sonce (301-400)

Zaplenjeno. Zunaj sije svetlo	sonce.	Detektiv ne razume moje pesmi, ki hiti za njim	A
Zmaj.	Sonce	srebrno, admiral. Skoči kralj s prestola in	A
Živeti človeka dostojno.	Sonce	visi v stolpu. ZELENI PARLAMENT ŽAB Živim	A
razbitem, ki ne more zveneti. Tam zunaj topoli in	sonce	in lipe bleščijo, šumijo. Na postaji Vagon.	A
črnih, golih vejah sije tiho, ko da umira kdo.	Sonce	Nihilomelanholije. Vse se dopolnilo bo.	A
Nad nageljni sloni.	Sonce	blešči v njene solzne črne oči. Napis nad mestom	A
To ni Balkan. Befel za žajfo.	Sonce	v kostanjih. Jaz se smejem črnooki deklici,	A
Evropa blaznica. Nad belim zidom sije	sonce,	v senci drevja poje zlat ptiček: Človek, človek	A
posuta se vije med nami? Nad nami sije izjokano	sonce.	Sami.	A
prihaja? . / . / stran 93 . / Cvetje na oknu	Sonce	na oknu.Stene pobeljene, bele, bele.	A
Kakor da nanjo nežno zapal je sneg.	Sonce	na oknu, okno je belo. Popki na glogu kot sneg	A
Kurir. Večerno	sonce	je kakor z zlatom stkan mrliški pajčolan. O	A
se Madona pod zelenimi kostanji. Zakaj sije	sonce	v tvoj obraz, da ga vidim? Ne smel bi ga videti	A
bi ga moral jaz. Pod zelenimi kostanji sije	sonce.	Listje pada v moji duši, listje lepih sanj.	A
Nič.	Sonce	je razbleščalo svoj sijaj, odšlo je čez grič	A
azura. Edino, kar je še lepega na svetu, je	sonce.	Edino, kar je še velikega: Sonce ‒ človek.	A
svetu, je sonce. Edino, kar je še velikega:	Sonce	‒ človek. Svetilka ob cesti Kaj bi bil človek	A
a še samotnejši črni gozdovi. Tam za vrtovi	sonce	zahaja. Žalosten pes zalaja, če pride tujec	A
krajina. . / . / stran 171 . / Jesenska pokrajina	Sonce	je jesensko pokojno, táko, kakor, bi žalovalo	A
O siva, grenka trudnost! Pa pride čas, ko	sonce	bo sijalo in v zlatem siju vse bo trepetalo	A
Poj nam, zapoj nam o naši deželi, da nam nje	sonce,	nje zdravje zasije, o kmečkih domovih, o pesmi	A
ekstaza!) ‒ vse tone v žgočem, rdečem morju;	sonce	zahaja in v njem se opaja tisočkrat mrtvi evropski	A
to zeleno, rosno zeleno pokrajino, še v to,	sonce	večerno, boš zasijalo s pekočimi žarki?Še v	A
umremo pod telo krvi. Z zlatimi žarki sijalo bo	sonce	na nas, evropske mrliče. Ena bolest Ena bolest	A
zlata kolesca, zobata in gladka, tipke koščene)	sonce	blešči kakor s polzaprtimi očmi. Tu in tam vstane	A
Nad travnikom Nad travnikom poševno drevo,	sonce	preko zelene gladine, mimo, mirno stoje gore	A
Ne, jaz nočem še umreti, saj še sije zlato	sonce,	saj mladost me drzna spremlja, saj so cilji	A
sester, ljubice, prijateljev ‒ in jesensko tiho	sonce	bo čez Kras, čez Kras sijalo, kot bi z mano	A
Za žolto jadro je skril svoj obraz mornar. (	Sonce	gori.)Kaj sanja?	A
kraški kuhinji topli smo zbrani, čutimo v dušah	sonce	odhaja, kot zakopani, smrti vdani. Tiha žalost	A
tega rosnega cvetja gledajo tvoje rjave oči.	Sonce	leskeče, kadar zahaja, strast lesketa ti sredi	A
drhtenje, čakanje, umiranje, tiho trpljenje ‒ kot	sonce	jutranje v cerkev prisij! Vas za bori V oklepu	A
dehti kot vzdih. . / . / stran 126 . / Večerno	sonce	Tiho sonce, sonce pod Sežano, razgoreva v zlatu	A
. / . / stran 126 . / Večerno sonce Tiho	sonce,	sonce pod Sežano, razgoreva v zlatu.Mirno sveti	A
/ stran 126 . / Večerno sonce Tiho sonce,	sonce	pod Sežano, razgoreva v zlatu.Mirno sveti na	A
in boš molčal!” In ničesar ni tu v tolažilo,	sonce	še to travo bo požgalo, in še sonce, sonce bo	A
tolažilo, sonce še to travo bo požgalo, in še	sonce,	sonce bo ugasnilo, le srce, to zvesto, bo ostalo	A
sonce še to travo bo požgalo, in še sonce,	sonce	bo ugasnilo, le srce, to zvesto, bo ostalo.	A
jaz zlati mornar ... Toda prišel je vihar in	sonce	je palo iz svojih višin in kot da je zasijalo	A
............................. 87 Glejte, že	sonce	zahaja ....................................	A
.............. 165 Le enkrat bi videl, kak′	sonce	gor gre ...................................	A
zapojmo si, tralalalala. Od vinca sladkega, ko	sonce	čistega, tralalala, tralalala, tralalala, tralalala	A
vršič mu pal je v črno kri. Oj, sijaj zlato	sonce	ti, na mrtvi rožmarin! Če mi lučka ne gori	A
se imajo ptički prav radi. Majnik zaveje,	sonce	se smeje in mi ogreje srce hladno. Če se bom	A
Vstani gor, ljubica, sveti mi lunica lepše ko	sonce	podnev′. Ljubica noče iz postelje vstat; fantu	A
se ozdraviti ne da. Morje suho prej postane,	sonce	preje ostrmi, kot ljubezen prava ugasne, kadar	A
vince dajal. . / . / stran 89 . / Glejte, že	sonce	zahaja Glejte, že sonce zahaja, skoro za goro	A
89 . / Glejte, že sonce zahaja Glejte, že	sonce	zahaja, skoro za goro bo šlo, hladen počitek	A
kakor tvoje črne oči. Ur′ca sedem je odbila,	sonce	je za goro šlo, za njim pa pride bleda luna	A
kosa rada trav′co pokosi. Suha burja, gorko	sonce,	rado se seno suši: mehka postlja, lepa ljub	A
/ stran 166 . / Le enkrat bi videl, kak′	sonce	gor gre Le enkrat bi videl, kak′ sonce gor	A
kak′ sonce gor gre Le enkrat bi videl, kak′	sonce	gor gre, bi videl, kak′ luna, kak′ zvezde blešče	A
juhe! na planincah luštno je. Na planincah	sonce	sije, ko dolince še megla krije. Pastir pa prav	A
se nagelj vije, na okenca zagrnjena večerno	sonce	sije. Rdeča ruta, bel ošpet, dekle razposajeno	A
mrazi me tak′ dolgo proč ne spravi se, ovbé! Če	sonce	pa le iskre da. Življenje zopet vse ima, oja	A
sva se srečala, prav milo se pogledala. Ko	sonce	zajde za gore, boš moje ti dekle. Kjerkol′ sem	A
Mrzel je led, pridi se gret.	Sonce	gorko tukaj nam sije, trta ljubo gor se ovija	A
vsi naródi, ki hrepené dočakat′ dan, ko, koder	sonce	hodi, prepir iz svéta bo pregnan, da rojak prost	A
sijaj, sončece Sijaj, sijaj, sončece, oj,	sonce	rumeno! »Kako bom s′jalo sonce k′ sem zmeraj	A
sončece, oj, sonce rumeno! »Kako bom s′jalo	sonce	k′ sem zmeraj žalostno!« Sonce zgodaj gori gre	A
Kako bom s′jalo sonce k′ sem zmeraj žalostno!«	Sonce	zgodaj gori gre, dekleta jokajo, bi rade še	A
jokajo, bi rade še ležale, pa vstati morajo.	Sonce	pozno doli gre, pastirci tarnajo, domov bi radi	A
spomin t′ je ne kali. . / . / stran 352 . /	Sonce	čez hribček gre Sonce čez hribček gre, lun	A
. / stran 352 . / Sonce čez hribček gre	Sonce	čez hribček gre, lun′ca pa za gore, zvezdice	A
ca pa za gore, zvezdice presvetle se potope.	Sonce	čez hribček gre, rožice se bude, v rosi se njih	A
bude, v rosi se njih glave krasno blešče.	Sonce	čez hribček gre, ptičice žvrgole, žarkov se	A
ptičice žvrgole, žarkov se vesele, k nebu lete.	Sonce	čez hribček gre, pesmi v nebo done, rajati tudi	A
tudi sme moje srce. . / . / stran 353 . /	Sonce	mi rajža tam doli za goré Sonce mi rajža tam	A
stran 353 . / Sonce mi rajža tam doli za goré	Sonce	mi rajža tam doli za goré, po polju je obs′jalo	A
bliža mi zadnja ura že. . / . / stran 354 . /	Sonce	že doli gre Sonce že doli gre, luna na stran	A
. / . / stran 354 . / Sonce že doli gre	Sonce	že doli gre, luna na stran stoji, treba jemat	A
spančkala, tidreja ... . / . / stran 372 . / Svetlo	sonce	se je skrilo Svetlo sonce se je skrilo, vse	A
372 . / Svetlo sonce se je skrilo Svetlo	sonce	se je skrilo, vse na svetu potihnilo, vse odeva	A
gori za našo vasjo tri lipe zelene cveto in	sonce	rumeno se smeje v zelene te lipice tri. Tam	A
trčimo še sebi, živi naj vse nas Bog! Kot	sonce	žarko vince, glej, glej prijat′ljev krog! Kozarce	A
dekle! Žlahtna bo trtica, mila ko lunica,	sonce	deklet je slovensko dekle! Dokler slovenski	A
rada ima. Gorjanska dekleta so lahko lepe; ko	sonce	posije, pa v senco lete. Vse je veselo, kar	A
tolažila, srce up pri tebi pije, naj mu zlato	sonce	sije, kadar hud vihar z neba zadivja. Spavaj	A
hodér. An glažk al′ pa pet, pili ga bomo spet.	Sonce	na doli gre, lunca nam sveti že. Lučko prižgali	A
kosa, rada travco položi. Suha burja, gorko	sonce,	rado se senó šuši: mehka postlja, lepa ljubca	A
Sijaj, sijaj, sončice Sijaj, sijaj, sončice, oj	sonce	rumeno! »Kako bom sjalo sonce, k′ sem vedno	A
sončice, oj sonce rumeno! »Kako bom sjalo	sonce,	k′ sem vedno žalostno? Sonce zgodaj gori gre	A
Kako bom sjalo sonce, k′ sem vedno žalostno?	Sonce	zgodaj gori gre, dekleta jokajo, ker rade bi	A
jokajo, ker rade bi ležale, pa vstati morajo.	Sonce	zgodaj doli gre, pastirji kolnejo, domov bi	A
plevel mora biti si rečem ko sem na njivi in me	sonce	ne more zatajiti V stisnjene dlani puhnem	A
ki leno živi si objema kolena in gleda toniti	sonce	nekje v Sečuanu Ko da zahaja doma Listje tava	A
ležijo sonca na njivi Potem sem sedla na eno	sonce	pretegnila noge in s čevljem pobrskala v zemljo	A
grmiči Pa vijolice In brstičje šipka Luna Luna	Sonce	Tudi dež Imam te rada Imam te rada daj me	A
Vesna Berk:	Sonce	nad vodnjakom Virtualna slovenska knjigarna	A
PREDALEČ OD SRCA 26 TI SI DAN, JAZ PA TVOJE	SONCE	27 CIGAN 29 NE UPAŠ SI 30 ČUDNA LJUBEZEN 31	A
PREDALEČ OD SRCA Res je!	Sonce	vzide in zaide, ptica vedno odleti, ljubezen	A
. / stran 27 . / TI SI DAN, JAZ PA TVOJE	SONCE	Takšne pač dandanes nima vsakdo sreče, da bi	A
dandanes nima vsakdo sreče, da bi opazil v jutru	sonce	vzhajati, od kod priplazi se žarek opoteče,	A
krila. . / . / stran 41 . / ZAKAJ TAKO Ko	sonce	popek rdeče vrtnice obsije, se list za listom	A
obsije, se list za listom od ugodja zvije in	sonce	svoje tople žarke v cvet zarije. Ko ustnice	A
popki razcvetijo, poljubi obliko izgubijo.	Sonce	vse bolj močno žge, poljub s poljubom se v eno	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani