že (1.801-1.900)

nebeški njen obràz! Oh, mila, glej, se	že	temní prihája pozni čàs ... Kakó je mràz	A
koči pisal je do konca dníj. Spisal je	že	knjig nešteto, modrih listin stó in stó;	A
služabnik, prikloni pred njím se do tál: ”	Že	vladajo midi svobódne po tvojih deželah,	A
kralj. Napísal je mladi Ambattha veliko	že	lístin in knjíg; proslávil svobódo je večno	A
da vsprejme njó, vse tího je povsódi,	že	se življenje poslavlja.-	A
- - Ves grad	že	v tihi noči spi, v dvorani Helmigis stoji	A
Hiti Sihem, hiti ji v naročje, ko te čaka	že	z odprtim srcem, in z objemom in poljubom	A
moje roke. Če odbije nama gorko prošnjo	že	končano je življenje nama. Če izpolni nama	A
ljubezni vroči mladi Sihem in čarobna Dina ...	Že	visoko splavalo je solnce, ko vzbudé se Jakobovi	A
Jakobu slovesno ”Dragi Jakob, glej, zakaj	že	vtretjič gleda solnce goste nas pri tebi	A
jutránji zori . / . / stran 196 . / izprehajam	že	se v belem dvori, in bliščé se biseri na	A
Ljubček zvesti, srce mi umíra, črni grob	že	meni se odpira ... Srce moje bôli več ne čuti	A
tam ob oknu žalostna stoji ... ”Tri so leta	že	minila in nazaj te ní. Poročíla ni o	A
z dvomi sem otožnimi v obupu se pojíl.	Že	gledal sem vas pred sebój - prihodne tožne	A
je trpljenje tvoje - ko mlada strast morí	že	srce moje. KAJ ŠE N� GORJt ZADOSTI	A
rešitve pal. . / . / stran 228 . / TRUDNO	ŽE	OK� JE MOJE Trudno že okó je moje trudno	A
TRUDNO ŽE OK� JE MOJE Trudno	že	okó je moje trudno že je od solzá, le	A
OK� JE MOJE Trudno že okó je moje trudno	že	je od solzá, le kedàj še v njem zasíje	A
njem zasíje rosni svit gorjá. Trudno	že	je srce moje, trudno je od bolečin, le	A
ljubezni umrje srcé. . / . / stran 245 . / KAK�	ŽE	DAVNO SRCE MOJE Kakó že davno srce moje	A
KAK� ŽE DAVNO SRCE MOJE Kakó	že	davno srce moje po njì na skrivnem hrepení	A
v pozdràv sem komaj dal ti róko podájam	že	ti jo v slovó. Takó težkó je srce moje	A
. / stran 248 . / Oj davno v srcu mojem	že	pomlad so pokopali, vetrovi so jesenski	A
vetrovi so jesenski v njem svoj dom si	že	izbrali. Ljubezen v srcu mojem ní pomladni	A
Dolgost učenja našega je kratka. Kaj znancev	že	zasula je lopata! Odprta noč in dan so dvojkam	A
slavcem prigovarja mlado solnce: ”Težko	že	vas čaka mati, vaša mati, ženka moja.“	A
strastjo vstanejo željé: narázen daleč nama sta	že	poti, objeti moja roka te ne smé.	A
nič čez. Če je daleč moj dom ali če je	že	blizu, za naju obádva je premajhen moj	A
pozdrav Olga en prijazen adijo, tako sem	že	truden bi že rad bil domá. AH KAKO	A
prijazen adijo, tako sem že truden bi	že	rad bil domá. AH KAKO SE RAZNEŽIVŠI	A
več ne ljubil; mir jesenski, starca trudni	že	večer; spoznanje v srcu - konec karnevala	A
Ko si ti še sladko spala, je moja roka	že	pisala. Zatorej, draga Nina, pošlji hitro	A
poklanjam ti ga v zadnji dar. Kaj ni	že	bledo moje lice? Kaj ni že moten pogled moj	A
Kaj ni že bledo moje lice? Kaj ni	že	moten pogled moj? Poglej na vzhod, že sije	A
Kaj ni že moten pogled moj? Poglej na vzhod,	že	sije luna, umreti moram jaz nocoj. Samó	A
vstajala, da tam od izhoda je luč prihajala -	že	sem te slutil trepetajoč. Že so se stresale	A
prihajala - že sem te slutil trepetajoč.	Že	so se stresale moje duše peroti, že ti je	A
Že so se stresale moje duše peroti,	že	ti je hitela vesela naproti, prišla si, Bog	A
se morje igrá. . / . / stran 28 . / Saj to	že	davno sem na tihem slutil, in glej, napósled	A
hladnó si dala roko mi v slovó; saj to	že	davno sem na tihem slutil. Četudi solzno	A
Bog sam vé, kaj sem pri slovesu čutil. Saj to	že	davno sem na tihem slutil, in glej, naposled	A
le hitro, hitro, ne obračaj se nazaj:	že	so popki spet pognali, zunaj sije gorki maj	A
/ luna bo vstala nad daljno goró; glej,	že	s koraki boječimi, lahnimi stopajo sence	A
prelepa je točajka tam. ”Oj ljubček, dolgo je	že	tega kar bil si zadnjikrat pri nas ...“	A
O Anica, vse moje lepe sanje razpale so	že	davno v prst in prah; vse, kar sem ti govoril	A
mi še poljubi tvoji na vročih ustnicah in	že	sem sanjal o njenem bledem, mramornem obrazu	A
umira pred menoj na mizi, v zadnjih iskrah	že	trepeče plamen; noč prihaja v moje trudno	A
globoke, bližajo se mrtve mi roké. Izsušena	že	so moja lica in izpraznjena je moja duša	A
krog srcá, ali dušica, to prejde - glej,	že	sva domá ... O ne, ne hodi več od tukaj,	A
ivje, roké premrzle, ubog, trepetajoč.	Že	je legla meglà, svetilke gorijo, že tiho	A
Že je legla meglà, svetilke gorijo,	že	tiho odtod, odondod vagabundi brez doma,	A
vroče solze na obrazu. ”Duša moja, glej,	že	vstaja tiha zora na izhodu, hladno jutro	A
je nocoj srcé objela? Ljubezen tvoja	že	mrjè, še komaj porojena - kaj hočem jaz	A
nje lice, in moje dete za menoj izteza	že	ročice; že padata v morje temnó ... Kakó	A
in moje dete za menoj izteza že ročice;	že	padata v morje temnó ... Kakó me vabita s sebó	A
razsvetljeni je ležala bolna mati, skoro je	že	smrt dahnila na upali ji obraz; in ob	A
s tresočo rokó, ter sem povezal z nekoliko	že	obledelim trakom sentimentalnosti, ki se mi	A
navadno delo. To se nikakor ne smé odobravati in	že	mnogi veliki filozofi in izvedenci so se izrazili	A
Ali takrat se nalahko zgane v njegovem srcu,	že	se giblje in se širi, - toplota se mu razlije	A
in je oblatil čistost svoje duše, ki je bila	že	takrat nekoliko pegasta.In kakor je posoda zdaj	A
rožnobarven pajčolan, ki ga je bilo bridko izkustvo	že	davno vzdignilo. Preveč je vse razpokano in	A
dan. Lahko jo je omazati - in omazal sem jo	že	takó zeló - ali ugasiti je ni mogoče; neugasljiva	A
grenkih časih. In zdaj vzamem v roko ta pol	že	oveneli, malo na novo parfumirani šopek in prihajam	A
se jim je posebno priljubila ter je naposled	že	znamenje njih nature ...Šel sem nekoč po cesti	A
sentimentalnimi besedami, kakor sem se jih bil skoro	že	odvadil.Toda pomisli, Minka, to je bil tisti	A
poklanjam ti ga v zadnji dar. Kaj ni	že	bledo moje lice? Kaj ni že moten pógled	A
Kaj ni že bledo moje lice? Kaj ni	že	moten pógled moj? Poglej na vzhod, že sije	A
Kaj ni že moten pógled moj? Poglej na vzhod,	že	sije luna, umreti moram jaz nocoj. Samó	A
obraz, kakó goré očí temné -- koščene širi	že	roké ... Ne boj, Helena, se, ne boj, pri	A
7 Saj to	že	davno sem na tihem slutil, -- in glej, napósled	A
hladnó si dala róko mi v slovó, -- saj to	že	davno sem na tihem slutil! Četudi sol1	A
sam vé, kaj sem pri slovesu čutil ... Saj to	že	davno sem na tihem slutil, -- in glej, napósled	A
... ”Oj ljubček, dolgo je	že	tega, kar bil si zadnjikrat pri nas ...“	A
luna bo vstala nad daljno goró ... Glej,	že	s koraki boječimi, lahnimi stopajo sence	A
je nocoj srce objela? Ljubezen tvoja	že	mrjè, še komaj porojena, -- kaj hočem	A
pa zapovej, naj bela smrt beží naprej!	Že	krsta iztesana je, že postelj ti postlana	A
smrt beží naprej! Že krsta iztesana je,	že	postelj ti postlana je ... Oj to vam je vesel	A
vsakdo hrepení. Po žezlu vsakdo hrepení,	že	v roki vsakdo meč drží. Ne nagne še se	A
drží. Ne nagne še se beli dan, pa zadivjá	že	boj strašan ... Veselo, kakor še nikdar,	A
nje lice, in moje dete za menoj izteza	že	ročice; že padata v morjé temnó ... Kakó	A
moje dete za menoj izteza že ročice;	že	padata v morjé temnó ... Kakó me vabita s sebó	A
so ustvarjena ta trupla; in razgnílo je	že	davno, kar je bilo duše v njih ...“ Trdo	A
Nagíblje se, oj starec moj, na véčer	že	tvoj čas, a večno ne živí nihčè kot Ahasver	A
vzdihovanje! Jaz te čakam; jutri zgodaj vrneva se	že	domú!“--	A
še neskončna ... Ko je davi zora vstala,	že	je mene pozdravljala, ko sem po široki cesti	A
okna njena, če prikaže se Helena; zvon	že	poje spev večerni, ali njé, ah njé nikjer	A
... Prvikrat nas je posetil - koliko je	že	od tega? Zdí se mi že davno, davno ...	A
posetil - koliko je že od tega? Zdí se mi	že	davno, davno ... Ali bilo je prelepo.	A
spomin ... . / . / stran 127 . / PRIŠEL SEM K NJI	ŽE	BLIZU POD NOČ Prišel sem k nji že blizu	A
K NJI ŽE BLIZU POD NOČ Prišel sem k nji	že	blizu pod noč od vina in od ljubezni vroč	A
teboj! . / . / stran 131 . / TAM DOLI JE MORDA	ŽE	POMLAD Tam doli je morda že pomlad,	A
DOLI JE MORDA ŽE POMLAD Tam doli je morda	že	pomlad, tam doli je mladost.-	A
da je sonce posijalo, je to pero junaško	že	pisalo in bo pisalo še ves božji dan!	A
kapljico“ zateleban? Saj se mi je od nekdaj	že	mešalo! Če pijem vina mnogo ali malo,	A
upal dolgo vsak. Ko se blíža hládni mrak,	že	sedé sodniki zbrani tiho po dvorani. Vstane	A
vedno.“ ”Svobode si nesrečni svet želí	že	mnogo tisoč let, a dih prostejši brž ljudjé	A
leta. oslepele so oči, nogé so ob kantonih	že	omahovale; koprnenje sámo je ostalo --	A
. / . / stran 142 . / Tiho, boječe, čuj!	že	zazvenele sentimentalne so strune nad mano	A
SONET Deset let, mislim, da je	že	minilo; samotnih let.Zašel sem v tuje kraje	A
to je le spomin od onstran jarka: bolnik	že	sluti večnosti sijaj in predno mu oči zatisne	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1.301 1.401 1.501 1.601 1.701 1.801 1.901 2.001 2.101 2.201 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani