že (2.301-2.400)

stran 93 . / Gozdič je že zelen Gozdič je	že	zelen, travnik je razcveten, ptički pod nebom	A
veselo pojo. Ptički, jaz vprašam vas, al′ bo	že	kmal′ pomlad, al′ bo že skoraj zelena pomlad	A
vprašam vas, al′ bo že kmal′ pomlad, al′ bo	že	skoraj zelena pomlad? »Pomlad že prišla bo,	A
pomlad, al′ bo že skoraj zelena pomlad? »Pomlad	že	prišla bo, k′ tebe na svet′ ne bo, k′ te bodo	A
sama leži. . / . / stran 95 . / Hladna jesen	že	prihaja Hladna jesen že prihaja, po dolincah	A
. / Hladna jesen že prihaja Hladna jesen	že	prihaja, po dolincah slan′ca pada. Čas je meni	A
pa nimam ′zbrane ljubice. Imel sem ljubico	že	′zbrano, pa so jo dali v drugo faro; kaj bom	A
oj, kje bom drugo ljub′co vzel? Mežnar je	že	dan zazvonil, jaz se nisem še naslonil, ne naslonil	A
okence se′la: »Vstani, ne bod′ zaspan, saj je	že	dan.« Jaz bi rad rdečih rož Jaz bi rad rdečih	A
dajal. Lani sem kupil ji cicasto janko, letos	že	hoče imet′ celo šlabanko. Lani sem kupil ji	A
šlabanko. Lani sem kupil ji funtič mesa, letos	že	hoče imet′ cel′ga vola. Slovenski smo fantje	A
vas ... na vas k svoj′ ljub′ci v vas. Dekleta	že	odpirajo nam rada okenca. Na vas, na vas ... na	A
da leto bo, kar spava, spava pod zemljo.	Že	črna zemlja krije jo, njo, ki sem ljubil jo	A
krije jo, njo, ki sem ljubil jo srčno. Zdaj	že	počiva in trohni, za mé pa druge, druge ni.	A
podučila bo vas vse okrog, kakšna čenča sem jaz bil	že	prav od mladih nog. Tralala ...	A
sem ji kupil cukra, kafeta, letos pa b′ rada	že	cel′ga teleta. Jav, jav, kje bom jemal, kje	A
Zdrami, ljubica, se, zdrami, vstani, če mi spavaš	že;	stisni z mehkimi rokami še enkrat me na srce	A
jesen′ na svet′, začno ze črički pet′, začno	že	črički pet′, grozdiček pa zoret′. Lepo je pozim	A
bije Luna sije, klad′vo bije trudne, pozne ure	že;	préd neznane srčne rane meni spati ne pusté	A
Fantje se zbirajo, v Laško marširajo. Puške	že	pokajo, nam še nič hud′ga ni. Sabljice se blišče	A
Komaj to dekle izgovori, fantič pod oknom	že	stoji: Le gori vstan′, napravi se, da bova šla	A
Oglar ... Konj′ča ima suhega, skoraj	že	gluhega. Oglar ...	A
ranila, da poč′lo mi bo? Oj, dekle, prepozno je	že,	mi druga je dala srce. A jaz je ne morem ljubiti	A
trkal je na polkno: Vstani, ljuba, odpri mi, saj	že	zadosti spala si. »Nič kaj dobro nisem spala	A
Koroškem, po Kranjskem Po Koroškem, po Kranjskem	že	ajda zori, že ajda zori, že ajda zori, en deklič	A
Kranjskem Po Koroškem, po Kranjskem že ajda zori,	že	ajda zori, že ajda zori, en deklič jo žanje	A
Koroškem, po Kranjskem že ajda zori, že ajda zori,	že	ajda zori, en deklič jo žanje, jo glav′ca boli	A
boli, jo glav′ca boli, prav zares. Tri dni jo	že	žanje, tri snopke ima, tri snopke ima, tri snopke	A
La la la ... Fantje, dekliči vi, bas	že	hudo renči: Hoj hej, hoj hej, kri se razgrej	A
La la la ... . / . / stran 288 . / Po polju	že	rož′ce cvetéjo Po polju že rož′ce cvetéjo,	A
288 . / Po polju že rož′ce cvetéjo Po polju	že	rož′ce cvetéjo, oja, cvetejo, že fantje na vojsko	A
cvetéjo Po polju že rož′ce cvetéjo, oja, cvetejo,	že	fantje na vojsko gredo. Kako bom jaz sama ležala	A
So fantje se z vojske vrnili, oja, vrnili,	že	dekle na pragu stoji. »Kako se ti meni dopadeš	A
se naj tebi dopadem, oja, dopadem, saj imam	že	svoj′ga moža! »Le pusti ti svoj′ga možička,	A
objem.« . / . / stran 292 . / In tisti mah	že	puška poči, dekle se zgrudi, obleži, a lovec	A
plav, z njim bom slovo jemal. »Pušeljc ti	že	naredila bom, s plavo ga žido povila bom, da	A
pila, v ′štarijo z mano šla. Povsod sem jo	že	iskal, nikjer je najti ni: prešmentana Marička	A
prišel, če ga pa drev′ ne bo, vzel je slovo.	Že	lun′ca sveti, moj′ga fanta še ni, znabiti nezvest	A
učan predajat′ ruobo sam; če modru govori, si	že	kaj perdobi. Kislu mlejku si zgovarja, v torbo	A
in je zapela vsa vesela: Cicicicido. Oj, kaj	že	poješ, ptička moja, pesem to lepo, ko pa še	A
/ stran 349 . / Sneg za to leto slovo je	že	vzel Sneg za to leto slovo je že vzel, shranil	A
leto slovo je že vzel Sneg za to leto slovo je	že	vzel, shranil je starček svoj čamar vesel, zeb	A
čez me, zdaj vidim, da se bliža mi zadnja ura	že.	Sonce že doli gre Sonce že doli gre, luna	A
zadnja ura že. . / . / stran 354 . / Sonce	že	doli gre Sonce že doli gre, luna na stran stoji	A
/ stran 354 . / Sonce že doli gre Sonce	že	doli gre, luna na stran stoji, treba jemat′	A
jih al′ pa ne, meni ni nič za té, meni odpira	že	drugo dekle. So pa fantje zgodaj vstali So	A
zapelja, potem se videt′ več ne da. Dečva je	že	zapeljana, z grenko žalostjo obdana, močno jo	A
veseli. Tam polna se trta sosedi priklanja,	že	čriček veselo trgatev oznanja, fantje pa v hramu	A
gledali. Glavica mi je zaspana, postelj′ca je	že	postlana, ljubi angel varuh moj, varuj mene	A
gor budi: »Le vstani in pa pojd′ kosit, ker se	že	dela svit.« Škrjanček poje, žvrgoli, ker tebe	A
fantič, pridi k meni, sem sama jaz doma.« Jaz bi	že	prišel k tebi, pa se, pa se bojim zaspat′, jaz	A
prišel k tebi, pa se, pa se bojim zaspat′, jaz bi	že	prišel k tebi, pa se bojim zaspat′. »Nič se	A
pridi torej, pridi, da tvoj ženin bom! Noč	že	zemljo krije, a ljubezni žar nama naj zasije	A
ljubica, da si tak močno žalostna? Tebi se	že	na očeh pozna, da si se jokala.« »Nisem se jokala	A
nalijmo ... . / . / stran 395 . / Travnički so	že	zeleni Travnički so že zeleni, rožice so razcvetene	A
395 . / Travnički so že zeleni Travnički so	že	zeleni, rožice so razcvetene, pojd′mo le kosit	A
rožice so pomorjene, zdaj pa le domov, saj	že	skoraj zarja bo. Travniki so že zeleni Travniki	A
zarja bo. . / . / stran 396 . / Travniki so	že	zeleni Travniki so že zeleni, rožice so razcvetene	A
396 . / Travniki so že zeleni Travniki so	že	zeleni, rožice so razcvetene. Sem jih trgala	A
Treba ni, treba ni moje dekle plavšati, jaz	že	sam, jaz že sam dekle svoje rad imam. Treba	A
treba ni moje dekle plavšati, jaz že sam, jaz	že	sam dekle svoje rad imam. Treba ni, treba ni	A
Treba ni, treba ni k ljub′ci moji v vas iti, jaz	že	sam, jaz že sam ljub′co svojo rad imam. Trije	A
ni k ljub′ci moji v vas iti, jaz že sam, jaz	že	sam ljub′co svojo rad imam. Trije kovači, postopač	A
terga pa jaz želim, tist′ga pa ne dobim. Jaz pa	že	rekla sem, da bom odrekla vsem. Tri ptičice	A
mi je obljubil zakon svoj. Obljubil ga je	že	tavžentkrat, pa se zlagal je vsakokrat. Vse	A
govorí. Star sedemnajst še komaj let zaničeval	že	ves sem svet, in vem, da v srečo to mi ni, pa	A
kvak, kvak. Po večerji zavrte se, ko je bil	že	pozen mrak; rajajo, da vse se trese: rega, rega	A
tičca mi poje 20 Fantje na vas gredo 21 Gormani	že	peljejo 22 Gozdič je že zelen 23 Huda zima se	A
vas gredo 21 Gormani že peljejo 22 Gozdič je	že	zelen 23 Huda zima se je strila 24 Išel jesem	A
sabljico pripasano, puško pa nabasano?« »Jaz bi te	že	rada mela, ko bi te le srota smela, pa mi mamca	A
bomo spet. Sonce na doli gre, lunca nam sveti	že.	Lučko prižgali smo, firnčke djali smo.	A
prid′!« [ Bled ] . / . / stran 22 . / Gormani	že	peljejo Gormani že peljejo en sodek sladga vinca	A
. / stran 22 . / Gormani že peljejo Gormani	že	peljejo en sodek sladga vinca. V sred hribca	A
Saleška dolina ] . / . / stran 23 . / Gozdič je	že	zelen Gozdič je že zelen, travnik je razcveten	A
/ stran 23 . / Gozdič je že zelen Gozdič je	že	zelen, travnik je razcveten: ptički pod nebom	A
bo kaj skor′ pomlad, zelena pomlad?« »Pomlad	že	prišla bo, k′ tebe na svet′ ne bo, k′ te bodo	A
umorila.« Spanjšice ble ocvetele, ble so suhe	že	in vele. Mina je bla v njih zaspala, nikdar	A
je na polkno: »Vstani, ljuba, odpri mi, saj	že	zadosti spala si!« »Nič se nisem še naspala	A
ne morem še puške držat! Pri fari zvonovi	že	milo pojo, od fantov, dekličev jaz jemljem slovo	A
si ti, pomlad, kak si vesela! Ptičica vsaka	že	skoraj bo pela; prva je kukovca, ki nas bo klicala	A
travniku . / . / stran 88 . / rožce kosijo. Ima	že	vsak koso, kaj si nabrusil bo, v jutro pa, ko	A
Nič me ne sliš?« Fantu je mraz, ves se	že	trese; burja in mraz piše za ušese: Dekle pa	A
prišel, če ga pa drev′ ne bo, vzel je slovo.	Že	lunca sveti, mojga pobča še ni, znabiti nezvest	A
sneg vetrova piščal k tlom poleže vso zimsko	že	zmrzal III VEČER Še so topli večeri ko	A
tebe je še toplo Čeprav se je molčeče jutro	že	zdavnaj razživelo Ker si pripravil copate za	A
Tedaj se ne trudim ozreti se za tabo Oba sva	že	jesenska Odpirajo se češnje Vele kot pladnji	A
vonjam Pravkar obrnjeni Pravkar urezani K njej	že	pade naslednja Nalomljena sem Kot stotine	A
Zabrežja, v najtrpkejši del zbirke, v katerem »sva	že	jesenska«, saj so »mi prebujena jutra roso snedla	A
vogala, kjer me bo revež prodal«. Kakorkoli	že,	pesniška zbirka Piščal Sonje Votolen, je mehka	A
vleci zrnje greha iz trebuha klasja, ki je zrelo	že	od veka. Pihaj pihaj ti moj malin v žerjavico	A
Sonja Votolen, ki se je poleg številnih objav	že	predstavila s pesniškim prvencem V meni je	A
pa v Malinu ‒ rokopisu, ki je pred menoj ‒	že	zapoje dovolj smelo in prepričljivo, da bi bilo	A
ogledalo ne odseva več moje podobe In zemlja je	že	vlažna od davne naveličanosti Moj mrak postaja	A
dneva Danes je bel Kmalu bo pomladen Jaz sem	že	In te čakam te čakaaaaam rumen regratov smeh	A
stran 62 . / Imam te rada Imam te rada daj me	že	vendar premoči opljuskaj do kože pod kožo Hočem	A
ustvarjalki: pesnico in slikarko. Bodi povedano	že	takoj: moč, energija, ki seva iz besed in likov	A
studenčka ... ) včasih drzno na novo doseže učinek	že	s skrajno asketskim postopkom, v katerem poved	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1.801 1.901 2.001 2.101 2.201 2.301 2.401 2.501 2.601 2.701 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani