Da je čas kot brzi vranec tam po stepah divjajoči, a spomin pa samozvanec lev, ki v hipu nanjga skoči... Čas je sonce, ki nam večno na visokem nebu sije, a spomin z megló nesrečno našim ga pogledom skrije... O, da bi ti veter bila, ki prežene megle črne, o, da bi moj čoln vodila, dokler se v pristan ne vrne.