V vesni Že zopet prihajaš gorkejše k nam, svetiš jasneje, sonce rumeno, in tih spet in topel prirode je hram, od rdečih oblačkov nebo ozarjeno. Prerojena v njih sveti zapadna se stran, tak nam upanja polno je novo življenje, ‒ čez golo vejevje zefir gre plašan, a že čuti v njem bujno zelenje. Sto tisoč oblik spi, kali pod zemljo, sanjavost večernih jih ur oznanjuje; le pridi še noč ‒: več življenje ni to, če s srcem srce ne piruje!