nova beseda iz Slovenije

sonce (501-600)


prebivališče ob zelenem morju in ljudje v njem pijejo      sonce      in se ljubijo na soncu. Še zmeraj so seveda  A
nebo. Tisti trenutek so oblaki docela skrili      sonce,      zato je bilo jezero nabrano v sivkaste gubice  A
ob tržaški obali. Ves dan gledajo jezero in      sonce,      kakor gledajo terase pod Kontovelom ves dan  A
gledajo terase pod Kontovelom ves dan morje in      sonce.     Stopničke vodijo navzdol med teraso in teraso  A
travnika pomladno pomarančo, in naj kot majhno      sonce      žarí nama in vsem! Stisnil je njeno roko, kakor  A
postavljajo branjevkam stojnice ob Kanalu in      sonce      še ne ozarja njegove vode; rožaricam prinesejo  A
obliko sveta, polkrog pa bi bil odprt tako, da bi      sonce      od zore do mraka sijalo vanj zdolž celega svojega  A
svetla megla, ki jo na gorskem pobočju pričara      sonce,      ko je pravkar doseglo greben, a ga še ni prekoračilo  A
obronkih. Zvečer pa se v kuhinji na mizi kadi kakor      sonce      velika polenta.« »Hgm.« »Lovci sedijo za mizami  A
dneva grebla po svetovih, na katere ne sije      sonce      in ki so v svojem hudobnem mraku brezlični.  A
razprtih belih oči, je pomislil, a počasi bosta      sonce      in dež izlizala kričeče rane. Tako bo tudi človeštvo  A
zleknjen pred njuno domačijo in čaka, da povleče      sonce      zadnji krajec dneva z Balda kakor zadnji rob  A
kakega čevljarja. Ko je prvič posijalo toplo      sonce,      smo šli k Čonhu.Ta kmetija je bila dve uri oddaljena  A
videti mračna, ker je zunaj ognjeno opoldansko      sonce      tako navpično lilo z modrega neba. Kmet  A
poslavljal. Res, sijalo je prozorno zimsko      sonce,      ki je tako prečistilo svet, da je bilo kar škoda  A
se je kvišku. Nebo je bilo visoko in modro,      sonce      veliko in žareče, res pravo sonce; na sleherni  A
in modro, sonce veliko in žareče, res pravo      sonce;      na sleherni list, na sleherno travico, na sleherni  A
star komaj petindvajset let. Poletje brni in      sonce      sije.Tilčka stoji pod črnim bezgom, njene bele  A
počasi zvijala po belem pesku. Mrzlo zimsko      sonce      je nepremično viselo na mrzlem nebu in je z  A
bom šel!... Poribal si je obraz in pogledal v      sonce.      - Zdaj bom šel ...  A
stran... - je tiho rekel in pokazal v senco.      Sonce      se je rahlo zazibalo. - Šel bom ...  A
In ne vidiva se več!...      Sonce      se je spet zazibalo. - Nikdar več me  A
Nikdar več!...      Sonce      je odkimalo. - No, tvojo luč bom danes  A
Ali me razumeš?      Sonce      je prikimalo. - Na, in zdaj grem... zdaj  A
Ali verjameš?      Sonce      je spet prikimalo. - In ti ne rečeš  A
z grenkobo rekel Temnikar. - Rečem, - se je      sonce      oglasilo z njegovim zamolklim glasom.- Če ne  A
prigazil do senčne črte. Obstal je in se ozrl v      sonce.      - Zdaj grem v Robe! - je rekel z jeklenim  A
grem v Robe! - je rekel z jeklenim glasom.      Sonce      je prikimalo. Požgali so mi dom, pokončali  A
Ali razumeš?      Sonce      je spet prikimalo. - Kaj? - je ostrmel  A
resnica!... Temnikar je stegnil roke, da mu je      sonce      obsijalo dlani.Nato jih je zaokrožil v prgišče  A
»Tako, le ven, le ven! Le na      sonce!     ...Sonce ti da sok, sok ti da...  A
Le na sonce!...      Sonce      ti da sok, sok ti da...Sonce ti da sladkor, sladkor  A
Sonce ti da sok, sok ti da...      Sonce      ti da sladkor, sladkor ti da...« »Kako  A
Sonce ti da sladkor, sladkor ti da...« »Kako da      sonce      grozdju sladkor?« ga je prekinil otrok, ki je  A
zamišljeno odgovoril ded, ne da bi se ozrl. »     Sonce      da vse.Sonce da moč ... sonce da luč ... sonce da  A
»Sonce da vse.      Sonce      da moč ... sonce da luč ... sonce da ogenj, o, tudi  A
»Sonce da vse. Sonce da moč ...      sonce      da luč ... sonce da ogenj, o, tudi ogenj da ...  A
Sonce da vse. Sonce da moč ... sonce da luč ...      sonce      da ogenj, o, tudi ogenj da ... sonce da ... sonce  A
da luč ... sonce da ogenj, o, tudi ogenj da ...      sonce      da ... sonce da - sonce!Tako je to: sonce da sonce  A
sonce da ogenj, o, tudi ogenj da ... sonce da ...      sonce      da - sonce!Tako je to: sonce da sonce!...  A
ogenj, o, tudi ogenj da ... sonce da ... sonce da -      sonce!     Tako je to: sonce da sonce!...  A
da ... sonce da ... sonce da - sonce! Tako je to:      sonce      da sonce!...Vse, kar je od sonca!   A
da ... sonce da - sonce! Tako je to: sonce da      sonce!     ...Vse, kar je od sonca!   A
Tako je to!« »Kje pa      sonce      dobi sladkor?« je vprašal otrok. »Kje  A
»Kdo dela sladkor?« »Če      sonce      dela sladkor?« »A sonce?«   A
»Če sonce dela sladkor?« »A      sonce?     « »Saj ste rekli, da daje grozdju sladkor  A
grozdju sladkor!« je že naveličano trznil otrok. »     Sonce?     ...Seveda mu daje.   A
se zamaknil v ožarjene Brezi. - Ob petih bo      sonce      na vrhu - je pomislil. - In do takrat bo že  A
Pa tudi ... saj grem oznanjat pomlad, pomlad in      sonce.     " S hitrim korakom je skočil ta klanec  A
priplavil čez gmajne vonj po cvetočem brinju.      Sonce      je vstalo.Žarki so prihiteli čez goličave.  A
ga zasadil za korenine bodičastega grmovja.      Sonce      je bežalo od gora.V gostih curkih je lila luč  A
bajonetih in na svetlem krampu se je svetilo      sonce.     Na belo cesto je kdaj pa kdaj kanila od razbitih  A
uro spet ustavil v Firencah in potem dan in      sonce      na nebu, ko je puščal za sabo Arezzo in stare  A
sabo Arezzo in stare rimske gradove in je že      sonce      umiralo na gotski katedrali v Orvietu, ko je  A
se je oženil. Na dan poroke je sijalo jasno      sonce.      »To bo revščina pri hiši,« so spet razsod  A
Nebo je bilo rdeče in nisem vedel, kje zahaja      sonce.     Kako nestanoviten je človek in kako do kraja  A
Triindvajseti maj je bil soparen.      Sonce,      ki je bilo nekje nad mestom, je bilo prav gotovo  A
nabirala sila: razgnali so rjavkast obod in v      sonce      so pogledali svetlozeleni lističi, kakor toliko  A
prenehalo proti jutru, a dopoldne - bilo je tako      sonce      in tak mir - ga je raztrgalo.Edina granata,  A
970826104445~970826105552 .. . / hiša.476 . \/ v      sonce      s krmežljavimi očmi in cedijo sline po gorki  A
dozorelo; v jeseni - spomladi pojdem, ko bo      sonce      na gmajnah, takole za velikonoč.Šel pa ni nikdar  A
zori razgalil mlada prsa, da bi čisto jutranje      sonce      obsijalo njegovo moč.Stopil bi bos po rosnem  A
Pot curkoma kaplja v suho zemljo. In      sonce      sije ves dan ves dan.Vozi se čez nebo in seje  A
sladka in strastna pesem mladosti v sočnih dneh.      Sonce      se vozi zmerom niže.In kadar je mrak, pade dekletu  A
In potem? Vsak dan je      sonce      močnejše.Vse raste in kipi.   A
Ne! Še bo      sonce.      Ah, in takrat bomo šli mi vsi, vi vsi.  A
kako lepo je bilo jesensko jutro! Posijalo je      sonce      in pozlatilo orumenelo listje, da so se vsa  A
razposajen od sreče. Vse je bilo tako čudovito:      sonce,      zrak, voda, topli veter, cvetoča tepka, ptičje  A
Bilo je svetlo jesensko popoldne.      Sonce      se je bližalo goram.Po senožetih in travnikih  A
pomladi, poletja, jeseni in zime. Sijalo je      sonce,      deževalo je, snežilo, zmrzovalo in se spet tajalo  A
pokrival sneg, poleti so vanj treskale strele,      sonce      ga je žgalo, viharji so žvižgali in hrumeli  A
Pa se mu je le malce posvetilo. »Ali je to      sonce?     « je vprašal. »Ne, kri ni sonce,« je  A
»Ali je to sonce?« je vprašal. »Ne, kri ni      sonce,     « je rekla orlica.»Lahko pa bi rekli, da so to  A
»Lahko pa bi rekli, da so to žarki.      Sonce      je srce.« »Srce?  A
lepo,« je rekel kamen. »vsak ima v sebi svoje      sonce.     « »Lepo je,« je rekla orlica.  A
in može. Zrak je bil mlad in čist in mlado      sonce,      ki se je šele vzdignilo na modro nebo, je z  A
pod Marnovščem, kamor je pred dobro uro zašlo      sonce.     Nebo nad sedlom je bilo še svetlo.   A
pred svojo hišo, si tlačil tobak v nos, kihal v      sonce,      glasno hvalil boga za milost in zdravje ter  A
roke v rdeč robec, ponjuhal tobak, pogledal v      sonce      in dvakrat zapovrstjo kihnil.Po presledku je  A
stopničke ter se po njih dvigali soncu naproti.      Sonce      se je dvignilo na jasno nebo.S prečiščeno lučjo  A
kadilu, ozračje je bilo omamno, orgle so bučale,      sonce      je sijalo skozi visoko lino in je v poševnem  A
ozrl v strmine pod Vranjekom, kjer je jutranje      sonce      oblivalo sive skale in redke jase zarasle Obrekarjeve  A
zalajal in nato nenavadno zateglo zacvilil. Mlado      sonce      je bilo komaj posijalo skozi zakrižano in zamreženo  A
skoraj do tal. Skoznje se je prelivalo večerno      sonce      kakor skozi povesmo tenkih bakrenih vzmeti.  A
morja, oceane in kontinente, ves svet, mesec in      sonce      in vse druge svetove in vsa sonca, ki so sijala  A
mračno globel pravo, svetlo in toplo poletno      sonce      - nato pa gaprekrije teman oblak.Toplota še  A
Vrnili smo se v kuhinjo. Še je bilo      sonce      nad nami, toda bilo je zakrito s temnim oblakom  A
pomladanskem zraku; skoznje se je prelivalo večerno      sonce.      Še danes mi je uganka, zakaj je niso  A
A bilo je vse zaman! Sijalo je svetlo      sonce      in zato nisva mogla videti luči ljubezni v podobi  A
zbudil, je bil svetel dan. Zunaj je hrabro      sonce      že premagalo temo in zavladalo v deželi.Vdrlo  A
Takole je zdaj zunaj:      Sonce      je že dober seženj nad Brezmi.Dolina je torej  A
in skopa osojna stran pa je svetla in živa.      Sonce      je že posrkalo vso roso.Vresje je suho in suho  A
zunanjem svetu odkriti oblak, ki je zastrl      sonce      na mojem notranjem nebu.In odkril sem ga:   A
- njen mrtvi fant. Ljubezen je res luč, je      sonce:      če z vsem ognjem posije v človeka, pa naj bo  A
rdečega vina, temnih gozdov in zelenega morja.      Sonce      je tam res zlato in sije dolgo, dolgo.In dnevi  A
za vso to lepoto in bogastvo. Moli za zlato      sonce,      ki ga obseva in za rdeče vino, ki ga opaja,  A
zelenega morja. Obsevalo ga bo gorko in zlato      sonce      in napil se bo rdečega in sočnega vina; v temnih  A
Globoko upognjeni se počasi premikajo po njivah.      Sonce      vsak dan bolj pripeka in vsak dan so tilniki  A
dobro oponašati župnika. »Najlepša čednost je      sonce!     « veselo reče in dvigne prst proti nebu, nato  A
ostalimi, kajti treba se je podvizati, dokler      sonce      ne vzide in dokler je trava rosna. A  A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷



  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani


Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU Iskalnik: NEVA