sonce (501-600)

prebivališče ob zelenem morju in ljudje v njem pijejo	sonce	in se ljubijo na soncu. Še zmeraj so seveda	A
nebo. Tisti trenutek so oblaki docela skrili	sonce,	zato je bilo jezero nabrano v sivkaste gubice	A
ob tržaški obali. Ves dan gledajo jezero in	sonce,	kakor gledajo terase pod Kontovelom ves dan	A
gledajo terase pod Kontovelom ves dan morje in	sonce.	Stopničke vodijo navzdol med teraso in teraso	A
travnika pomladno pomarančo, in naj kot majhno	sonce	žarí nama in vsem! Stisnil je njeno roko, kakor	A
postavljajo branjevkam stojnice ob Kanalu in	sonce	še ne ozarja njegove vode; rožaricam prinesejo	A
obliko sveta, polkrog pa bi bil odprt tako, da bi	sonce	od zore do mraka sijalo vanj zdolž celega svojega	A
svetla megla, ki jo na gorskem pobočju pričara	sonce,	ko je pravkar doseglo greben, a ga še ni prekoračilo	A
obronkih. Zvečer pa se v kuhinji na mizi kadi kakor	sonce	velika polenta.« »Hgm.« »Lovci sedijo za mizami	A
dneva grebla po svetovih, na katere ne sije	sonce	in ki so v svojem hudobnem mraku brezlični.	A
razprtih belih oči, je pomislil, a počasi bosta	sonce	in dež izlizala kričeče rane. Tako bo tudi človeštvo	A
zleknjen pred njuno domačijo in čaka, da povleče	sonce	zadnji krajec dneva z Balda kakor zadnji rob	A
kakega čevljarja. Ko je prvič posijalo toplo	sonce,	smo šli k Čonhu.Ta kmetija je bila dve uri oddaljena	A
videti mračna, ker je zunaj ognjeno opoldansko	sonce	tako navpično lilo z modrega neba. Kmet	A
poslavljal. Res, sijalo je prozorno zimsko	sonce,	ki je tako prečistilo svet, da je bilo kar škoda	A
se je kvišku. Nebo je bilo visoko in modro,	sonce	veliko in žareče, res pravo sonce; na sleherni	A
in modro, sonce veliko in žareče, res pravo	sonce;	na sleherni list, na sleherno travico, na sleherni	A
star komaj petindvajset let. Poletje brni in	sonce	sije.Tilčka stoji pod črnim bezgom, njene bele	A
počasi zvijala po belem pesku. Mrzlo zimsko	sonce	je nepremično viselo na mrzlem nebu in je z	A
bom šel!... Poribal si je obraz in pogledal v	sonce.	- Zdaj bom šel ...	A
stran... - je tiho rekel in pokazal v senco.	Sonce	se je rahlo zazibalo. - Šel bom ...	A
In ne vidiva se več!...	Sonce	se je spet zazibalo. - Nikdar več me	A
Nikdar več!...	Sonce	je odkimalo. - No, tvojo luč bom danes	A
Ali me razumeš?	Sonce	je prikimalo. - Na, in zdaj grem... zdaj	A
Ali verjameš?	Sonce	je spet prikimalo. - In ti ne rečeš	A
z grenkobo rekel Temnikar. - Rečem, - se je	sonce	oglasilo z njegovim zamolklim glasom.- Če ne	A
prigazil do senčne črte. Obstal je in se ozrl v	sonce.	- Zdaj grem v Robe! - je rekel z jeklenim	A
grem v Robe! - je rekel z jeklenim glasom.	Sonce	je prikimalo. Požgali so mi dom, pokončali	A
Ali razumeš?	Sonce	je spet prikimalo. - Kaj? - je ostrmel	A
resnica!... Temnikar je stegnil roke, da mu je	sonce	obsijalo dlani.Nato jih je zaokrožil v prgišče	A
»Tako, le ven, le ven! Le na	sonce!	...Sonce ti da sok, sok ti da...	A
Le na sonce!...	Sonce	ti da sok, sok ti da...Sonce ti da sladkor, sladkor	A
Sonce ti da sok, sok ti da...	Sonce	ti da sladkor, sladkor ti da...« »Kako	A
Sonce ti da sladkor, sladkor ti da...« »Kako da	sonce	grozdju sladkor?« ga je prekinil otrok, ki je	A
zamišljeno odgovoril ded, ne da bi se ozrl. »	Sonce	da vse.Sonce da moč ... sonce da luč ... sonce da	A
»Sonce da vse.	Sonce	da moč ... sonce da luč ... sonce da ogenj, o, tudi	A
»Sonce da vse. Sonce da moč ...	sonce	da luč ... sonce da ogenj, o, tudi ogenj da ...	A
Sonce da vse. Sonce da moč ... sonce da luč ...	sonce	da ogenj, o, tudi ogenj da ... sonce da ... sonce	A
da luč ... sonce da ogenj, o, tudi ogenj da ...	sonce	da ... sonce da - sonce!Tako je to: sonce da sonce	A
sonce da ogenj, o, tudi ogenj da ... sonce da ...	sonce	da - sonce!Tako je to: sonce da sonce!...	A
ogenj, o, tudi ogenj da ... sonce da ... sonce da -	sonce!	Tako je to: sonce da sonce!...	A
da ... sonce da ... sonce da - sonce! Tako je to:	sonce	da sonce!...Vse, kar je od sonca!	A
da ... sonce da - sonce! Tako je to: sonce da	sonce!	...Vse, kar je od sonca!	A
Tako je to!« »Kje pa	sonce	dobi sladkor?« je vprašal otrok. »Kje	A
»Kdo dela sladkor?« »Če	sonce	dela sladkor?« »A sonce?«	A
»Če sonce dela sladkor?« »A	sonce?	« »Saj ste rekli, da daje grozdju sladkor	A
grozdju sladkor!« je že naveličano trznil otrok. »	Sonce?	...Seveda mu daje.	A
se zamaknil v ožarjene Brezi. - Ob petih bo	sonce	na vrhu - je pomislil. - In do takrat bo že	A
Pa tudi ... saj grem oznanjat pomlad, pomlad in	sonce.	" S hitrim korakom je skočil ta klanec	A
priplavil čez gmajne vonj po cvetočem brinju.	Sonce	je vstalo.Žarki so prihiteli čez goličave.	A
ga zasadil za korenine bodičastega grmovja.	Sonce	je bežalo od gora.V gostih curkih je lila luč	A
bajonetih in na svetlem krampu se je svetilo	sonce.	Na belo cesto je kdaj pa kdaj kanila od razbitih	A
uro spet ustavil v Firencah in potem dan in	sonce	na nebu, ko je puščal za sabo Arezzo in stare	A
sabo Arezzo in stare rimske gradove in je že	sonce	umiralo na gotski katedrali v Orvietu, ko je	A
se je oženil. Na dan poroke je sijalo jasno	sonce.	»To bo revščina pri hiši,« so spet razsod	A
Nebo je bilo rdeče in nisem vedel, kje zahaja	sonce.	Kako nestanoviten je človek in kako do kraja	A
Triindvajseti maj je bil soparen.	Sonce,	ki je bilo nekje nad mestom, je bilo prav gotovo	A
nabirala sila: razgnali so rjavkast obod in v	sonce	so pogledali svetlozeleni lističi, kakor toliko	A
prenehalo proti jutru, a dopoldne - bilo je tako	sonce	in tak mir - ga je raztrgalo.Edina granata,	A
970826104445~970826105552 .. . / hiša.476 . \/ v	sonce	s krmežljavimi očmi in cedijo sline po gorki	A
dozorelo; v jeseni - spomladi pojdem, ko bo	sonce	na gmajnah, takole za velikonoč.Šel pa ni nikdar	A
zori razgalil mlada prsa, da bi čisto jutranje	sonce	obsijalo njegovo moč.Stopil bi bos po rosnem	A
Pot curkoma kaplja v suho zemljo. In	sonce	sije ves dan ves dan.Vozi se čez nebo in seje	A
sladka in strastna pesem mladosti v sočnih dneh.	Sonce	se vozi zmerom niže.In kadar je mrak, pade dekletu	A
In potem? Vsak dan je	sonce	močnejše.Vse raste in kipi.	A
Ne! Še bo	sonce.	Ah, in takrat bomo šli mi vsi, vi vsi.	A
kako lepo je bilo jesensko jutro! Posijalo je	sonce	in pozlatilo orumenelo listje, da so se vsa	A
razposajen od sreče. Vse je bilo tako čudovito:	sonce,	zrak, voda, topli veter, cvetoča tepka, ptičje	A
Bilo je svetlo jesensko popoldne.	Sonce	se je bližalo goram.Po senožetih in travnikih	A
pomladi, poletja, jeseni in zime. Sijalo je	sonce,	deževalo je, snežilo, zmrzovalo in se spet tajalo	A
pokrival sneg, poleti so vanj treskale strele,	sonce	ga je žgalo, viharji so žvižgali in hrumeli	A
Pa se mu je le malce posvetilo. »Ali je to	sonce?	« je vprašal. »Ne, kri ni sonce,« je	A
»Ali je to sonce?« je vprašal. »Ne, kri ni	sonce,	« je rekla orlica.»Lahko pa bi rekli, da so to	A
»Lahko pa bi rekli, da so to žarki.	Sonce	je srce.« »Srce?	A
lepo,« je rekel kamen. »vsak ima v sebi svoje	sonce.	« »Lepo je,« je rekla orlica.	A
in može. Zrak je bil mlad in čist in mlado	sonce,	ki se je šele vzdignilo na modro nebo, je z	A
pod Marnovščem, kamor je pred dobro uro zašlo	sonce.	Nebo nad sedlom je bilo še svetlo.	A
pred svojo hišo, si tlačil tobak v nos, kihal v	sonce,	glasno hvalil boga za milost in zdravje ter	A
roke v rdeč robec, ponjuhal tobak, pogledal v	sonce	in dvakrat zapovrstjo kihnil.Po presledku je	A
stopničke ter se po njih dvigali soncu naproti.	Sonce	se je dvignilo na jasno nebo.S prečiščeno lučjo	A
kadilu, ozračje je bilo omamno, orgle so bučale,	sonce	je sijalo skozi visoko lino in je v poševnem	A
ozrl v strmine pod Vranjekom, kjer je jutranje	sonce	oblivalo sive skale in redke jase zarasle Obrekarjeve	A
zalajal in nato nenavadno zateglo zacvilil. Mlado	sonce	je bilo komaj posijalo skozi zakrižano in zamreženo	A
skoraj do tal. Skoznje se je prelivalo večerno	sonce	kakor skozi povesmo tenkih bakrenih vzmeti.	A
morja, oceane in kontinente, ves svet, mesec in	sonce	in vse druge svetove in vsa sonca, ki so sijala	A
mračno globel pravo, svetlo in toplo poletno	sonce	- nato pa gaprekrije teman oblak.Toplota še	A
Vrnili smo se v kuhinjo. Še je bilo	sonce	nad nami, toda bilo je zakrito s temnim oblakom	A
pomladanskem zraku; skoznje se je prelivalo večerno	sonce.	Še danes mi je uganka, zakaj je niso	A
A bilo je vse zaman! Sijalo je svetlo	sonce	in zato nisva mogla videti luči ljubezni v podobi	A
zbudil, je bil svetel dan. Zunaj je hrabro	sonce	že premagalo temo in zavladalo v deželi.Vdrlo	A
Takole je zdaj zunaj:	Sonce	je že dober seženj nad Brezmi.Dolina je torej	A
in skopa osojna stran pa je svetla in živa.	Sonce	je že posrkalo vso roso.Vresje je suho in suho	A
zunanjem svetu odkriti oblak, ki je zastrl	sonce	na mojem notranjem nebu.In odkril sem ga:	A
- njen mrtvi fant. Ljubezen je res luč, je	sonce:	če z vsem ognjem posije v človeka, pa naj bo	A
rdečega vina, temnih gozdov in zelenega morja.	Sonce	je tam res zlato in sije dolgo, dolgo.In dnevi	A
za vso to lepoto in bogastvo. Moli za zlato	sonce,	ki ga obseva in za rdeče vino, ki ga opaja,	A
zelenega morja. Obsevalo ga bo gorko in zlato	sonce	in napil se bo rdečega in sočnega vina; v temnih	A
Globoko upognjeni se počasi premikajo po njivah.	Sonce	vsak dan bolj pripeka in vsak dan so tilniki	A
dobro oponašati župnika. »Najlepša čednost je	sonce!	« veselo reče in dvigne prst proti nebu, nato	A
ostalimi, kajti treba se je podvizati, dokler	sonce	ne vzide in dokler je trava rosna. A	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani