sonce (201-300)

Smeh iz oblaka je nenaden.	Sonce,	ki se razlije čez led, čez poprh modrine, zažari	A
gost v gledališču, po poklicu pa je čakajoč na	Sonce.	Spoznala sva se včeraj.	A
sugerirala pomisel: To je gospod, ki čaka na	Sonce.	Urejen videz, skrbno zlikan nasmešek pod brčicami	A
Zdelo se je, da se skušava prepričevati. Kot	sonce,	ki z žarki premaguje mraz.Aspekti so se kresali	A
ali pa se mrak samo dela, da je. Širokokotno	sonce	odzvanja v špicah, v čipkah, v brezmejni lepoti	A
Dve koži na zemljini koži. Pesek in	sonce,	voda in poljub. Zajamem te s srcem.	A
Mali deževnik mi prinaša okrasne kamenčke.	Sonce	sije. Sonce sije.	A
Sonce sije.	Sonce	sije. Prizidek Ob hiši je prizidek.	A
naslov, je pesem zagotovo prizma, ki preceja	sonce	... Prve kose so že obležale.	A
stran 16 . \/ Krvava slina za mesojedim polžem.	Sonce	zahaja. Nekje Njena lepota s	A
plazilci srečni. Rodica . /\ .. stran 19 . \/	Sonce	kot danost. Jesen odpira vrata do belih vrhov	A
Šlezijo 34 3 | Pet in dvajset 35 4 | Uprimo oči v	sonce	36 5 | Na kmetih 38 6 | V tovarni 39 7 | V gorah	A
Golgoto še tako strma in strašna, uprimo oči v	sonce:	Naše veliko jutro je blizu, v lica nam diha	A
človeka! . / . / stran 36 . / 4 | Uprimo oči v	sonce	Tamkaj daleč, tam na vzhodu, tamkaj teče rdeča	A
. / stran 42 . / I Čeprav tako je, kot bi	sonce	zamrznilo, čeprav so živci nam izogleneli in	A
bom pesem drugačno zapel, pesem, mogočno ko	sonce	in toplo ko kri partizanov! Ko človek bi človeka	A
62 . / . / stran 5 . / Pomladna Sije, sije	sonce,	žari raz nebo, s svojimi toplimi žarki me boža	A
se, vsi, vsi, vsi, saj pomlad se bliža, saj	sonce	žari! Izletniki Tam zunaj, tam sije prebeli	A
rega!« A škržatek ugovarja: »Žgi, le žgi nam,	sonce	zlato, doli na zeleno trato! Stara žaba je znorela	A
hop, na vejo poskočila ... Žgi, le žgi nam,	sonce	zlato, doli na zeleno trato! Stara žaba je znorela	A
galebica zgodaj zjutraj sta se vzela. Preden	sonce	zasijalo, svatba se je že začela. Dideldi, oj	A
‒ Travam bajke šepetam. A ko žgoče	sonce	sije? ‒ Pod menoj je hladen vir.	A
Toplo sončece z neba; če mi hladno bo na poti,	sonce	z žarki me obda. Z mano pojde tudi veter, tihi	A
cvrči, zunaj pa pomladi vse se veseli. Toplo	sonce	zunaj sije naokrog, na poljano sije, na brsteči	A
Sirotek Tiho med oblački se po nebu vozi	sonce,	car luči. Po poljanah in po lozi beli sneg kopni	A
ravnici ... Joško pravi soncu: »Sij, pomladno	sonce,	sij nam, dneva car, da iz daljne zemlje naglo	A
Joško mali, zgodaj v mladem jutru. Preden	sonce	vzide, ob vodici čaka, ob vodici hitri, viteza	A
2. Preden	sonce	zažari, preden se kokot zbudi, izpod strehe	A
kuhat, prat in šivat. Zdajci se kokot zbudi,	sonce	božje zažari, v brajdah se srebrna rosa zablišči	A
lastovica sonca se razveseli: »Glejte, glejte,	sonce	zlato že žari ...!	A
Vzhod. - Ljudje, kaj	sonce	je, ki sije z neba? »Luč.	A
zelenja in cvetja na veje tam ptičica poje in	sonce	se smeje tam zunaj je zdravje, veselje in sreča	A
kri. V črni tovarni umira mladost zunaj je	sonce	in zlata prostost... O, da med črnimi stenami	A
gredi cvetela roža je bela nanjo je dežek rosil,	sonce	sijalo kadar je žgalo, veterček jo je hladil	A
v daljno deželo, kjer je veselo tja, kjer je	sonce	doma. V jutru zarana mrzla je slana polje pokrila	A
mogočna gozdna debla v prah drobile; da toplo	sonce	včasih je sijalo in listje v mraku sladko šepetalo	A
meni cvetlic, gozdi darujejo svojo krasoto;	sonce	obseva me z milo dobroto, meni prepeva na tisoče	A
Zvonovi pojo... Kot da posijalo bi	sonce	v temo izginjajo v daljo mrakovi... »Zapojte,	A
zlate glave reže. Z žarom vročim kot nikoli,	sonce	sije, da umirajočim cvetkam sok izpije. Pritajeno	A
prepletajo rosne redi, venci cvetoči, srebrne vrvi.	Sonce	veselo se smeje z višav, zrak je prepoln omamnih	A
Sreča z radostjo preliva se po teh cvetočih tleh	Sonce	se z neba mi smeje jaz pa vrnem mu nasmeh Rada	A
je tako, da bi lahko pobožala z roko žareče	sonce,	ki se v dnu leskeče. Ah, kolikokrat ob viru	A
Dvoje prelepih oči; v njih se veselo blesti	sonce	s stotisoč prameni. Daleč nekje hrepeni duša	A
hitov. Takrat je bil spodnjehudinjski dan in	sonce	nasmejano in spočito in oče ves v elanu in zagnan	A
Danes smo ovce ostrigli med volno je shranjeno	sonce,	v rute in jope vpleteno nas bo ogrevalo zimske	A
sem ga ubila. Nekega toplega večera, ko je	sonce	zašlo krvavo. Kot tolikokrat sem mu položila	A
popolno. Čemu potem zvezde in jasno nebo in	sonce	in rože? Dajte nam sivih juter, dajte, nebeški	A
kadar grem mimo njega. Tulipan pa gleda v	sonce.	Kot pozdrav je, kadar odhajam in kakor upanje	A
/\ .. stran 48 . \/ In če bi rekla, da je	sonce	nad poljem žalostno, bi se smejal še bolj in	A
klanjajo in žebrajo pridušeno: Usmili se nas!	Sonce	- veliki, svetli pajek plete zlate mreže od	A
namesto rose. . /\ .. stran 56 . \/ Rumeno	Sonce	zahaja rumeno. Rumeno je barva narcis, zlata	A
zlata in sokrvice. Dajte mi nož, da zabodem	sonce!	Naj mu izteče zadnja kaplja krvi, naj umre.	A
V MRAKU Le utoni, utoni za goró, le ugasi,	sonce,	luč svetló, oj, padi, padi gosti mrak, prinesi	A
sirot in sirotenja poln? Doklèr mi siješ,	sonce	ti, hladú, mirú mi v srcu ni, mori pogled, teži	A
me svojih, ljudskih bolečin. Le skrij se,	sonce	jasno, skrij, izgini svet izpred oči, da zabi	A
morsko planjavo. Pač sanjaš o krajih, kjer	sonce	topló sestricam, družicam se smeje, kjer cvetje	A
ječe, da gleda vsaj domači raj! In zlato	sonce,	glej, prigreje, odpre sneženi se zapah, in	A
ga izbičal je, poslan nas poblažit. Resnice	sonce	sije zdaj, ljubezni greje žar, in svet je zopet	A
kreposti on cvetoči je. A mož pošten je ‒	sonce	zlato, ki razsvetljuje, greje svet, ki v pisan	A
stran 71 . / Ti učenost s krepostjo združi, kot	sonce	strinja luč in moč, s tem domovini zvesto služi	A
ujásni kalno? Kdaj slečeš to obleko žalno, kdaj	sonce	zlato sine ti? O, da z močjo in srečo, slavo	A
višave jasne, kjer ni mrakú, kjer ni noči; tam	sonce	sreče ti ne ugasne, resnice sonce ne stemni	A
noči; tam sonce sreče ti ne ugasne, resnice	sonce	ne stemni. Tam rešen reve si in teže, tam prost	A
krasnà pod njim sta gozd in plan; z nebá jasneje	sonce	seva, kot je sijalo letni dan. Iskré po polju	A
cvetju gaj in vrt. . / . / stran 104 . / To	sonce	ko pokopna sveča nad mrtvo stvarnico visi, pač	A
stvarnico visi, pač slika sonca je bleščeča, a živo	sonce	to več ni! Vsa zemlja v mrzli tej bleščobi pobeljena	A
vsaj, svetišče zdi se oljkov gaj. Skoz okna	sonce	božje lije v ta gaj svoj zlati žar z nebes,	A
gaj svoj zlati žar z nebes, a bolj še sreče	sonce	sije otrokom z lic in iz očes skoz senco oljkovih	A
gojim, lepó, zvestó za njo skrbim, naj sveti	sonce,	zvezde jasne, pred sliko moja luč ne ugasne	A
Odlomek) V gore balkanske koraka junak, ko	sonce	se niža, ko bliža se mrak. Veselja sonce je	A
ko sonce se niža, ko bliža se mrak. Veselja	sonce	je njemu utonilo, življenje njegovo se je pomračilo	A
balkanske koraka junak, . / . / stran 118 . / ko	sonce	se niža, ko bliža se mrak. Ob skalnati steni	A
najde še možá! . / . / stran 14 . / Zvečer	Sonce	k zapadu gre, svojo izgublja moč, spanje naganja	A
več mi ne boste mladi cvetele. Več vas na	sonce	ne bom nosila, več vas z vodíco hladno rosila	A
Roža rase tik vode, vali hladni jo rose.	Sonce	žarko se zbudi, viru vale posuši: roža brata	A
kvišku sem se zbudil. . / . / stran 69 . / Ko je	sonce	vstalo, dajal sem mu hvalo, da na oknu rože	A
mu hvalo, da na oknu rože mi je obsijalo.	Sonce	mi je reklo: »Tebe, rož ni bilo, ko mogočno	A
poje in na prsi bije. Skoz visoka okna jasno	sonce	sije. Zelen mah obrašča zrušene zidove, veter	A
srcé tako veli. . / . / stran 88 . / Slika	Sonce	rumêno goro zelêno zadnjič poljubilo je; v krilo	A
je donel. . / . / stran 93 . / Zimski dan	Sonce	se od daleč skriva, vrana leta okrog hiše, tánek	A
ustreliva tam volká, ki trga mlada jagnjeta.« Ko	sonce	šlo je za goró, prižgalo zvezde je nebó, skovir	A
posadil si hčerko je zalo, ni taki lepoti še	sonce	sijalo, človeško okó je še videlo ni. Vojaka	A
... v puščavo. Med vejevjem pustih dreves se	sonce	obešeno smeji. V njegovi glavi so ceste prekrižane	A
znamenje boga, skrito v korito. Strmela sva v	sonce,	čakala veter in žetev. Veliki medved neba se	A
listjem v vetru? To je tvoj pravi obraz, čist kot	sonce	jesensko, ki odseva v solznih očeh. (Solze	A
R. I. P. ! . / . / stran 13 . /	Sonce	se smeje Sonce se smeje mrličem: vi s pekočimi	A
P. ! . / . / stran 13 . / Sonce se smeje	Sonce	se smeje mrličem: vi s pekočimi lici in s srci	A
Marš, človek, iz dežele krivice! Debelo	sonce	se izprehaja kakor debela mesarica po vasi.	A
izprehaja kakor debela mesarica po vasi. To	sonce	je žalostno. Ranocelnikom Ob večerni uri	A
V smehu je tvoja bodočnost.	Sonce	sije izza črnega stekla. Poljana je zlata od	A
ŠP RIT . / . / stran 24 . / Kabinetni ljudje	Sonce	na travi, kako je zeleno! Kako je dober človek	A
Strihnin. O moji mladi dnevi, kakor tiho	sonce	na podstrešju. Raz streho čutim dehtenje lip	A
Levi besnijo. . / . / stran 31 . / Pesem št. 1	Sonce	sije. Zbudil sem se.	A
Mislim še na cirkus in na Kolombino.	Sonce	po cesti, z menoj gre sonce. V trafiki kupim	A
na Kolombino. Sonce po cesti, z menoj gre	sonce.	V trafiki kupim štiri Zeta.	A
soncem. Človek je kakor martinček, ki ima rad	sonce.	In vendar.	A
In vendar.	Sonce	gre za menoj. Kons: Z Melanholična harmonika	A
Ker se je pokvarila ura?	Sonce	zahaja. Duh zbira vtise.	A
stran 43 . / Kaj se vznemirjate, ker zahaja	sonce?	Ves svet naj gre k vragu!	A
Zimsko jutro se blešči.	Sonce	srebrno. „Jaz sem detektiv.”	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani