že (2.201-2.300)

jih ne boža sam. Srečen srh ga spreleti in	že	desnica krepko v levo seže in že čuje dober	A
spreleti in že desnica krepko v levo seže in	že	čuje dober in vsakdanji glas: »No, kako, kako	A
pa saj se večkrat. . /\ .. stran 66 . \/ Bo	že	šlo, no, bo že šlo!« In človek si oddahne ob	A
večkrat. . /\ .. stran 66 . \/ Bo že šlo, no, bo	že	šlo!« In človek si oddahne ob prividu iz minulih	A
veselice, umiva travo, drevje in steze. Pada	že	ves dan. Nastavljam mu obraz, roke in vse telo	A
krobljen . /\ .. stran 74 . \/ kakor mrliški prt.	Že	po nekaj dneh se ga je prijelo ime »Zlata smrt	A
sobi leži pijana vse dni. Nihče, tudi sama	že	davno ne ve, zakaj pije. Kot črno vino noč čez	A
poezije, na katere so naši ultramoderni pesniki	že	popolnoma pozabili, hkrati pa njene najboljše	A
da mozeg preleta mu mraz. In vedno ob uri	že	pozni duhovi se vračajo grozni, pošastni ponavljajo	A
seva celo ti nebo, in meni v njem leskeče odsev	že	davne sreče. Budí spomin mi krasnih dni, ko	A
vodja trum, glavarja čuje hrabra četa, in srca,	že	popreje vneta, navdihne neukročen pogum. Kadàr	A
‒	Že	sveti se domači krov, zidovje se belí naproti	A
nebeških izseljênci mrjó v nesreči dan na dan.	Že	zimski dan visi nad bregom, čez dol besni leden	A
nebu goreče, kropé jo megle izpod néba roseče,	že	trn in osat je prerasel razpad, po skalah tam	A
očetove pasel! A vrgla usoda nemila me je od doma	že	v rosni mladosti, in s kupo modrosti pojila	A
planinski raj! Tu zêlen dol in breg, tu cvetje	že	budi se, tu ptičji spev glasi se, goré še krije	A
Čuj! Glási	že	mah se na mah in lipe se zvrnejo v prah, med	A
in glásno v vejah žvrgoli, meneč, da svet se	že	mladí. In oj, kako mudi radó na tebi moje se	A
‒ Mirú podoba ljuba ti ljudem si	že	iz davnih dni. Naš rod se ves je bil pokvaril	A
žito zlato, kako je poln pšenični klas, pod srp	že	sili, sili v pas ‒ in drevje to ‒ kako bogato	A
pomračilo. Oh, lep tako, tako še mlad, pa	že	nesrečen, pa že brez nad! Tri hipe je sanjal	A
lep tako, tako še mlad, pa že nesrečen, pa	že	brez nad! Tri hipe je sanjal o raju ljubezni	A
zdi, s telesa sirotnim otrokom. Ah, hišo je	že	izklical klicar ‒ zdaj deca nesrečna zajoka	A
streho objemal bi divji požar in kot da tramovje	že	poka. Že v drugo, že v tretje klicar se glasi	A
bi divji požar in kot da tramovje že poka.	Že	v drugo, že v tretje klicar se glasi, sirote	A
požar in kot da tramovje že poka. Že v drugo,	že	v tretje klicar se glasi, sirote trepečejo v	A
usoda povsod preganja ga bridka, tako potuje	že	kdovekaj let ‒ ne bo li več našel počitka?	A
Mrzló in temnó! Polnočni zvon	že	v zvoniku udarja, a on pod streho se plazi plahó	A
zagrinja. Le više in više se vzpenja v breg,	že	sredi je gore visoke, le dalje bori se, naj	A
dalje bori se, naj pada sneg, saj jutri je dan	že	poroke. A sneg le silnejši usiplje oblak nasiplje	A
snežene, kdo padati videl je sneg kdaj tak,	že	znati ni steze nobene. Stopinje globoko se udirajo	A
steze nobene. Stopinje globoko se udirajo ji,	že	peša nevestica mlada, že udje od truda umirajo	A
globoko se udirajo ji, že peša nevestica mlada,	že	udje od truda umirajo ji, počíla bi malce si	A
krog gostih las in v misli se sladke zamakne.	Že	v duhu z ljubljencem se pred oltar pomiče med	A
oltar pomiče med brati in svati, pred Bogom	že	združena sta za vsekdar, že dnevi ji vstajajo	A
svati, pred Bogom že združena sta za vsekdar,	že	dnevi ji vstajajo zlati. Razgrinja bodočnost	A
snegu mehkem zadremlje... Jasni se... in zvezde	že	dvigajo se in mraz ledeni pritiska ‒ kaj bakle	A
nepremagljiva v mojem srcu ne obudi. V njem	že	nosim ljubezen verno, spremlja me zmerom in	A
znanec, Sorško polje? Ker dolgo se nisva videla	že;	in jaz sem spremenil misli, obraz, kar naju	A
govorí. Star sedemnajst še komaj let zaničeval	že	ves sem svet, in vem, da v srečo to mi ni, pa	A
objema hribe na večerno stran, v boju z mrakom	že	pojema, v grob se ulega beli dan. Roso srkala	A
ptič. Odbije ura polnoči, po starem gradu vse	že	spi, hči knezova le še ne spi, pri njej še svetla	A
beži pred menoj!« »Le hiti, hiti, ljubica, saj	že	na koncu pota sva.« In ko do Kolpe prihiti,	A
senca temnà. Pretekla je ura in druga za njo,	že	dan se je nagnil, je solnce zašlo, ko mlinar	A
izpolnjen, edinorojeni je izdan. Enkrat sem	že	bila tam, veter podzemlja me boža. Mrtvi so	A
tuje. Igra ni več mogoča, vsa svetloba je	že	tukaj. Čreda svetih bikov je daritev, kovač	A
Iz daljav se oglaša ptica skrita, polja so	že	prekopana. Dviga iz megle gore, doline, svetle	A
in ko jih je ujela ... Videla jih je le za hip,	že	v naslednjem trenutku so zbežali, so se skrili	A
pa če? Dvomi me vlečejo, vedno globlje, sem	že	za obzorjem, svetloba. Ne, hočem nazaj!	A
Odprite muzeje! Po Evropi	že	strašijo mrliči ‒ ideje. Odprite muzeje za nacionali	A
Dviga se.	Že	pod šotorom. Drzne opazke.	A
SHS menja vlado. Dosti vlad je	že	menjala. Francija. Španija. Maroko. Frajtar	A
nas, in ako ji pomagamo do vstajenja, je s tem	že	rešen problem življenja.Živimo resnično življenje	A
je draga, Rekviem, ki ga še ni nihče načel.	Že	nekaj časa je, ko živim od strupa in sovraštva	A
srcu šop puščic ‒ v očeh siva brezvolja, ti	že	veš: Z neba se kot slap luči razlije na nas	A
tihi čas prileti brinovka na Kras. Na polju	že	nikogar več ni, le ona preko gmajne leti. In	A
privreti, bratje, ne morem vam pesmi končati, smrt	že	prihaja, že je pred vrati ... Ženo mi vzela, vzela	A
ne morem vam pesmi končati, smrt že prihaja,	že	je pred vrati ... Ženo mi vzela, vzela bolest	A
Smrt naju čaka tam med gorami. Kaj bi sedaj	že	hotel v pokoj? Smrt je med nami, med nami, med	A
smrti. ‒ . / . / stran 16 . / Komaj rojèn,	že	goriš v ognju večera, vsa morja so rdeča, vsa	A
zlati svit jutranje zarje ‒ šel bi dalje, pa	že	čutiš, da si ubit. Kakor da se zarja rani, kadar	A
slapovje in ti zakliče pod goro: Vstani, glej,	že	gori razbito gorovje!‒	A
ki se giblje, upira, bolan sem, tako sem se	že	izkričal, v množici sem, ki ugaša, umira, k	A
noč, preizkusi v molku svojo moč. Opolnoči ‒	že	čujem transmisije, nov svet je, drug, ki naša	A
Mrzlo jutro je zableščalo, (o bogve kje so	že	bile ladje) mi pa ‒smo šli na vrt, pobrali pod	A
stran 77 . / Poslednje obhajilo Ko bo razbit	že	moj obraz in moja roka brez moči in moje srce	A
triumf pravice bo razprostrl krvavi ščit, ko bom	že	skoro ubit ‒ In ležal bom pred vami sam, obkrožil	A
je mrtva, speča sila srca. Ko da je zapal	že	sneg molčanja preko, polj, preko belih streh	A
ustvarja. In Njega nariše v tihi sredi, ki ve	že	za svojo križevo pot in vendar noče oditi od	A
grozdje zori, joj, med brajdami, med brajdami	že	listje žari. Neko negotovo, nestalno čustvo	A
Ena, dve, tri ... In	že	gre misel drugam: kaj, zakaj, kako, ni le vseeno	A
ki bi rado v vsak atom, ko razblestiš se in	že	ugašaš, zakaj in čemu, nikoli ne vprašaš, ti	A
Stoike mirne skozi ognje sonc. Videl sem	že	požar, ki bo jih požgal. Na belo blazino so	A
se je ustavil pred vrati; prazno, tiho; vse	že	spi. Samo veter ne more spati opolnoči.	A
................................ 87 Glejte,	že	sonce zahaja ..............................	A
.............................. 92 Gozdič je	že	zelen .....................................	A
........................... 94 Hladna jesen	že	prihaja ...................................	A
svetla luna, da bi prišel moj fant domov. Je	že	bila lepa ura, je že s′jala svetla luna, pa	A
prišel moj fant domov. Je že bila lepa ura, je	že	s′jala svetla luna, pa ni prišel moj fantič	A
mi pušeljček, če si še dekle za mé. »Jaz pa	že	rož′ce natrgane imam, pušeljc bi delala, pa	A
povila bom, fantič, le pridi ponj sam.« Če bom	že	prišel, ne pridem pa sam, z mano bo prišel najboljši	A
drugi ti pognal bo cvet iz novih korenin. »	Že	drugi mi pognal bo spet tako lepo cveteč, al	A
daste, svojo hčerko, al′ pa ne? »Moja volja bi	že	bila, pa za mam′co se ne ve.« Dober večer, dober	A
daste, svojo hčerko al′ pa ne? »Moja volja bi	že	bila, pa za hčerko se ne ve.« Hčerka je za vrati	A
Dober večer, ljubo dakle, al′ si se naspala	že?	»Jaz še ur′ce nisem spala, sem koj mislila na	A
misliš več na mé, no na najino ljubezen, ki	že	proti kraju gre. Kak′ lušno je b′lo, ko so rožic	A
pisemce bero, se mam′ca milo jokajo. »Kolk′ noči	že	nisem spala, ko sem tebe previjala, kolk′ noči	A
Sladko vince ...	Že	čriček prepeva, ne more več spat′, v trgatev	A
grem ž njim. Hm, hm, ne, ne, z enim birtom	že	ne! Cel dan, cel dan pri pipi sedi, zvečer pa	A
grem ž njim. Hm, hm, ne, ne, z enim škricem	že	ne! Cel dan, cel dan med papirji sedi, zvečer	A
ne morem še puške držat′. Pri fari zvonovi	že	milo pojo, od fantov, dekličev jaz jemljem slovo	A
vince dajal. . / . / stran 89 . / Glejte,	že	sonce zahaja Glejte, že sonce zahaja, skoro	A
stran 89 . / Glejte, že sonce zahaja Glejte,	že	sonce zahaja, skoro za goro bo šlo, hladen počitek	A
drevju šumeti, glejte, kak vetrič pihlja; urno,	že	začne mračiti, hitro, da bomo doma! Čujte zvoniti	A
odgovora ne da. . / . / stran 93 . / Gozdič je	že	zelen Gozdič je že zelen, travnik je razcveten	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1.701 1.801 1.901 2.001 2.101 2.201 2.301 2.401 2.501 2.601 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani