Še na vzhodu mrak leži ‒ še v zvoniku temnem rezko bije ura polnoči.
Že nikdar več Že nikdar več te, prosta poljska roža, device v šopek ne nabirajo, že nikdar več te sonca žar ne boža in rosne kaplje ne otirajo ‒ Kot neizgnana, smrti skrivna groza steklene ječe te zapirajo, še sanjaš, kak te tihi gaj obkroža in cveti zadnji ti umirajo.