že (2.001-2.100)

vsak pogled. In je užaloščen, ker ve, da gleda	že	videno.V njem je nekaj več, iskateljstvo, strast	A
strast, geslo zlatega reza. Pa se mu zatika	že	zjutraj.Prileti med ljudi, kot plaha ptica,	A
zjutraj. Prileti med ljudi, kot plaha ptica,	že	vnaprej ranjen, obstreljen, ter se skuša udeležiti	A
Takoj se mi je zazdelo, da je drugačen.	Že	tista pipa, ki nikakor ni nehala puhati oblačkov	A
Niti ni slišal, kaj so odgovorili, z očmi je	že	oprezal za novim prihajajočim; v sebi je skrbno	A
Sprehajalcu ni potrebno nič drugega kot da hodi in	že	se med nogami spletajo verzi in kitice.Tudi	A
Krtačne odtise je tesno stisnil k sebi. Kakorkoli	že,	bili so njegovo delo.Izraz njegove privatne	A
Njej se nič ne more zgoditi ‒ pot je izdolbena	že	od vekomaj. Iz sivine bolščijo oči.	A
stran 73 . / PRILIKA O PRILIKI Prvo telo je	že	imelo možnost.V mehko meso bi bilo enostavno	A
/ stran 14 . / Na drugem bregu Veter je	že	novembrski. Ni več prave svetlobe, ali pa se	A
Meta in pelin! Pa nič zato, prijateljicam sem	že	v rani mladosti šenkal svoj odmev.Pa legamo	A
Sem bil prestrog? Sem ga	že	posvajal kot imetje? Črna sled v listju, nenaden	A
leno ziblje po vijugah samote. Prvi udarijo	že	decembra ‒ ples strastnih prehitevanj. Februarja	A
zmeden od teme, zablodel od hoje se pokregam: Bo	že	vendar dan! (P)otok Klavir moduse preceja	A
časi prvih trobentic so mimo, sivka na vrtu	že	odganja kosmiče drobnih lučk, prepih v srcu	A
vil. . / . / stran 51 . / Oh Oh, pela je	že	lani.V gnezdu med zelenjem.	A
Barve so tihe. Oh, pela je	že	lani. Lovka Veja v klinču.	A
Jaz jezen Ne maram te! Lastovica	že	gnezdi. Še ima moč in srečo nadaljevanja vrste	A
zajezikana. Jezen sem nate, deklica, ki si	že	davno posušen plamen, jezen sem nate, deček	A
posušen plamen, jezen sem nate, deček, ki si	že	davno trebušasti kamen. Jutranji zvarek Mala	A
stran 56 . / Jutranji zvarek Mala laž, pisati	že	zjutraj ‒ zanos nočnih zaves. Rastline so mirne	A
zagotovo prizma, ki preceja sonce ... Prve kose so	že	obležale.Brusci božajo jeklene ostrine.	A
se srečujeva. Ti še pod odejo čričkov, jaz	že	obrasel z žarki avgustovskih lijan. Živa noč	A
predramiva med oblaki puhaste vsakdanjosti, sva	že	zlita v eno telo. Strast pretakanja.	A
izkušnjava ga ne zmaga. Odide ‒ mine leto ‒	že	se skisa; mož druge vere, drugega je dúha, poštene	A
Premogel ni težave še slovníške, napoti mož	že	peš se k Hipokreni, popiše iz Ljubljane pot	A
plašče delajo in hlače, zakaj? ‒ Saj jih je	že	tako obilo! Kedór staknil pri nas je »bilo«	A
čas, ne na ogled ne v rabo; če kdo prišel je,	že	smo jih razbili. Igrati z rimami, ni ravno slabo	A
zavetje. Ko repka ti za palca pol poganja,	že	čivkanje se tvoje zdi ti petje. Tvoj kljunček	A
XXXI V zelenju pišem »dunajske sonete«.	Že	cveti jablanam se obletevajo, marjetice, zlatice	A
marjetice, zlatice razcvetevajo in rože so	že	na pol razpete. Veselje v krilu je narave svete	A
Bolezen nova, grdo oportunstvo! Močvir, ki	že	topiš nam v kali nade, ki v te zagazil je Sloven	A
Prvaki, sploh možaki stare vere, v tej novi vedi	že	ste prototipi, dognani strokovnjaki polne mere	A
slovanski, blagi, jaki! Razbíj sramotne skoraj	že	okove! XLI Prijazni, oj prvaki, niste meni	A
/ . / stran 44 . / XLII Saj čutiš sama	že,	prvaška stranka, stebri da tvoje se majó oblasti	A
odrasli človek vmiče se prevari: torej zapri	že	svojo »kramarijo!« XLIII Nerodovitna, kakor	A
kdor zdaj pri nas za dom z mezincem gane, molí	že	roko, da se trud mu plača. XLIV Ví hočete	A
krivo mi skrbnó oko ne sodi. na mladem tudi	že	se kažeš rodi; mladina bila nekedaj je druga	A
molčanje naše prepotrpežljivo. Čas je, da	že	prestanemo mižati; pomislite, vam priporočam	A
tuji domovini ste udani, torej ločimo skoraj	že	korake! In vi, soneti, po deželi ídite; če vas	A
prenočila? Popotnik terkam na tvoj hrám Temà je	že	zemljó pokrila, Jaz daleč še domú imám. Dokàj	A
plati dobro jim dejanje, Če jim ga sama nisi	že!	Kaj bi neki ž njim začela, Ko bi res ti dal	A
Saj še meni sitnost déla, Ki sem bolj mu vajen	že.	Serce moje ni medéno, Kakor se v sejmù dobó	A
ne bo. Ní daleč nama več do groba, Navzdól	že	pot do njega gre; Tam bolečín potihne zloba	A
deklica ti! Komaj si stara štirinajst let, Pa	že	zahajaš sama med svet. Pesmi prodajaš popotnim	A
Enkrát še petje prepelice Med žitom, ki hiti	že	v klas. Rad glédal čedo bi po griči, Pastirja	A
Prijaznega iz ljubih ust pozdrava, Domača mu je tuja	že	beseda!‒	A
tudi ti? Pokaj si do sedaj odlašal, Ko list	že	drevju rumeni? Zapertega je tesna ječa Deržala	A
kaplje vé, grenkó sladké! Več vas ne bó, sem	že	dejál! Lét dolga versta je minila,	A
/ Enkrat le mislilo si nase, Greh bilo je	že	to samó; Oh! ko tako lepo smehljá se, Kdo bi	A
Na vročem vzglavji vroča glava! Polnóč je	že,	jaz še ne spim; Pred duri grem, kjer ona spava	A
drugi srečni ljubili. Oh! konec kratke sreče je	že!	Za goro se urno solnce pomiče; Smeh, kriki veseli	A
minut me zamudil. Preteklo deset in več je	že	let, Kar nisem te videl in s tabo govoril; Hrepenél	A
me je vžalilo, Da prej, ko sem rekel, nazaj	že	grém; Premalo sem videl in ‒ preobilo ‒ Kaj	A
stran 55 . / Mladini Na tujem, zgodaj ločen	že	od doma, Živim med glasnim hrupom tihe dni;	A
Kaj praviš, oh! je le preres, Ko luna solnce	že	je bledó; Zapira groza mi besédo. Oh! noč bo	A
63 . / 1. penica: Pomladni dih je dihal	že,	Kopnela merzla je odeja, In razvijati popke	A
odeja, In razvijati popke veja Začenjala je	že	mladé. Trobentica je že trobila, In zvonček	A
popke veja Začenjala je že mladé. Trobentica je	že	trobila, In zvonček je žvenkljàl glasno; Pod	A
Vijola je na dan molila. 2. penica: V germovji	že	pripraven kraj Za gnejzdo sem si poiskala, In	A
kraj Za gnejzdo sem si poiskala, In ljubega sem	že	izbrala, Pa oh! vse to zastonj je zdaj! Čuj	A
nočne sove poželjive Tatinske krik se glási	že;	Da naju revic ne pojé, Tje v gosti germ se urno	A
náte, Pridno bič nad tabo vihtí! Kožo imaš	že	kakor podplate, Vendar ti najde kraj, kjer te	A
Res! Vstvarjena komaj ženica draga ‒	Že	ljubemu možu ‒ grešiti pomaga. 12. Da z ženstvom	A
terd leži; Plane nanj, se ga oklene ‒ Dvema	že	zvečer zvoní! Sirota Zadosti že sem slišal	A
zvoní! . / . / stran 81 . / Sirota Zadosti	že	sem slišal joka, Zadosti solz sem videl že;	A
Zadosti že sem slišal joka, Zadosti solz sem videl	že;	Pa jokajočega otroka Spomín iz glave mi ne gre	A
vboga stvar!” . / . / stran 82 . / Zadosti	že	sem slišal joka, Zadosti solz sem videl že;	A
Zadosti že sem slišal joka, Zadosti solz sem videl	že;	Pa jokajočega otroka Spomin iz glave mi ne gre	A
Pozdravljena kraljica, Kristjanom pomočnica!	Že	begajočih je ljudi Vsa polna slevska gora; Cerkvica	A
vriska; Kdo nam bo zdaj pomoči dal? Na vrata	že	pritiska!” Sekire s sabljami zvenečé, Že omagujejo	A
vrata že pritiska!” Sekire s sabljami zvenečé,	Že	omagujejo možjé, Razbiti so zapahi, Gorje zdaj	A
nočé. Ko zvezde na nebu zabliščé, Zvestó me	že	čaka na pragu stojé. Objema ljubo me z belo	A
stara sem komaj sedemnajst let, Pa čem zapustiti	že	beli svet! Kàj ne, moj bratec! da to ne bo?	A
Nikar mi tako ne davi rok!”	Že	zgrabil jo je za bele roké, Pa vleče jo tje	A
popotnik mladi ti? Iskati si je čas pokoja, Vse	že	počiva, kar živí; Vsem hišam so zaperte duri	A
groba Človeka spremlja zlega zloba! Mrači se	že,	mraz me spreleta, Svét mi je tuj‒domu, domu	A
Veter je veje oskubel po lipah. Polnoč	že	danes je s stolpa odbilo, jaz in mi vsi pa še	A
bojijo. Jaz mislim, da bo dober lek, zakaj,	že	zdaj ljudje norijo od lakote in kolnejo vse	A
nasmeh ... Kaj boš delal in garal, drevi boš morda	že	v ječi spal! V črni noči, temni noči pridejo	A
žandarji ubili ... Sam sem, i meni so skoraj vso kri	že	izpili... Prste, poglej, imam take, kakor bi v	A
ljudi, ki ne ubogajo na vsak ukaz, tedaj bi nas	že	kdaj odnesel plaz. Tako pa še živimo, čeprav	A
nas, ki zdaj ga ni še, ker slišimo otroka, ki	že	diše. Zato nam je tako težko, a vendar je vsakdo	A
Večer je. V breze veter se zaganja, tovariši so	že	odšli naprej, sama sva sredi teh samotnih vej	A
88 . / Nenapisano pismo iz ječe Pozno je	že,	a jaz ne morem spati. Skoz majhno lino gledam	A
napisal pismo, poslal bi rad vsaj kak pozdrav.	Že	dolgo je, odkar več skupaj nismo, da bi le to	A
nebo, s svojimi toplimi žarki me boža ljubó.	Že	travica na ozarah zelení, v mejici grmiček že	A
Že travica na ozarah zelení, v mejici grmiček	že	brsti. Danes sem pa vesel, pa kaj bi ne bil	A
/ Še ti, sinička, se z mano raduj, rad bi	že	slišal tvoj cicifuj! Vsi veselite se, vsi, vsi	A
/ Izletniki Tam zunaj, tam sije prebeli	že	dan in pomlad že diha na polje, in kdor ni prehudo	A
Tam zunaj, tam sije prebeli že dan in pomlad	že	diha na polje, in kdor ni prehudo, prehudo bolan	A
bolan, vesel je in židane volje. Tam zunaj	že	cvete pomladni žafran, kot lilija bel ves in	A
ves in pisan, in na izprehode metuljček leh_n	že	leta prekrasno porisan. Le hitro, otroci, le	A
je bliskal; oči od radosti žarele so vsem, ‒	že	vlak od veselja je vriskal. Pri polžu Polžek	A
vrat, vsakemu podari zl_t. Polž iz hišice	že	gre, jezen stéza v nas rogé; da se rešimo rogov	A
rega, nehaj peti soncu hvalo, preveč nam je	že	sijalo, hladno roso je popilo, vse studence	A
vzela. Preden sonce zasijalo, svatba se je	že	začela. Dideldi, oj, dideldaj, v svate burja	A
Zvezdana! Tèma je zunaj, tèma ko v rogu, davno	že	spijo ptičice v logu. Pa še ti spavaj, nina	A
o Bogu šepetajo. Tiha noč okoli mene, vse	že	dremlje, vse že spava, vetrček le nad vodico	A
Tiha noč okoli mene, vse že dremlje, vse	že	spava, vetrček le nad vodico se sprehaja, poigrava	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1.501 1.601 1.701 1.801 1.901 2.001 2.101 2.201 2.301 2.401 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani