VIDA: Še nocoj boš vedel, da so bile puste in težke sanje in vztrepetal boš ob spominu. Komaj si ugledal spomladansko sonce, so že veselejše tvoje oči, so lica že toplejša, prej tako bleda ... Zasanjalo se ti je le za eno samo noč, za tisto lepo noč ... in komaj si me ljubil, je bilo že trpljenje v tvojem srcu, je bila bolezen v tvojih očeh ...