že (2.101-2.200)

Glejte, glejte, sonce zlato . / . / stran 49 . /	že	žari ...!	A
prepeli. Prepelika, petpedika: »Detelja je	že	visoka, moja skrb velika. Lahko, lahko se zgodi	A
dežek, da ne bo na polje kosca! Detelja je	že	visoka pet pedi, ah, pet pedi ... !« 2. Prepeličke	A
. / 3. Prepeličke pred selitvijo Trave	že	porumenele so, cvetke odcvetele so, ptičke svoje	A
so, cvetke odcvetele so, ptičke svoje pesmi	že	odpele so. V polju vlada sveti mir ‒ suho listje	A
log je tu še tih in prazen ... Jutri, preden	že	zapoje zvonec dan na vasi, odletimo v kraj prijazen	A
kmalu, kmalu doseže trava pas in kmalu, kmalu	že	pojde žito v klas ... «	A
razmahnile peruti, in same niso vedele kako, a	že	so plule nad valovi domovju svojemu naproti	A
- Ne! -	Že	v prvem hipu zamorjena, vztrepetala je, kot	A
prešerno zašumelo. Jaz pomislila sem: Mar	že	res jesen je? Vse je v polni rasti, list le	A
rasti, list le ta rumen je. Ah, seveda, saj	že	tudi sred poletja list premnog odpade, zvene	A
stran 30 . \/ Ne le sred poletja - v zgodnji	že	pomladi mnogo lepih sanj umrje v duši mladi	A
prepozno? - Črv bridkosti se zajedel ni v srce	že	pregloboko? Kdo bi vedel?	A
glasom zašepeče: »Veš li, sosed, da so včeraj	že	ob zarji tukaj mimo po stezici šli drvarji?	A
In zaton.	Že	starost sili v črno jamo. »Misliti na smrt še	A
za nočjo sebi okove in drugim srebro. Kaj	že	skovali železnih smo spon, ki bodo uklepale	A
kdo joka za njo... . /\ .. stran 67 . \/ Pomlad	že	prišla bo! Zavel je veter tiho čez vrhove, potopil	A
nikoli več! . /\ .. stran 68 . \/ O, da bi	že	prišla! O, da bi že prišla pomlad, iz sna naravo	A
O, da bi že prišla! O, da bi	že	prišla pomlad, iz sna naravo prebudila, v zelenje	A
sta odletela in ubrano milo pesem žvrgolela.	Že	v visoki kroni bukve zdaj kramljata. Bog ve	A
pesmi zadone. Naš kres počasi dogoreva in drugi	že	ugašajo... Le vrisk pastirjev še odmeva čez hrib	A
vdajala bridkosti, vstal iz srečne, zdavnaj	že	pozabljene mladosti bo med temnimi en sam svetal	A
Ob pol treh zjutraj mi po glavi gre Menina.	Že	dolgo je, kar sem vedril pod njo. Nekoč, se	A
Moji ljudje z vasi - navadna laž.	Že	dolgo niso moji več in jaz ne njihov fant že	A
Že dolgo niso moji več in jaz ne njihov fant	že	dolgo vrsto let. Zanje sem zdaj odljuden kralj	A
še sam ne vem od kod. Ko pridem k sebi, je	že	konec dneva... III.	A
Razumem to! Njegovo žitje je	že	bolj postarno ah, kipom v poznih letih ni lahkó	A
Zmoti me poštar: »Nekaj za prevzet!«	Že	prav, že prav!Odprem in uredim.	A
Zmoti me poštar: »Nekaj za prevzet!« Že prav,	že	prav!Odprem in uredim.	A
II. Ja, žal mi je, da si	že	poročena. A dobro, da sem to izvedel prej, preden	A
me, se nekaj mi zgodi. Res, žal mi je, da si	že	poročena. III.	A
pa jo maha proti Laškemu. Sprevodnik mi je	že	preluknjal karto. Prestopit morate v Zidanem	A
Orjaški časi so zleteli mimo. Zdaj repatic	že	dolgo ni več k nam. Počasi spravljam, kar se	A
pleza obupana, moje bližine žejna. Bojim se	že,	da nanjo sem obsojen. Ne morem je pregnati,	A
Kje je zdaj natakarica? Ah, je	že	tu.Račun na mizo dá.	A
namesto ‚God speed’ rečem spet 𠆫ohlóni’ in to je	že	kar nekaj.Rudi čaka.	A
pomislim, ko zaspano buljim v film in se s prizori	že	dve uri silim in jih potihem zmerjam s komunisti	A
in vrti. Ljubezen, ki danes mordá kaj obeta,	že	jutri na gavgah nesmisla visi. Smešno, da sploh	A
Sicer pa imajo prav. Ne bom zanikal, da sem	že	spet ves dan tipkal in klikal, novačil stihe	A
Zgoraj je vse tiho. Zdi se mi, da se	že	večeri. Dan me spet je spremenil v Pavliho,	A
in luna pripotuje do srca. Prijatelji so se	že	zgodaj poslovili. Kar sem pripravil, so pojedli	A
Čeprav je čudovito. Mar nisi	že	minila, davno téga? Mar nisi zdaj zgolj prhek	A
med sence zakopana zgodovina, nekaj, kar me	že	dolgo več ne bega? A kaže, da kot mrki utopljenec	A
glasbo, dal blazino stran, pokrižal se, in,	že	napol brljavo Gospodu rekel: hvala Ti za dan	A
bo moj obstoj do jutra spet vprašljiv, če ne	že	nemogoč.Precej zabavna reč.	A
ponovno živ. Iz neder jútranjih se bom rodil	že	kdovekolikič.In vstal.	A
Poštarja slišim, ko nekje brni danes bo zgoden, je	že	čisto blizu. Njegov motor v tišino zaprdí in	A
), ki se predvsem računov veselijo; jaz sem	že	spodaj, ustrezno krmežljav in ker kot vedno	A
mogel spraviti iz hiše. Mama je vpila: pridi	že,	neroda!, teta pa: pusti ga, verjetno piše!	A
Spet rdeča. Siknem: bravo! in, ker	že	obstojim, se spomnim dnevov, ko stal, kot zdaj	A
mrmra in spušča dim v postan ljubljanski mrak.	Že	čisto živčen skoraj cepeta. Nato ogorek jezno	A
čeprav za hip, Odklop ujel, ali pa se bo Borut	že	pospravil? Izstopim.	A
balkonom. Vse bi jih, vrage, vrnil v avto šolo, če	že	ne bojo prej pred božjim tronom. Drama se zunaj	A
V poltemi gledam: soba je kot štala. Dolgo	že	nisem reve spravljal v red. Cel dan na faksu	A
na kupu čakajo na mojo roko. Kup vzpenja se	že	malce previsoko. Na njem so Levstik, Menart	A
Dvakrat. Bogu hvala, da z besedili. Zdaj,	že	dvakrat stari, elpeji se prašijo na omari.	A
kdaj ta kup prikazal. Če se bom moral, se bom	že	izmazal! Sploh pa, kaj se razburjam ob tej uri	A
se predajam sinekuri in premišljujem: kje je	že	Hugo? Bil je tu, na polici, poleg Sketa.	A
Glej ga no, poeta! Tega sem prejšnji teden	že	prebral. Zdaj ga bom upokojil, na stran ga dal	A
utrujen si odklenem in vidim ogledalasti parket,	že	vem: po tleh so ribali že spet. No, glavno,	A
ogledalasti parket, že vem: po tleh so ribali	že	spet. No, glavno, da je čisto, glasno sklenem	A
ni ne norih bab, ne interneta, ne avtov, ki	že	zjutraj vse usmradijo summa summarum: umirjeno	A
sklonim in ga vržem čez ograjo. Race na Dravi me	že	vse poznajo. Mlad dan z neba betežno jutro klesti	A
kakšna pesem. A preden Tom Frost odglasi klavir	že	težkam anapest in muzo tresem. In kot Tom Traubert	A
uri sanj. Za kak podvig premalo, a saj se noč	že	vesi proti jutru. Duetnika končata s Kamasutro	A
znova misel uhaja v tista ljubljanska, ki so	že	minila, ko si okoli sedmih pozvonila in vprašala	A
pozvonila in vprašala me: še imaš kaj čaja? A sem	že	spet nazaj.Spomin izgine.	A
minnesanški tekst in, hej!, Balzaca; res je, da čas	že	krepko bobna s prsti, a preden greva, vedno	A
se mimo lokomotive odpraviva čez cesto. Je	že	čas. Nebo menjuje jútranje prelive in redka	A
redka ptica gre mu čez obraz. Štantarji so	že	tu.In sveže sadje.	A
prihajam, mi je to kot tlaka tvoje besede zazvene	že	na peronu. Ko se spustim v podhod, korak počaka	A
s tvojim v unisonu. Ko zdaj prihajam, sva	že	dolgo sama in mariborski veter je strupen.	A
pomena, sploh take s harfo ne, ki brez imena	že	leta so na zidu v isti pozi, smehljajo se spokojno	A
Odhajata. Dan je	že	silno nizko. Poveša se mu starčevska čeljust	A
reče: s temle jutri grem pod vznožje. Zdaj je	že	dvajset let.Čas slalomira med našimi spomini	A
Oče. Ojstrica. Rekla je, kako	že:	banalno je končal, razbit pod vznožjem. VIII	A
res imel sem rad! Nato je opazil, da me Spanc	že	šlata. Luč je ugasnil in priprl vrata.	A
Luč je ugasnil in priprl vrata. Jaz sem se	že	izgubljal v Mežovini, a slišal sem v polsnu	A
spretno vnese razmišljanje o tem, kar se je nekoč	že	zgodilo z dejanskim življenjem, »ki se čudežno	A
člane družine. Od tod nas literat počasi, a	že	s slutnjami na najhujše, pripelje do grozljive	A
posameznega literarnega dela. Zagotovo lahko	že	danes zapišemo, da je knjiga sonetov Mateja	A
sta reveža jedla jabolko, vendar je ta sadež	že	od nekdaj tako povezan z njima, da si nisem	A
Andrija - Andrej, star družinski prijatelj,	že	pokojni; Masarykovo nabrežje - staro ime za	A
nabrežje; Splavar - kip splavarja, ki ga jaz	že	od nekdaj pišem z veliko, je eden veličastnejših	A
trenutek za to, jo tule objavljam v celoti (če	že	nič drugega, lahko z njo dokažem, da tu pa tam	A
ej, Splavar, kok si ti jen prou bogi tip!	Že	stou let se nobjedn vječ iz splavam po rek ne	A
vječ tujih žjen osvaju, Ančka luč! Je vleku	že	motorko vn, deb me razseku, a zgle′a, de u tistn	A
duol prok Laškm, so rjekl jen večir: Splavar	že	ni veslau prot toku, sej ni biu butl! So ceu	A
priljubljen slovenski kantavtor, katerega največja,	že	ponarodela uspešnica, je angažirana pesem Mrtva	A
Postaje Dolgo, neskončno dolgo se vozim	že	mimo lepih, prijaznih postaj vendar niti za	A
nekje lepa, majhna in moja spomin na njo je	že	bled; telegrafski drogovi, ki mimo beže, brišejo	A
uspavanka Ajatutaja, fantek, zaspi, vsi smo	že	trudni. Danes smo ovce ostrigli med volno je	A
stran 8 . \/ Ajatutaja, fantek, zaspi, vsi smo	že	trudni. Krava in vol prežvekujeta v spanju,	A
Krava in vol prežvekujeta v spanju, zapah je	že	legel na hišne dveri. Ogenj je ugasnil.	A
kot domača hiša. Vsako potezo poznam in vem	že	vnaprej, kaj prvi stavek pove in kakšne želje	A
ljudeh je dobra vera, da je v domačem kraju sreča	že	v zraku, da jo slednji list nosi na trepetajočem	A
kakor mati: Ogenj, ki sem ga zakurila v peči -	že	leta hladni - ves čas nekaj brblja, da vem,	A
bije s petami ob tla drugim v zabavo; njej je	že	davno potekel veselja čas. Sosedov petelin mi	A
in sanjami. Prsti začutijo hodnično rjuho in	že	je tu rojstni dom. Potem pride pravljica: Nekoč	A
gospodarja. K vsakemu gre in mu ovoha noge, čeprav	že	od daleč vidi, da ta ni pravi. Počaka na brco	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1.601 1.701 1.801 1.901 2.001 2.101 2.201 2.301 2.401 2.501 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani