že (1.701-1.800)

nogo da bo zibko poganjala in aja-tutajala.	Že	delam jo tri dni, tri noči, pri mojem srcu zdravja	A
To so navihani mladi Lukulčki, tebi zastonj	že	ne bodejo služili; drugi se bodejo rajše pridružili	A
In poljubi jih sonce edenkrat, pa privabi	že	listke zelene; in poljubi jih sonce drugikrat	A
in poljubi jih sonce drugikrat, sredi listkov	že	cvetje požene, in poljubi jih sonce tretjikrat	A
požene, in poljubi jih sonce tretjikrat, ah,	že	je omamilo mene. Čez pešček bel Čez pešček	A
Ali ti si mi bleda ko beli sneg, ko beli,	že	davno skopneli sneg! Kesanje Aj, šumite	A
večer! Radost se zopet je v srce vrnila, ki ga	že	zdavnaj ostavila je.Dober večer!	A
križ je tebi in nadloga, ker dostikrat ti je	že	to uteha, da še ne spita, da se jima zdeha,	A
Igral se in zanetil ogenj v hiši! In glej,	že	šviga plamen vedno viši in noč je svetla kakor	A
ko mora proč od nje na tuje kraje. In ko	že	skorajda narazen gresta, kako šumiš plakaje	A
ne smej se toli grozno, prijatelj moj, ker	že	je nekam pozno, in čuj, prijatelj, kaj ti jaz	A
da bi tudi ti, srce goreče, ob grobu zadnje	že	biló postaje in vzdihnilo že k njej poslednji	A
ob grobu zadnje že biló postaje in vzdihnilo	že	k njej poslednji amen! II A tu ni govora o	A
je treba cel harem devic, ena je v njem, in	že	ta je preveč. IV Pesmi nemirne, čemu ste letele	A
starče sivi! Omegleno ti okó je, slabo, slabo	že	uhó je in prevari te oboje; čuti nimajo strasti	A
. /\ .. stran 191 . \/ Rekel je, da pride	že	čez leta tri, zdaj je že četrto, pa ga vendar	A
Rekel je, da pride že čez leta tri, zdaj je	že	četrto, pa ga vendar ni. O moj revni šopek,	A
se nas! Sprijazni brata sovražnika, saj je	že	zadnji čas.«... Noč na poljani Konec je že	A
stran 201 . \/ Noč na poljani Konec je	že	vendar dneva trudnega, nemirnega, legel je popotnik	A
O, lepa je res! Te njene oči so	že	marsikoga zmotile, a da ne morem jaz od njih	A
marsikoga zmotile, a da ne morem jaz od njih, to je	že	kar od sile. Kako bi rad že bil vesel in delal	A
od njih, to je že kar od sile. Kako bi rad	že	bil vesel in delal kot drugi napitke in pel	A
odejo poročno. Zašlo mi je sonce za gorami	že,	za livadami, tihimi polji; njene lepe oči že	A
že, za livadami, tihimi polji; njene lepe oči	že	nič več ne goré, odšla je v svet lepši in bolji	A
\/ Misli starčeve Tihi gaj, mrtvi gaj	že	nič več ne šumi, le še malokedaj skozenj ptička	A
po snegu, po snegu v svečani, nevestica ima	že	sivo glavó, a ženin kožuh s tulipani. In v cerkvi	A
sladkó potoček in vetrc s farani, ko ima nevesta	že	sivo glavó, a ženin kožuh s tulipani! Pred	A
vsa v rožah je lurška Devica. Pa podgorska	že	mamka zanetila je, aj večernica zvezda zasvetila	A
zanetila je, aj večernica zvezda zasvetila je, aj	že	vetrc zavel od zapada. Ko še rožica moli, devojka	A
pretekla je noč, minil eden teden, o, dva sta	že	proč, pa na cesti - poglej - na cesarski, pred	A
Naj ga da majka. Spi	že...	Pa oče...	A
ljubica mila, jaz sem pa mislil, da si ti name	že	pozabila, da te, sem mislil, drugi objame, hôja	A
ljubica moja, še ti bom rekel: ljubica, zbogom!	Že	je pritekel dan beli, jasni... Oj, tam za logom	A
grem! Hlapec in dekla skupaj pritekla, o saj	že	grem, grem!... Oj, oj, že zunaj, oj, oj, na cesti	A
grem, grem!... . /\ .. stran 226 . \/ Oj, oj,	že	zunaj, oj, oj, na cesti, ti pri moj Dunaj, luni	A
gospodi, našega peka. Ej, barčica pisana plava	že,	plava po vodi! Mojster krojač, a kam vi?	A
Eno med njimi - ah, to je krasota, glejte,	že	perejo vali, črne oči goré, zobki se belijo	A
luč prinesli... jaz brez mere jih črtim, ker so	že	v času starem nas vklenili v sužnji jarem.	A
novelist dejal? O - da se tam pri kamnoseki	že	kleše zanj piedestal... O, da je že svetovno znan	A
kamnoseki že kleše zanj piedestal... O, da je	že	svetovno znan, o, in duševni velikan! Oj, raste	A
tam daleč in tu dolinica. Tam rastejo zdaj	že	v samotnih grmeh vijolice. Iskal sem jaz eno	A
jaz eno po sončnih bregeh okolice. No, drug	že	izpulil je cvetko krasnó s koreninico, ah, drug	A
cvetko krasnó s koreninico, ah, drug jo je vsadil	že	v srce bolnó Pepínico. Pa bodi si!	A
strmite po širni zemlji daleč, daleč? Ah, pustite	že	vendar tuje kraje in vrnite se, v srce ozrite	A
oknam Luna sije, kladvo bije trudne, pozne ure	že;	préd neznane srčne rane meni spati ne pusté	A
pisal, ne poročil. Se kralj in cesarica sta	že	vender omečíla, prepira trudna dolzega med sabo	A
domačije? Poslušaj, ljubi Vilhelm moj! enajst	že	ura bije.”‒	A
zame?” ‒ “Ljubca! bo, podpaši, vrzi se srčnó;	že	postljica postlana, je svatovšina zbrana.”‒	A
odlašuje, si vedno izgovore nove zmišljuje,	že	sonce zahaja, se mrak približuje; že sedem odbila	A
zmišljuje, že sonce zahaja, se mrak približuje;	že	sedem odbila je ura in čez, ko jela ravnát′	A
se Savi, od tvoje lepote zaslišal sem davi,	že,	Uršika zala! pred tabo sem zdaj, že, Uršika	A
sem davi, že, Uršika zala! pred tabo sem zdaj,	že,	Uršika zala! pripravljen na raj!” To reče in	A
hitro mi roko podaj, lej, sonce zahaja, jenjuje	že	raj!”‒	A
úrno obrni peté, le úrno, le úrno, ker pozno je	že!	” “Ah, majhno postojva, preljubi plesavec! de	A
limanice.” In preden se vnamejo zvezde nočí,	že	godec za lepo hišno gorí. Njo, koder on hodi	A
. / Nova pisarija Učenec “De zdéj ‒ ko	že	na Kranjskem vsak pisari, že bukve vsak šušmar	A
“De zdéj ‒ ko že na Kranjskem vsak pisari,	že	bukve vsak šušmar dajé med ljúdi, ta v prozi	A
pride!” . / . / stran 96 . / Prva ljubezen	Že	miru srčnemu nevarne leta, mladosti leta so	A
hčere zale; bila srcá ni próstost men′ odvzeta,	že	so prevzetne misli mi vstajále, de mal′, al	A
néba strele. Vzrok nezlatega veka Prišli bi	že	bili Slovencam zlati časi, ak klasik bil bi	A
mojih védna, sama govorica, de jo ljubim. Ve	že	noč, ki brídko sliši zdihovati me brez spanja	A
ki brídko sliši zdihovati me brez spanja, ve	že	svítla zarja, dneva porodnica, de jo ljubim	A
svítla zarja, dneva porodnica, de jo ljubim. Ve	že	jutro, ve že poldne, ve že mračni hlad večera	A
dneva porodnica, de jo ljubim. Ve že jutro, ve	že	poldne, ve že mračni hlad večera, tiho tožbo	A
de jo ljubim. Ve že jutro, ve že poldne, ve	že	mračni hlad večera, tiho tožbo mojga bled′ga	A
nepokóju mesta ni novica, de jo ljubim. Ve	že	roža, ki pri poti, koder draga hodi, rase, ve	A
roža, ki pri poti, koder draga hodi, rase, ve	že,	ki nad pótjo leta tica, de jo ljubim. Ve že	A
že, ki nad pótjo leta tica, de jo ljubim. Ve	že	mokri prag nje hiše, vsaki kamen blizo njega	A
ki mimo vodi me stezica, de jo ljubim. Ve	že	vsaka stvar, kar vedet′ in kar slišati od mene	A
otróci si igrala, draga! lani ‒ čas hiti; letos	že	unemaš srca po Ljubljani ‒ čas hiti. Koder hodiš	A
kratek vsaki cvet, de začne se leto starat′	že	v srpáni ‒ čas hiti. Pevca ubozega usliši, ki	A
dni, ko siromak Petrarka. Dovolj je let mi	že	napredla Parka; kogá mi je prinesla pevska žila	A
večera, de bo vid′jóča nje podoba blaga, in ko ti	že	priteče smrtna sraga, se še zaúpljiv k nji pogled	A
življenja našega je kratka. Kaj znancov je zasula	že	lopata! Odprte noč in dan so gróba vrata; al	A
Uvod Valjhún, sin Kájtimára, boj krvavi	že	dolgo bije za kršansko vero, z Avreljam Droh	A
šest mescov moči tla krvava reka, Slovenec	že	mori Slovenca, brata ‒ kako strašná slepota	A
tak hitro mine, pregnana od ločitve bolečine.	Že,	Črtomir! je treba se ločiti, ne slišiš, kak	A
zgubljeni, odšla je mati komej sponam ječe,	že	davno jo pokriva grob zeleni. Osrečit′ hoče	A
Pridi.	Že	slačim vse, kar mi je vsilil dan, počakam	A
se dan v temo zgosti, glej, moj tolmun se	že	srebri - če prihrumijo krokarji, bom	A
Pridi prej. Slonela bom pri vratih, da me	že	s praga objame tvoj senčni pogled. Ljubila	A
drugačnega srca, silnejšega, bridkejšega.	Že	stiska in skeli obroč iz jekla razžarjenega	A
zašumi, in v hladni potok legla, se	že	blešči pod travniki. ROKA Moja utrujena	A
utrujena roka, črna ptica na beli odeji,	že	dolgo prhúta. A z luno se prikrade tvoja	A
/ se vrata za špranjo odpirajo, a je	že	vse zate pripravljeno - zglajeno nebo z bleščicami	A
vrbami - to je prvi fant moj plašni, ki	že	dolgo v zemlji spi. DOLGO, DOLGO IN TESNO	A
da nekoč bi, kot bleščica pepelnica,	že	brez diha, dimna, tiha, srečna se vrnila	A
odšle, moje hčerkice, ste desetnice.	Že	kar vas poznam, same z luno ste, blodite	A
kot da plahútajo - moj tožni konj zdaj	že	pripira belo oko. PRAH ČEŠNJEVIH KOŠČIC	A
nemirnega in gósto prepletenega - a	že	sta mimo priveslala iz bajke stara ribiča	A
ustavila - v zavetju potok žubori, in	že	sem jo zagledala, čarobno kačo pisano.	A
na cesti so trije zamahnili z roko, in	že	so povabili me nedaleč od te hostice;	A
šepetati, so v ustih noži jim plesali, in	že	v hudi soparici nekdo me ljubil je, ne ti	A
kratek čas obstala, kot vsak potuhne se, in	že	nadaljevala je skrivno romanje. Tako tesno	A
vegasti, je sonce slepilo za vekami - a	že	v tej kolibi vegasti sem z grozno starko	A
jutránjem nebó se žarí. Solnce prekrásno na vzhódu	že	vstája. Mègla iz krájev gorátih beží.	A
jutránjem nebó se žarí. Solnce prekrasno na vzhódu	že	vstája. Mègla iz krajev gorátih beží.	A
-- Majnik zlati se	že	bliža; zdaj gosenic bo obilo, žalostno	A
srečen, kdor ga ne pozná. Na grmu slavec	že	zapél je v dolíne se je vlégel mràz.-- -	A
zasije svetla zvezda med naródi a glejte,	že	bledí ponosni svít in nova zvezda zažarí	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1.201 1.301 1.401 1.501 1.601 1.701 1.801 1.901 2.001 2.101 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani