že (1.601-1.700)

Nazáj ga nosim, kleti kamen težki, Pač stó	že	lét!« »Hu, to teží, tiščí!«	A
Zgodbo, ki bo žalila te morda. Trideset je lét	že	palo v večnost, Trideset od tistih dôb lét dolgih	A
Aj, očetje so v ‒ biblijotéki?! Čul sem	že	o učenjakih Zajčkih ... Torej res Brat drug se	A
učenjakih Zajčkih ... Torej res Brat drug se	že	oglaša: »A moj folijánt je tam stari! Iž njega	A
vsegdár; Čas létnico zglódal mu davno, Pozabil	že	se je ‒ tiskár.« »Če pisca ideje globôke Premišljam	A
jeka In zidovje nad menój se trese: »Resníce	že	dolgo sem ískal zamán, Premêtal neštete sem	A
. / . / stran 92 . / Bótra Znosila h krstu	že	vso vas ‒ Vso faro sem ne mara jaz: Brez botre	A
Oh, daleč, daleč tam domá.« »Káj preskrbéla	že	otrók Po hišah svojih sem, o Bog!«...	A
noter v dvorec k nam! Mrak pada na ravnino, Noč	že	na Ukrajino.« »Pač trudni, lačni že ste Ví	A
ravnino, Noč že na Ukrajino.« »Pač trudni, lačni	že	ste Ví ... Tu náte hleba in solí!	A
« »On	že	sedí tu pred teboj... Odpušča vse ti Taras tvoj	A
se takój, zamičejo brž ga skomine. »Prehodil	že	dosti sem svetá, Pokóril ga s svojim mečem	A
Z gostije sinóč sem se vračal domóv , Polnóč	že	brnéla je z vaških zvonóv. Tam v gozdu, stoj	A
petámi lepó za menój. Po štirih? ‒ posili	že	skoro me sméh ‒ Ne, »on« ni!	A
stópam in góslam, kar móči mi, A strúna tu prva	že	póči mi! Obstanem, da strúno bi nóvo napél,	A
gôdbo ji slast in strást. Ne bode li kônec	že	té nočí? In gaz tá snežena mar v večnost drží	A
struni poslednji sem godel in pel, Skoz drevje	že	dan se je svítati jel. A zvesto kraj mêne koraka	A
goslal in pel na ves glas, Pred nama leží tù	že	znana vas. Nemiren, továriš si moj, se mi zdí	A
bistra je Savínja réka, Jedno úro dalje reka	že	neháva, Tamkaj ž njo se druži sestra njena Sava	A
zêmljo dól brez kraja ‒ Glôblje, vedno glôblje ‒	že	je do ročaja. Palico izdêre Kristus iz votline	A
mučeníca Staroegiptovska bajka Postavljena	že	je grmada ... In ôna vrh njé stojí ‒ ah!	A
in prah! Privézana k stebru je deva, Obleko	že	snéli so ž njé ... Bogínja ti žíva si krasna,	A
mara, Nesmrtnosti véra je tó? Glej, baklje	že	tù so goreče! A žreci nesó jih samí ‒	A
»Njen náuk in njene idéje ‒ Zapisano to	že	je kjé? Nì v hijeroglifih besede Prevratne nikjér	A
In plánila zopet na svit!« »Bogóvi zbog nje	že	jezé se, Do vrha je vskípel njih srd ... Egipčani	A
»Zažgíte!« ... Gorí	že	grmada, V dim déva zavíta je vsà. Poljublja	A
grmada, V dim déva zavíta je vsà. Poljublja	že	úde ji plamen ‒ A ôna se samo ‒ smehljá.	A
Glejte na nebu, ljudjé! Kdáj je videl kdo	že	čudo takšno? Kaj to poménja, Bog vé!«	A
jim ko grom ‒: Velikán sred njih čestit stojí	že	‒ Starec, odkód?	A
naš pride čas!« »Punt slovenski ‒ tiho! ‒	že	se sklepa, Koder naš jezik domá; Zveza sveta	A
»Káj stojíte tu omahovaje? Znak	že	z nebés vam je dán! Tlake jarem ‒ hè? ‒ vam	A
kamnitoj bi rad, Krog ktere mu brada čestita Ovíja	že	sedmi se krat.« »In lepo soprógo njegovo, Alénčico	A
jekóv:« . / . / stran 123 . / »Hoj, vstani	že,	vójvoda, vstani! Oj vstani iz dolgega snù, Z	A
tvojim junakom pa sablje V nožnícah, glej, rja	že	jé!« »Čuj, vzdrami se, vzdrami od spanja, Kralj	A
»Železnimi lanci pripét. Tam spava	že	bogvekaj let; Glav strašnih imá devetéro, Očíj	A
mašnik mašuje ... « »Unuki nas tujčevi spet Veliko	že	davijo lét; Vse radi bi nas pokončáli, Pozóju	A
(Pesem iz 16. stol.) »Sit sem	že	predstáv in zaslišeb, Teh tôžeb in prôšenj ves	A
vzdihuje v Avgsburgu ‒ »Sejm tá bo li dnes	že	končán?« »Še nékaj jih čaka pred vrati, « Dé	A
domá; A žezlo mogočno nam tvoje Tam, zdi se,	že	več ne veljá!« »Karkoli se komu poljubi, Počenjati	A
si zmêl, Bahaču si v Beči snel glavo, Junák	že	povsód zaslovél:« »Kaj pravim ti, Krištof moj	A
pérnice mêhke.« »Hm, solnce visoko na nebu je	že,	Po polji še prazno in tiho je vse, Lenuhov mi	A
‒ Res? ‒ Glej, glej, tam	že	gredó! Pozabili niso.	A
»No, rožnih si vencev gotovo devét Na têšče	že	zmôlil, ker mož si ti svet ‒ To čutijo hrbeti	A
Ném si. Mah	že	te obrasta zêlen, Razpadeš pač prej ali sléj	A
je zamán! Káj za rajne zmôlil rožnih vencev	Že	tukaj je Gosposvetčán!« »Káj storíli še za duš	A
Tu stojí kum Stojan ves zamišljen, Poljublja	že	sèn mu očí ... Ob prestôla vznóžji se naslóni	A
Kdáj izpólni se napis na kamnu? Kdáj duh moj	že	mir bo objél? Kdáj, vi bratje ... ?« Čuj, pri	A
bratje ... ?« Čuj, pri Góspi Sveti Petêlin tam	že	je zapél! Stojan vstane in očí si mane: Za gôroj	A
zapél! Stojan vstane in očí si mane: Za gôroj	že	dviga se dán ... »Káj je bilo pač to v kresni	A
No, kralj naš ‒ brat Gubec boš tí!« Pojêmlje	že	ôgenj, le Gubec Zamišljen strmí vanj dosléj	A
življenje, Tu pri tebi! Skoro sem pozabil, Od kedaj	že	gost sem tvoj presrečni.‒	A
Hodi gledat Sávine valóve, So li bistri ali	že	rudeči. Jaše gledat Tahi teden prvi: Sava teče	A
Sava teče bistra, ko popréje! Divje škriplje	že	z zobmí mi Tahi, Brke viha in od jeze piha,	A
Do zêmlje se ti klanjam! Mislil sem	že	res, da si ‒ Pavliha, A ostal si, sósed, mož	A
Čaš brez broja od zdravíc pobili; V pôzni nôči	že	razhajali se, Za slovó že brat poljublja brata	A
pobili; V pôzni nôči že razhajali se, Za slovó	že	brat poljublja brata: Dôspe pismo od baróna	A
nočemo Mi krónati te hočemo!« »Na tronu svetlem	že	sedíš, A zdaj še krono tó dobíš.« »O rači jo	A
obraz! Še enkrat mi pokaži mater milo, ki davno	že	pod tiho zemljo spi, ki jo je srce moje bolj	A
Minila so leta in hrib je odcvetel, mladosti	že	čas zvonil je pokop Kot resen mladenič še kito	A
In kadar menim, da pred njo stojim, držim jo	že	očaran: odmaknem hipno se očem, in spet stojim	A
ki nosijo srce na pravi strani, ki vina jih	že	kaplja ne vpijani; le njim iz srca vzraste krepka	A
Moj gozd, počakaj! Pridem	že	na vrsto. Življenje lastno svoje bom ti plačal	A
ne naznanja ga zastonj; jaz v duhu te objemam	že	solzan. II.	A
sem kmalu in vedno več ... Čez leta trikrat tri	že	vedel sem o vsakem nemškem kralju, o hribih	A
pokazal grozni kraj. Vse res, kar pravi Jezus in	že	Job: Zmešnjava, jok, tema, škrtanje zob ...!	A
voditelj čet, ukaže tolpi nebrzdani: »Goré	že	davno kresi nebni. Dovolj.	A
pokoja. Jetničar le mi je pošepnil, da drugi	že	je v ječi cepnil.« Ko v tretje se pojavi tek	A
globel rešilca zadnjemu jetniku. Odkujeta mu	že	okove ‒ z gradu obupen glas zarjove. Čuvaja	A
črnim očem. Šivilje ti šivajo krilo poročno,	že	tretji te čaka v cerkvi oklic. A jaz ti povem	A
Kaba, kdaj odneha Abdalah poveljnik? Petkrat	že	smo zrli mlaj na nebu, kar se mesto trdno nam	A
tožno in sladko obenem me vabi: O pridi, o pridi	že	k meni v vas, nikar me, ljube verne, ne zabi	A
strani. Njo, ki si jo ljubil tako srčno, zastira	že	črna zavesa tam doli, tam doli, kjer rože cveto	A
ave, ave Maria. Škrjanci pojejo v nebo, drobé	že	slavci iz goščave, da se čarobnih spevov sto	A
/ stran 47 . / Preroški angel Ko smrtna	že	solza sili v oko, bolniku na trudno ležišče	A
Grajski lipi Ob gradu se dvigaš stoletja	že,	lipa, Pod tabo na klopi samotno posedam, zamika	A
preprosti gorski vasi o njem je slovel glas, da	že	v predavnem časi naselil se je v vas. Ni živa	A
vendar še nisi vsaj. Vse to so drugi trpeli	že	davno« ... Mašil si je v usta tolst založaj.	A
prirode, skrivnostno neme. A jaz sem se vsega	že	naveličal, vseh folijantov, knjig in brošur	A
Tako sem suh in stisnjen ko prga, in nekaj	že	let me kar naprej po nogah vedno spočitih trga	A
Saj je proč. Saj je umrla davno v prsih	že	ljubezen. Mesto sanj in solz srebrnih vlada	A
sedaj, adijo le, srčno prosim te, saj dovolj	že	dolgo časa v srcu nosim te. Saj dovolj že dolgo	A
dovolj že dolgo časa v srcu nosim te. Saj dovolj	že	dolgo res duša sanjala, ah, zaradi sanj usoda	A
/ Le ti, dekle, ostani Meglica vso vas	že	pokrivala je, okoli in okoli od tihih rožic	A
Naj le brado obriše! O, mene pa	že	ne bo dóbil nikdar!« Tako si dejala in dražesten	A
je povedala, kaj je zapela? Da je tri ptičke	že	ljubčke imela. »Ej, ej, ti ptičica, ptičica	A
tam stal je grad zaklet nekdaj. Tam spala je	že	tisoč let kraljičina kot rajski cvet. A nihče	A
klobuka vzela moja lepa krčmarica! Drugo mi bo	že	vrnila, kadar moja bo ženica. Pred krčmo	A
stroj ne tekel; oj, kaj je čez mene, kaj je vse	že	rekel! A kako naj revež njen jeziček vstavim	A
deklico pozdravim? . /\ .. stran 54 . \/ O,	že	vem!Na ustni bodem jo poljubil, bodem o ljubezni	A
sonce, utihnil daljni zvon, utihnil tudi davno	že	pojoči polifon. To vse ljubezen stori Včeraj	A
porogljivo dragi me obira: »Glej, kako je bled poeta,	že	poetizira!« Pride tretji in se čudi: »Bog te	A
bedna lastovica! Bedno moje srce: tebe je	že	davno ljubica-devica. Naivna gazelica V	A
I, med je sladak. Hodil je gori pa doli in	že	so nebeške zvezdice ljubko zasvetile v jasnem	A
ljubko zasvetile v jasnem. Zakaj? I, saj je	že	mrak! Čaka in čaka nestrpno in meče drobtine	A
neusmiljenim očesom niti ne pogleda nanj, ki	že	mora zapustiti kraj prelepih, sladkih sanj.	A
mora zapustiti kraj prelepih, sladkih sanj. Ko	že	mora zapustiti ravne tratice, gore, ko že mora	A
Ko že mora zapustiti ravne tratice, gore, ko	že	mora daleč iti v večno, dáleko morjé. Po visokih	A
vedno še tukaj v pogorju? Ne, motiš se, motiš,	že	davno oni tam v črnem plavajo morju. Ob pisano	A
ljubica, zdaj ti, in kje, oh kje pa jaz.	Že	pozna je ura pozvanjala, sva sladke sanje sanjala	A
ljubica mojà. In še je zima in še ni rož, pa	že	pride k meni njen lepi mož. Ej, lepi mož, lepa	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1.101 1.201 1.301 1.401 1.501 1.601 1.701 1.801 1.901 2.001 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani