sonce (401-500)

ko ljubljeni išče obraz, da se porojena, kot	sonce	predstavi in se mu zasmeje na glas. PRIHAJAJOČA	A
izražanje v besedi in risbi. S pesniško zbirko	Sonce	nad vodnjakom se prvič predstavljam domači	A
navzgor in kje je stranpot. . / . / stran 70 . /	Sonce	tega prvenca je najbrž ne bo preslepilo in bo	A
Za mnoge, ki pesnico poznajo, bo tole knjižno	sonce	nad vodnjakom novost in najbrž prijetno presenečenje	A
nemočan, ko rada bi, da bi lahko, tudi sredi noči,	sonce	vzšlo. Razsuti koščki neba spreminjajo svoj	A
izražanje v besedi in risbi. S pesniško zbirko	Sonce	nad vodnjakom sem se prvič predstavila domači	A
Oblečeš poroj′no v hermelin. Je v sanjah toplo	sonce	do krvi, skoz mandeljnov obrh do sem sneži.	A
svečan obred posvečajo navado. Moj križani, mu	sonce	več ne sije, če že njegova maščevana kri je	A
drobne detelje zrasteš v ples z meglicami, ki jih	sonce	dviga k sebi. Pripovedoval si mi Pripovedoval	A
poljubljaš samega sebe. Če stopaš po meni in si kot	sonce	in dež, si kot vse, kar zasleduje trenutek po	A
Starodavno šumijo breze Starodavno šumijo breze.	Sonce	tiho pritiska na mojo nemost. Zleknjena slonim	A
robidovju na griču. Zdramilo me je ali toplo	sonce,	ki je peklo glavo, ali razgovor dveh mož, ki	A
našo hišo je po toliko mrkih dnevih prisijalo	sonce.	Matere ni bilo še k nam, tudi mi otročaji nismo	A
korenik. Kmalu mu je bilo vroče, zakaj pri nas je	sonce	že pred pomladjo močno.Slekel si je suknjič	A
. \/ Prijetno je naju grelo toplo jesensko	sonce,	nad nama se je bočilo vedro nebo v čudoviti	A
vožnja proti mestu. Na jasnem nebu je prigrevalo	sonce	precej močno, a jesenski vetrič je prijetno	A
ozračje in na nebu se je smejalo zmagoslavno	sonce.	Zamaknjena v pomladne čare sva se z ženo znašla	A
vedro kakor ribje oko. . /\ .. stran 143 . \/	Sonce	se je že močno nagnilo, od vzhoda je potegnil	A
poldnem na Zelenico, popoldne pa še težje, ker se	sonce	upre v pečine.Zato se je odločil za ovinek proti	A
okno, dasi je bila prav za prav še zima, a je	sonce	že močno sijalo in grelo, in rekel: »Pomlad	A
Ampak - to še ni njegova zadnja...	Sonce	žge z neba.Senca pod drevesom je malo redka	A
polagoma po klančku dol in puha dim iz ust.	Sonce	žge na valovito pokrajino, obrobljeno z oddaljenim	A
etruščanske in venetske simbolike (valovnica,	sonce,	petelin itd.) ugotovili z znanstvenimi metodami	A
prihoda njihovega vlaka; pa tudi zato, ker jim je	sonce	razbelilo glave kakor kamne na produ.Na čokoladni	A
v vrsti, ko da se je v toploti čas ustavil.	Sonce	se je že precéj nagnilo nad morjem, a še zmeraj	A
dvoje, dvoriščni zid pred oknoma pa oblizuje	sonce	samo po gornjem robu.Nalahko in onemoglo ga	A
zobe je imela bele. Na dvorišču pa je bilo	sonce	na kupu nesežaganih drv in oni so bili naredili	A
vratih. . /\ .. stran 54 . \/ Daleč kakor	sonce,	ki je na Micinem oknu, a ga ni spodaj, pod Micino	A
sta bili škrlatni, ko da je padlo zahajajoče	sonce	v dvorišče.Zdaj gorí v cementni škatli in zid	A
je zlogovala. Sijaj, sijaj, sončece, oj,	sonce	rumenó! Kako bom pa sijalo?	A
vzdolž pločnika uvrščeni vozički rožaric. Ko bo	sonce	potegnilo sivi zastor z zidov, bodo v številnih	A
da so težje. Opoldan pa je fontana osamljena,	sonce	belí kamnite glave, voda kljubuje soncu in curek	A
Nežen na spomlad, ko zagrne rahli mrč morje in	sonce	izteguje svoje blede žarke nad morjem kot bolnik	A
Izbrizgaval je črnilo iz peres in vrtel pokrovčke.	Sonce	se je naslonilo na poševne platnene strehe stojnic	A
Tračnice. Strmo se vzpenjajo po rebri navzgor,	sonce	odseva od njih in na vsaki ustvarja majhno zrcalce	A
okni sta bili prav pri tleh, tako je lizalo	sonce	samo ozki rob tlaka.Ob oknu sta sedeli na tleh	A
železno rešetko, da sta svetli, ker bingljata v	sonce.	Sredi kuhinje je neprepleskana miza, tako čisto	A
preko čevlja, ob oknu je svetli rob potemnel,	sonce	se je z enim samim korakom vzpelo na dvoriščni	A
je rekel in pomenljivo pihnil sapo skozi nos.	Sonce	je zdrknilo tudi z dvoriščnega zidu.Parnik se	A
hiš v starem mestu. Siv zaboj; kadar spusti	sonce	svoje žarke vanj, so sončni žarki človeku, ki	A
je vsepovsod. Lipovo cvetje diši, ko da kuha	sonce	žlahtni med.Fant pa se vzpenja in vzpenja in	A
Morje ljudi, ki molči in čaka, in popoldansko	sonce	je nad njimi.Sonce jih greje, misli pa so pri	A
in čaka, in popoldansko sonce je nad njimi.	Sonce	jih greje, misli pa so pri njem za zaklenjenimi	A
nikogar, in da bi ostala samo gmajna, turščica in	sonce,	ki bi s svojimi žarki razkuževalo pokrajino	A
»Saj si pridna,« je spet rekel. In	sonce	jo je grelo in stari Luka je bil ob nji kakor	A
in pokimala z glavo. Ko se je obrnila, ji je	sonce	zlatilo zagorele prsi; z desnico je zatikala	A
lahko sedi v svojem ozkem kamerinčku in tržaško	sonce	se smeje na opekah nasprotne hiše.Nekje pred	A
hiše. Nekje pred njo zablisne, kakor da je	sonce	za trenutek pobelilo perut belega galeba.Ko	A
vrabci se gugajo na telefonski žici in večerno	sonce	jih je pozlatilo; morje na koncu ulice je zelena	A
si je rekel in stopil k oknu. Zdaj je bilo	sonce	zlat reflektor, ki pa pošilja eno samo rdečo	A
Saj, zaton na Montažu, zarja pa na Višu, ko je	sonce	bajna prikazen in vendar že domače, že toplota	A
pod Mangrtom v tišini, ki leže na jezero, belo	sonce	se zôži v en sam žarek, bele skale v eno samo	A
ki je spet pobelilo rjuhe; vodeno in mrzlo	sonce,	ko da ne prihaja skozi okno, ampak iz hladnega	A
je na taboriških terasah zbranost, julijsko	sonce	pa vztrajno nadzoruje tišino in samó nekje nizko	A
prihaja sèm, zato se odpravim na drugo stran.	Sonce	je ves čas julijsko, kamenčki rožljajo pod sandalami	A
stopnišče, ki je usekano v pobočje? Bo poleti	sonce	vzhajalo takó, kakor vzhaja v planinah? Pa jeseni	A
nenadna tišina vzdignila z ležišč, da so prišli na	sonce,	tenke prikazni, ki ne slišijo več niti glasu	A
lica in zaplesal z rokami in naperil trobento v	sonce,	da bi z jeklenim krikom dokončno sestrelil njegovo	A
bo vanjo vlila lava. Vendar je bilo aprilsko	sonce	(namesto septembrskega tukaj) kar nekam rožnato	A
noči je pomenil samó, da se bomo spet videli,	sonce,	ki se je zjutraj prikazalo, je samo obsvetilo	A
žic, ampak samó gmajna, na katero je aprilsko	sonce	pošiljalo dvoumno svetlobo, ki pa seveda ni	A
vendar tolažba v tem, da sta prosta narava in	sonce	spet sama in brez mej.To spremembo je gotovo	A
spomladi močijo nalivi, poleti pa žge višinsko	sonce.	Takó so od štirinajstih barak ohranjene samó	A
bi nestrpno čakali na začetek sprevoda. Bledo	sonce	je sijalo, sneg je bil shojen in kljub temu	A
hronističen je bil. . /\ .. stran 139 . \/ Kakor	sonce	tam zgoraj.In sonce je vznemirilo tudi gneče	A
Kakor sonce tam zgoraj. In	sonce	je vznemirilo tudi gneče v vozovih z obitimi	A
tega je bila dnevna izmena drugačna, in ker	sonce	še ni zašlo in je bil mraz znosen, je nekaj	A
drugače nič deška, ker je snela naramnice in	sonce	obseva gladki pobočji, ki sta na pol v senci	A
zarjavelem kosu ladjinega premca, v katerega toči	sonce	žarke kakor v veliko trikotno čašo, se sonči	A
se vse potopi v temi starega mesta, avgust in	sonce	in ona in ti požrešni galebi, ki tu ob bregu	A
vlažni hodniki, nad katere je naenkrat udrlo	sonce	in zlilo po zidovih škafe milnice, ki beli plesnivi	A
milnice, ki beli plesnivi omet; a hkrati tudi	sonce	po zgornjem robu zidov slepeče platno belega	A
železnih karavelah v izložbi starinarja. Prah in	sonce	še na servisu za kavo in na kitajski vazi.In	A
svetlobi. A ko je bil v veži, se je zavedel, da	sonce	ni šlo za njim, in objela ga je senca nepričakovanega	A
iz katerega je za zmeraj izključeno obrežje,	sonce	na kopalcih, plivkanje morske vode, a obenem	A
»Pa me vseeno zebe.« »No saj, na	sonce	bi šla!« »Kakor da imam led v sklepih,« je rekla	A
Kajti zdaj je julijski dopoldan in nad trgom je	sonce	velik zlatnik, njegov soj pa ves na platnenih	A
trepeta od toplote na opekah pod okencem, a	sonce	ni več čisto, ne bo nikoli več čisto zanj.In	A
ki jo je tlakoval Pad s kamnitimi kroglami;	sonce	in dež sta jih počasi zlizala, da so podobne	A
torbo s kopalno obleko in s sadjem. Spredaj je	sonce	na skrleh in na parniku.‚Mama, zakaj se ne peljeva	A
zadostuje že eno samo od teh treh, da ti izmaliči	sonce	in morje.Kdor ni skusil, tega ne bo nikdar razumel	A
je vsekano v pobočje. Poleti pa bo vstajalo	sonce	kakor vzhaja na planinah.Jeseni?	A
nenavadna tišina vzdignila z ležišč, da so prišli na	sonce,	tenke prikazni, ki ne slišijo več niti glasu	A
in naperil troben . /\ .. stran 178 . \/ to v	sonce,	da bi z jeklenim krikom dokončno sestrelil njegovo	A
njegova površina pokrita z voljnim snegom. Ker	sonce	je belo na morski gladini daleč proč, vse do	A
do Benetk in do Dolomitov, bi človek rekel.	Sonce	pa je spet zelenkasto v borovih iglicah nad	A
pod vodo in kakšno barvo imajo ribe, ko sije	sonce	skozi zeleno tekočino.In kaj dejájo ribe in	A
plavajo v skrivnostnih votlinah med školji.«	Sonce	pa je pošiljalo svojo široko srebrno pot čez	A
Objel si me!«	Sonce	pa se je pomaknilo za njo proti Devinu in pošiljalo	A
roka zavrtela v vabljivi zmesi, ker avgustovsko	sonce	pari kožo in suši ustnice in grlo. »Kokosa?	A
A spet ne vé, kaj in kako. Je, ko da spušča	sonce	vso svojo vrelo moč kakor razbeljen ščit prednjo	A
vzpel nanjo. Zamahnil je z rokami, ko da izziva	sonce	nad sabo, a nič se ne sliši, če je res zakričal	A
A nič noče priti na pomoč. Samo razbeljeno	sonce	visi na tenkem lasu.In vse je tiho.	A
v štirikotnem jezercu svetlobe, ki jo polaga	sonce	na parkete pod oknom, in sem mu rekel: »Ti si	A
more biti vse dni enako razpoložen, čeprav je	sonce	prav takó pomladno kakor včeraj in torej ni	A
včeraj in torej ni odvisno od vremena. Pa kaj,	sonce,	njegovi žarki, blesk morja, vse to pravzaprav	A
torej megla in zeblo je. A popoldan sva imela	sonce.	In imela sva sonce tudi prejšnji dan, ko sva	A
A popoldan sva imela sonce. In imela sva	sonce	tudi prejšnji dan, ko sva se vračala peš iz	A
veseli, da me čaka prijateljica, in da greva »na	sonce«	. Vsi mi takó prisrčno privoščijo sonca, da se	A
belila negibno tišino. Ko pa se je prikazalo	sonce,	se je začela slana topiti.Takrat so začeli listi	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani