sonce (10.142)

Anžè je le zal fant. Malo bom na polje stopil;	sonce	bo skoraj doli.Prinesi ta čas glaž vina gori	A
Če besede ne držiš. ‒	Sonce	bo skoraj doli.(Okoli pogleda, zagleda Šternfeldovk	A
Bilo je sredi dopoldneva, na ulici je sijalo	sonce,	mesto je utripalo.Tam notri pa je vladala nenavadna	A
krila. Samo glej, da ne boš letel previsoko,	sonce	ti jih lahko ožge. In tudi prenizko ne smeš	A
prištorkljali kakšni ljudje, in zunaj bo dan, morda celo	sonce	... še v kleti, še tam posije sonce skozi rešetke	A
morda celo sonce ... še v kleti, še tam posije	sonce	skozi rešetke in vidiš lepe noge, ki zjutraj	A
Kongresni trg ... vse je živo, mislim ptiči, listje,	sonce	sije skozi veje platan, veste, tam je, najprej	A
In ti zoriš, Barbara ... poslušaj ... Koker	sonce	skuz glaž gre, / glaž se ne razbije, / v glihi	A
ujeti in pregnani ... Kadar so potresi, kadar	sonce	in luna mrkneta, takrat se imajo ti verni ljudje	A
Nič ni žalostna jesen, ni. Poleti je sijalo	sonce	na listje in jeseni je zlato rumeno.Pride Marjana	A
kar šla, . / . / stran 44 . / bil je junij,	sonce	je bilo asfalt, tri ure sem štopala, k Marjani	A
sem pa zadremal. Saj umejete: človek truden,	sonce	pripeka, čebelice brne, vse dremlje. ČUREN	A
priplava izza svetlega pasa rumene zarje zlato	sonce	in razpodi s svojimi žarki lahne meglice na	A
STOPAR Jaz sem pa bral v neki knjigi, da je	sonce	tako daleč od nas, da ne pride kar nič v poštev	A
Rano jutro.	Sonce	sije skozi okna. Prvi prizor MARTIN struži	A
odhodi na pólje. Sveže je, rosa pod boso nogo,	sonce	se šele kaže, bledó, a zvésto.Ruto na glavo	A
in ko se razgrne mah na hostni postelji, ko	sonce	razvije pahljačo svojih žoltih pramenov in njihovih	A
balkon. Mi boš narisala morje, polno ribic, pa	sonce	in jadrnico. ŠPELA: Ja, bom!	A
Ena prvih kart, ki sem jih obrnila, je bila	Sonce.	Boljše ni!	A
Kaj sem vam rekla? Spet	Sonce!	... Bi radi izvedeli še kaj posebnega?	A
Sama se čudim! Spet isto, dve temni karti in	Sonce	... Veliko ste že prestali in nekaj tega vas	A
zapisano, potrjeno in zapečateno ... če nam ugasne	sonce	svobode na vekomaj ... ali če ... pomisli, sinoči	A
izkazalo. KOMAR: Izkazalo se bo, še preden zajde	sonce!	Hvastja, nocoj boš dal za črno mašo in za bilje	A
beli ladjici takole na večer, ko bi zahajalo	sonce	- NINA: O!	A
Pogleda skozi okno z mehkim nasmehom.	Sonce	sije po mojem kraljestvu... kako bo šele potem	A
zdaj bodimo veseli - glejte, kako je posijalo	sonce	ravno k nam... prišlo je k nam v vas ob tej slovesni	A
Kakor da bi z ognjem vodo gasil: še meni je	sonce	ugasnilo, še meni je svatovska pesem kakor žalostinka	A
Tako je ukazala ... Dokler	sonce	ne zajde ... sonce ji pije kri ... ZDRAVNIK:	A
Tako je ukazala ... Dokler sonce ne zajde ...	sonce	ji pije kri ... ZDRAVNIK: Seveda!Če je tako	A
mraz med vami in ... rajši bi ne čakal, da zajde	sonce.	DOLINAR: Ostani, potrpi!	A
... Stopi proti verandi.	Sonce	zahaja ...Zdaj bo dovolila temna kraljica, da	A
In ko se je spomnil moj korak, sem stopila v	sonce	in sem te ugledala na verandi; pozdravila sem	A
boš ob spominu. Komaj si ugledal spomladansko	sonce,	so že veselejše tvoje oči, so lica že toplejša	A
VIDA: Jutro je ... Glej, tam je	sonce,	v parku, na beli cesti ... tam, glej, tam ... pokliči	A
srečni vi, blagoslovljeni, mladi bratje - v	sonce	drži vaša pot ... lahko in hitro pojde korak mimo	A
moje veselje. POLJANEC: Tudi meni sije nebeško	sonce	skozi vse te črne zidove.Samo še korak, pa stopiva	A
tisoč leti je bilo! DIONIZ: Črne sanje, naj jih	sonce	popije! DAMJAN iz ozadja: Pozdravljeni	A
Tam je začaran paradiž.	Sonce	sveti samo sebi, cvetje je okamenelo, pesmi	A
dragi, strah me je bilo! DIONIZ: Bratje, v	sonce,	na spomladansko polje!Tam je prostora za naš	A
spomladanska pokrajina, vsa v cvetju VIDA:	Sonce	sije, svate pozdravlja! DIONIZ: Ni okamenelo	A
Blagor meni! Pijača sem, ki se opaja sama, in	sonce	sem, ki sije samo sebi,in ogenj sem, ki sebi	A
njimi! Ugasni svečo, da bo zasijalo to vroče	sonce	v srcih najinih! Duri se burno odpró; v izbo	A
JACINTA: Ugasni svečo, da bo zasijalo to vroče	sonce	v srcih najinih!... TRETJI AKT	A
strah in ubežati nisem mogla. A zdaj je posijalo	sonce	... na moj obraz ... globoko v krí, do srcá ... Bojim	A
prepadu, opolzlem in gnusnem, - nad teboj pa	sonce	in svetlo nebó? IVANKA: Kadar sem brala v	A
drugo, - nji pa se je zdelo, da doseže srečo in	sonce,	samó če ubeží od doma, - kamorkoli. OLGA	A
se je pogreznila ... Takó je dosegla srečo in	sonce.	MLAKAR: Ali govoriš resnico?	A
zato, ker sem vedel, da pridete vi. Zdaj ste vi	sonce,	okoli katerega se vrtimo mi manjši planeti	A
ogreva to izbico, kakor pa da bi izpuhtevala pod	sonce,	ki prav gotovo ne želi uvažati gorkote od nikoder	A
DEJANJE Pozorišče: Jasa v gozdu. Jutranje	sonce	sije skozi drevje. Vsenaokrog prepevajo ptiči	A
pogled v lepi svet že zagledalo svoje svetlo	sonce,	naj ne moči grenkost samote in trpljenja. GROZDANA	A
krono, videti jo hočem. Gotovo se sveti kakor	sonce	na nebu, ker drago je plačana, z domovino in	A
Vlahinji Vlahinja, temna reka!	Sonce	in luna sijeta vate; ali kalno je tvoje vodovje	A
VII. Vihar jesenski skoro pribesni, in	sonce	pobledi s sijajnim zlatom, drhteči listi z golih	A
Počiva mrtvec. ‒ Leto mine, pomladi	sonce	grob prešine, nebo usliši vzklik njegov. Ko	A
sem dragocen. V spomin ostane večen meni, kot	sonce	v luči se blišči. Bojdà menihi zaslepljeni pijo	A
čustva v njenem hramu sladko, mehko, kot pomladno	sonce,	kdo naj dopove ‒ oh tako sladko ... Poslušajte	A
Prazne tvoje želje, kakor megle, ki stopi jih	sonce.	In ti, Orza?	A
Ali kaj sem!	Sonce	mar? Ah, kresnica sem samo, ki izžarja medel	A
oblakom senca smrti . / . / stran 28 . / 26.	Sonce	se prebija skozi zeleno listje suicida 27.	A
poljani javor bel stoji, na poljano, na poljano	sonce	ne blešči. Za lesove, za pogorje šlo je, šlo	A
ti srce, kaj bi rado, kaj, da ne miruješ?	Sonce	ti ne sveti več, ljuba te ne ljubi več... kaj	A
ljubici svoji krasil prelepe bele grudi. Kot	sonce	leskeče in žarke zlaté pošilja na zemljo - kot	A
stran 59 . \/ V gostilni Zašlo je žarko	sonce,	utihnil daljni zvon, a v naši tihi sobici še	A
vzdignila iz gnezdeca perut. Zašlo je žarko	sonce,	utihnil daljni zvon, utihnil tudi davno že pojoči	A
gorami Kadar za gorami tam daljnimi nebeško	sonce	zahaja, črna tema se vzdigne od vzhoda tam,	A
tvojo dušo. . /\ .. stran 78 . \/ In kadar zdaj	sonce	za daljne goré, za tihe vrhé se skrije, zasveti	A
poganja vsaka vejica kostanja. In poljubi jih	sonce	edenkrat, pa privabi že listke zelene; in poljubi	A
pa privabi že listke zelene; in poljubi jih	sonce	drugikrat, sredi listkov že cvetje požene, in	A
sredi listkov že cvetje požene, in poljubi jih	sonce	tretjikrat, ah, že je omamilo mene. Čez pešček	A
nižinam obzorja v mehko naročje vesoljnega morja,	sonce	nebeško! Poslušaš na tisoče let lahne govorice	A
. /\ .. stran 105 . \/ II Sijaj, sijaj,	sonce,	na te šumeče vodice! Naj se, naj se spominjam	A
spominjam sladke nje govorice! Sijaj, sijaj,	sonce,	na te mirne ravani! Naj se, naj se spominjam	A
Da je hvaležno tebi, ki mu ljubav deliš, o	sonce	jasno, roža in sladki paradiž! VI Tam za vodami	A
117 . \/ lev, ki v hipu nanjga skoči... Čas je	sonce,	ki nam večno na visokem nebu sije, a spomin	A
. /\ .. stran 135 . \/ V kripti Rumeno	sonce	zapustim in grem po stolbi dol, kjer božji grob	A
Kaj češ? . /\ .. stran 142 . \/ Da	sonce	vzide za Britani? IV Zastonj!...	A
cveti, ki se odpro tedaj, kadàr zasveti nebeško	sonce	v čašo tenkozorno, oko nebeško v moje srce borno	A
V naravo poglej!	Sonce	gorí, ah, in v morju strasti cela narava trepeče	A
ušlo pod gorko odejo poročno. Zašlo mi je	sonce	za gorami že, za livadami, tihimi polji; njene	A
veseli ptička lahkokrila, lice vaše - jasno	sonce,	govor vaš - potoček, kakšen med menoj in vami	A
spala zlatolasa. Videla ni reva, kak nebeško	sonce	na planine seva, na zelene holmce. Slišala ni	A
nekedanji, nje voščiti Vam ne morem več. Ona je kot	sonce,	ki v brezdanji, tihi ocean utone, ni ga več	A
cvetko splul, tako je sreča. Pač od daleč kakor	sonce	sije, a greste bliže, pa se ona za meglami skrije	A
rosa bliska, dókler jutra hlad ne mine! Komej	sonce	bolj pritiska, bo pregnana od vročine. Rožice	A
vsi naródi, ki hrepené dočakat′ dan, ko, koder	sonce	hodi, prepir iz svéta bo pregnan, ko rojak prost	A
/ . / stran 46 . / sestra bášetova v Bosni,	sonce	vse lepote zdanje po vsem svéti razglášena,	A
de verjamem, dé je take res svetlobe turško	sonce,	kakor slave!”‒	A
rásti in podobe rajske; vseh lepot bila je	sonce,	ki so tisti čas sijale. Bolj ko lepa Rozamunda	A
predrzno se neznane: si rani prsi in roké, de	sonce	zajde za goré, de skoz nebeške vrata zvezd truma	A
odlašuje, si vedno izgovore nove zmišljuje, že	sonce	zahaja, se mrak približuje; že sedem odbila	A
66 . / zatorej le hitro mi roko podaj, lej,	sonce	zahaja, jenjuje že raj!”‒	A
današnji prejde, de prva noč miní, de vstane drugo	sonce,	pripelje beli dan; spet zájtro ga poglejmo,	A
Hladijo naj ga sapce, naj rosa pade nanj, naj	sonce,	luna, zvezde, kar so mu pevskih sanj préd vdihnile	A
jasnim nebam, ko mine zor hladán, ko vstane drugo	sonce,	srcé tako skopni, ko beli sneg spomladi, de	A
modrijani! hočte v nebeških zvezdah brati: al	sonce	bo dobrotno nam dalo srečno leto, al bo nebá	A
še tega rož′ce so se koj osule, le redko upa	sonce	je sijalo, viharjov jeze so pogostó rjule; mladost	A
več pravice. To pomisli, ne zameri, de kar	sonce	sem zagledal, od oči so tudi meni se uzdígnile	A
njiva, kjer seje zdéj ljubezen elegije. Njih	sonce	tí si.V oknu domačije, ne da te najti, luč ti	A
tebi v čast zložene iz krajov niso, ki v njih	sonce	sije. Iz krajov niso, ki v njih sonce sije	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani