Brez njega sreče zame ni tu, ne únstran jame!” Obup takó po nji bučí, kri vnema in možgane, na božje sklepe togotí predrzno se neznane: si rani prsi in roké, de sonce zajde za goré, de skoz nebeške vrata zvezd truma pride zlata. Po vasi góri pok, pok, pok je od podkvá bobnelo; zrožljal je s konja mož visok na klóp pred hišo belo.