to devetnajsto stoletje, ki ji romanco	A
dokler poslednja sraga nizkokaratnih okrov	že	omahlega oktobra ni za zadnjim kataraktom žarkov	A
si opravila, mala dela ob vsaki polni uri.	Že	korak naprej imajo žužki svoj kvartir. Čudežni	A
naslanjajo na obzidje. Najprej prelomim besedo,	že	naslednji hip odprem ekran, v dlaneh potehtam	A
Dotikava se.	Že	stoletja si slediva.Nanj so kronisti pozabili	A
bo ribaril, kdo bo opazoval ... Vloge so bile	že	davno vložene v možgane. Nihče se ne upira.	A
pritisk na pljučno mreno. Oddaljeni prijatelj je	že	podlegel. Vsrkal je vse, kar se mu je vsililo	A
pustili ujeti mavrici in prekletemu dežju.	Že	več dni lije iz neke globoke oblačnosti. Septembrska	A
. / . / stran 28 . / DILEMA, DALAJLAMA	Že	nekoč davno sem se sprovociral, da bom pisec	A
groznem stanju BITIBIT. . / . / stran 29 . /	Že	nekoč davno sem preziral vsakršen vpogled ...	A
moreš slediti na fronto, o, ne, ne moreš, tam je	že	vse zakupljeno. Vsak košček rova je prodan,	A
pivo, jutro je mlado, noč je še daleč. Kdor	že	zjutraj odvrže vse ideje, nima prihodnosti	A
telo se zdrzne, ko misel požgečka po nosom, in	že	vdahnejo nove misli.Prav nove, še nikoli mišljene	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1.401 1.501 1.601 1.701 1.801 1.901 2.001 2.101 2.201 2.301 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani