sonce (101-200)

/ stran 120 . / Iz krajov niso, ki v njih	sonce	sije Iz krajov niso, ki v njih sonce sije,	A
v njih sonce sije Iz krajov niso, ki v njih	sonce	sije, kjer tvoje milo se oko ozira, kjer vsa	A
slana, pokrije sneg goré in pólje célo. Sijalo	sonce	je podobe zale, pogléda tvoj′ga pil sem žarke	A
razsipa po drevesih cvetje belo. In toplo	sonce	vabi ven čebelo, pastir rumene zarje ne zamúda	A
rož′ce poezije. Iz krajov niso, ki v njih	sonce	sije; Cel čas so blagih sápic pogrešvále,	A
svetíla moč brez té, ki pali, de luna jih ko	sonce	ne razžali, de nenevarna je stvarem na sveti	A
ki vihar na tla ga zimski trešne, ko toplo	sonce	pomladansko séje, spet ozelénil semtertje bo	A
Po Bogomili prašat′ mu ukaže: al gleda svetlo	sonce,	je še živa, al so obvárvale jo mokre straže	A
prideš k meni v mesta svete.” Izmed oblakov	sonce	zdaj zasije, in mavrica na bledo Bogomilo lepote	A
ste desetnice. . / . / stran 48 . / MORJE,	SONCE	IN JADRNICA Morje, sonce in jadrnica,	A
stran 48 . / MORJE, SONCE IN JADRNICA Morje,	sonce	in jadrnica, na golem otoku zasidrana.	A
v senčici, ob stari kolibi vegasti, je	sonce	slepilo za vekami - a že v tej kolibi vegasti	A
. / stran 15 . / Od tam, kjer spava jasno	sonce,	iz krajev belih lotosov, oj čárovnik,	A
/ ali poglej samó, tjà na zahod poglej:	sonce	umira in príšel ho čas - prišla bo noč	A
poljanami. Bog s teboj, Anica, Bog s teboj,	sonce,	Bog s teboj, jasni, veseli dan, noč neizmerna	A
rokó zatiskam si oči. Nad mano sije svetlo	sonce,	veselo, jasno je nebó; takó lepó zvoné	A
zvonovi in fantje skozi vas pojó. In samo	sonce,	same pesmi, in sam velikonočni čas, nedolžno	A
širi se vroče obzorje, na nebu razpaljenem	sonce	gorí, vsa zemlja potaplja se v démantno morje	A
nocoj so razpale in v prahu ležijo, in	sonce,	to lepo, veliko sonce ne vrne se níkdar in	A
v prahu ležijo, in sonce, to lepo, veliko	sonce	ne vrne se níkdar in níkdar več. Najtišjega	A
bo zora od bridkosti v mojem srcu ...“	Sonce	se je dvignilo; in v tem hipu je vzdrhtelo	A
NA SVATBENEM POTOVANJU Zašlo je	sonce.	V tihi mrak zagrinja se daljava, kot bela	A
klečali so pred njim: ”Slava ti, nebeško	sonce,	slava, sultan Ibrahim! Kolikor jih je	A
sem jaz? Ibrahim je na prestolu in je	sonce,	in je kralj, na prestolu so sandale in	A
Dà, ob lepih spomladanskih dneh, ko sije	sonce	z ljubeznivo, mehko toploto, se suší in poka	A
stran 21 . / 7 Od tam, kjer spava jasno	sonce,	iz krajev pesmi in duhóv, oj čárovnik	A
stran 34 . / 5 Ali je zaspalo svetlo	sonce?	Kakor v sànjah nad goró stojí.	A
še jih ní? Vzdrami se, oj vzdrami, svetlo	sonce,	brž potopi v morje se hladnó! Vzdramite	A
ali pogléj samó, tjà na zah�d poglej:	sonce	umira in prišel bo čàs -- Príšla bo noč	A
rokó zatiskam si očí. Nad mano sije svetlo	sonce,	veselo, jasno je nebó; takó lepó zvoné	A
širi se vroče obzorje, na nebu razpaljenem	sonce	gorí, vsa zemlja potaplja se v démantno morje	A
Noč brezupna, -- in nikdár več ne posíje	sonce	vanjo. Roke črne in ledéne ségajo iz dnà	A
nocoj so razpale in v prahu ležíjo, in	sonce,	to lepo, veliko sonce ne vrne se níkdar in	A
v prahu ležíjo, in sonce, to lepo, veliko	sonce	ne vrne se níkdar in níkdar več ... Najtíšjega	A
tolpe bi po planem? Saj še vstalo ní krvavo	sonce.	“ Odgovarja mu s tresočim glasom: ”Oj ne	A
mogočni! . / . / stran 79 . / Res še vstalo	sonce	ní krvavo, vso ravnino krije noč ledena;	A
NA SVATBENEM POTOVANJU Zašló je	sonce.	V tihi mrak zagrinja se daljava, kot bela	A
klečalo je pred njim: ”Slava ti, nebeško	sonce,	slava, sultan Ibrahim! Nihče, kar jih	A
... Ibrahim je na prestolu -- on je	sonce,	on je kralj; na prestolu so sandale,	A
NOČI Tam v deželi čudolepi, kjer nebeško	sonce	vzhaja, vladal je nešteta ljudstva v davnih	A
razgnala tvoja róka od baržuna, -- da je	sonce	posijalo na ves lepi, jasni svet ...“ In	A
-- -- -- -- -- In prisije v jutru zlato	sonce.	Hrup in šum po gradu se razlega: kralj	A
cerkvi bije sedmo uro; hladno sije trudno	sonce	nad Ljubljano; mrak prihaja, in pred mano	A
zadrhtel je lunin svit ... Ah, kedàr ugasne	sonce,	sonce sreče in ljubezni.-	A
lunin svit ... Ah, kedàr ugasne sonce,	sonce	sreče in ljubezni.-	A
nima! Zdaj je še dan, pa pride večer in	sonce	zajde, in Bog se usmili romarja, ki doma	A
in ploha z neba - če je v srcu pomlad in	sonce	in dan, nam nič ni treba. JESENSKI PSALM	A
Nina, da sem jaz zaspan?! Še komaj, da je	sonce	posijalo, je to pero junaško že pisalo	A
SODBA Kakó bliščí se nad goró, kot stalo	sonce	bi nad njó! Nikdár to svetlo sonce ní:	A
kot stalo sonce bi nad njó! Nikdár to svetlo	sonce	ní: na gôri kralj Matjáž stojí s prelepo	A
Lâhno ziblješ z roko valove zlâte! Žarno	sonce,	potnik neutrudni pada v krilo ti hladno	A
je Bog ukazal tem nogám: Hodíte! -- se je	sonce	omračilo in oslepelo je oko blodilo,	A
izmozgano krepost; pozabljajoč, da zjutraj vzide	sonce	in na véčer z luno pade noč ‒ Za ovinkom čaka	A
/ stran 42 . / kjer včeraj vrelo je goreče	sonce	tvojih sanj, zdaj trese se prezebli piš srca	A
studeno plan korak hiti. Sitni prah, lazur in	sonce,	že kot zledenel obraz ... Zdravo prah, lazur in	A
kot zledenel obraz ... Zdravo prah, lazur in	sonce,	prosta plan in čisti mraz! Ah, ti bori Ah	A
ptički jim zapeli so ‒ Vnovič skozi temne veje	sonce	je prodiralo, vedno slabše, počasneje, kakor	A
svit gre čez goro in čez vršine, še zadnjič	sonce	za slovo na Alpe tam posine. In potlej pride	A
drevja ti odnaša listje dalje, dalje ... Kaj	sonce	je ponehalo te greti s svojimi poljubi, da takšen	A
njih prvi čas, njih nežni cvet! Tako pogleda	sonce	v svet, čebela zbira prvi med. Poživi bog teh	A
blešči ‒ . / . / stran 46 . / Večer Na zapadu	sonce	gori s poslednjo močjo, v svitu rožnem žari	A
robe nočevat oblački hite, tam za svetle dni	sonce	žolto rdi ... Ah, to je čas žita zrelega, globoko	A
požoltelega, . / . / stran 47 . / ko do noči nam	sonce	gori, od toplejših tajn kratki večer šumi, ko	A
sad ... Zdaj časa ni, zdaj je večer, odšlo je	sonce	na zapad. Pesem Kak ognjena že sila več miru	A
polnem nenasitne, mračne zlobe, na potu, ki mu	sonce	ne blešči. Kar vzeti mora se, to ste mi davno	A
pir, ti žena mi, sestra, ti mati! Kako mi	sonce	vzblešči, celi svet razgori, kak v nevihti molčijo	A
razgori, kak v nevihti molčijo livade ‒ pa naj	sonce	blešči, jeza božja buči, srce se odzove, ne	A
v zelene gore, pojdem v zelene gore kjer mi	sonce	gori gre. S soncem bi popotoval rad od izhoda	A
moj brat ... No vem, no znam, kar znal bi rad,	sonce	je moj prvi brat, druga brata vzhod, zapad,	A
Kdo otme dušo v uri težki, nerazjasnjeni ‒?	Sonce	opoldne ne blešči, zvezda ne sveti opolnoči	A
Kdo otme dušo v uri težki, nerazjasnjeni ‒?	Sonce	opoldne ne blešči, zvezda ne sveti opolnoči	A
njo in za njo zarde. Ah, Ana, ti pomlad in	sonce,	ah, Ana, in kdor je s tebó ‒ a jaz pojdem in	A
polnem nenasitne, mračne zlobe, na potu, ki mu	sonce	ne blešči. Kar vzeti more se, to ste mi davno	A
veselim korakom. »Dobro jutro, sveža zemlja,	sonce	še za mano ‒ a prišel sem že jaz s plugom, s	A
‒ A nad ladijo vesele utve poigravajo,	sonce	in morje peroti njihne poljubavajo. In nad ladijo	A
je poskrbljeno, zame najbolj vražje! Pridi,	sonce,	da se merim s tabo! Sončna luč zbežala.	A
brez šumenja, brez glasu k morju je hitela.	Sonce	svetlo ni nikdar osvetlilo dna ji, molk in božji	A
pelinu to zapeti, poživi bog njegovo rast, in	sonce	nanj naj sveti! Kaj nagelj nam in roža sta,	A
. / . / stran 64 . / ROŽICA Kje si bilo,	sonce	zlato, da zgrešilo si nebo, nisi zemlje obsijalo	A
se v ledeno slano spremenila je, a ta slana,	sonce	zlato, ah, me umorila je ... SKLONJENE POZNAŠ	A
ponovil led. . / . / stran 68 . / SLIKA Z neba	sonce	gleda ukrajinske stepe, ki tako so mirne in	A
stepe, ki tako so mirne in otožno lepe! Z neba	sonce	gleda ocean šumeči, ocean globoki, vekomaj kipeči	A
šumeči, ocean globoki, vekomaj kipeči. Z neba	sonce	gleda bednega zemljana, ki je slika stepe, slika	A
kot bilke iz daljave k nam blešče, za njimi	sonce	tam zahaja; nemirno kri mi že po žilah gre.	A
in tema le zimski bil zmaj ... Sveti Jurij ko	sonce	v njo gleda, sveti Jurij skozi okna k nam gleda	A
Pomladanska slutnja k nam v deželo gre, zdravo, Bog in	sonce,	gora in polje! O vas vedo ptice, lahno žvrgole	A
zbudi se tak dolgo že mrtva radost? Kdaj mi	sonce	vzgori, razžari se in ljubezen in up in mladost	A
ljubezen si moja, cvela si letne dni. Zdaj te ni,	sonce	rumeno, tiho počiva polje, golo je in pokošeno	A
zopet prihajaš gorkejše k nam, svetiš jasneje,	sonce	rumeno, in tih spet in topel prirode je hram	A
pelinu to zapeti, poživi bog njegovo rast, in	sonce	nanj naj sveti! Kaj nagelj nam in roža sta,	A
kot bilke iz daljave k nam blešče, za njimi	sonce	tam zahaja; nemirno kri mi že po žilah gre.	A
brez šumenja, brez glasu k morju je hitela.	Sonce	svetlo ni nikdar osvetlilo dna ji, molk in božji	A
veselim korakom. »Dobro jutro, sveža zemlja,	sonce	še za mano ‒ a prišel sem že jaz s plugom, s	A
/ stran 80 . / Želje Ni izšlo še zimsko	sonce,	komaj zarja vrh gora, prvič k bistremu studencu	A
volil to bi si ognjišče! Ni svetlo še zimsko	sonce,	v koritu voda spet šumlja, drugič k bistremu	A
konja! . / . / stran 81 . / Ni zašlo še zimsko	sonce,	beli odeja se snega, tretjič k bistremu studencu	A
je poskrbljeno, zame najbolj vražje! Pridi,	sonce,	da se merim s tabo! Sončna luč zbežala.	A
ki odteka. V dušah zadušljivi plini, odzunaj	sonce,	ki zažiga travnike. ŠEST Žge.	A
Vlakna in repovi ognjenih kometov.	Sonce	sije. Sonce gori.	A
Sonce sije.	Sonce	gori. Mostovi do lun so zminirani.	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani