sonce (901-1.000)

molče korakala. Z neba se je smejalo jesensko	sonce,	njuni srci pa je mrazilo. ‒Kako toplo je danes	A
toplo je danes! ‒ je pretrgal molk Jaka. ‒Res,	sonce	sije kakor poleti, ‒ je odvrnila Anica. Zopet	A
ki se je dvigalo za streljaj pred njima. ‒	Sonce	ga je obsijalo, ‒ se je zagledala v križ tudi	A
mehkim glasom, ‒ ne jokaj! Glej, kako veselo sije	sonce	in ptički pojo v gozdu.In dan je tako lep.	A
pot, se je zdelo, da je Kozarjevi hiši zašlo	sonce.	VI.	A
Hitel je mimo postaj, ko da jih sploh ni.	Sonce	se je že povzpenjalo na poldnevno točko, ko	A
se je nudila ranjencem prva pomoč. Jutranje	sonce	se je še skrivalo za sosednimi hribi, ko je	A
se je liki krvavordeč krog dvigalo jutranje	sonce	in je obsijalo velikansko snežno morje z rdečim	A
Ure so potekale. Zimsko	sonce	se je že nagibalo k zatonu. mprey-1347 	A
tresli zanj, in čutili sta, da bi za vedno zašlo	sonce	njunega veselja, ako bi ga izgubili. XIII.	A
Obležal je kakor mrtev ... Zimsko	sonce	se je že nagibalo k zatonu, ko je začela borba	A
/ . / stran 27 . / dan je drugačen kot vsi	sonce	v zenitu gori dlan mi po tebi diši dan je drugačen	A
vetru in njen obraz je sijal kakor jutranje	sonce	nad ravnico.Bila je mlada in lepa, da ji ni	A
je podnevi v vlažen in temen prostor sijalo	sonce,	ponoči pa je skoznjo pokukala luna.Ko je mladi	A
iz skrivnosti, v kateri bo zdaj zdaj potonilo	sonce,	pa se dvigajo prhke večerne meglice in tkejo	A
veliko, vse večje. Nad obzorjem lebdi veliko	sonce	in čezenj letijo velike ptice. Čas je za reči	A
je bila vsenaokoli enako daleč. Poškilil je v	sonce,	ki je ostalo zadaj ‒ prav tam nekje, kjer je	A
In kdo preživi zmrzal, bo zagotovo dočakal	sonce.	In jaz sploh nisem tako pritegnjen, da ne bi	A
luč od dneva. Spet boš želel, da bi te grelo	sonce.	Ja, ja, ji je odgovarjal.	A
veliko, vse večje. Nad obzorjem lebdi veliko	sonce	in čezenj letijo velike ptice. Čas je za reči	A
zabavo. Ko sem namreč spet odprl oči, me je	sonce	že prijetno grelo po razgaljenih golenih, na	A
rastjem vodila do reke. Velikansko rdeče jesensko	sonce	se je bilo pravkar dotaknilo sivin nad obzorjem	A
iz žalobe. Odzivala se je, kot bi jo grelo	sonce.	Na stalaži sem ugledal škarje in ji z njimi	A
«	Sonce	se je bilo medtem že dvignilo nad obzorje in	A
rumeni cvet se je razprl kar sam od sebe. »	Sonce!	« je dahnila regratova roža.»Tako bleščeče in	A
regratova roža. »Tako bleščeče in tako ogromno	sonce!	« se ni in ni mogla načuditi.»Tako v oči mi greš	A
se je pozibavala v vetru. »Ampak, povej mi,	sonce,	ali sem tudi zares lepa?« »Lepa si, regratova	A
»Lepa si, regratova roža,« ji je odvrnilo	sonce.	»Si tako majhno, krhko sončece, ki sveti tam	A
očeh in toplo pri srcu.« »O, hvala ti, ljubo	sonce!	« je vztrepetala.»Zdaj si res samo še to želim	A
k vsemu zmorem s svojim sojem,« je odvrnilo	sonce.	»Vsaj kdaj pogledam vse, kar rase v zemlji	A
poučilo. »A zmeraj takrat, ko me ni, naj ti sveti	sonce,	ki ga nosiš v sebi.« »Temu se bom pač težko	A
»Navadila se boš, da ne mirujem,« je dejalo	sonce.	»Razumela boš, da zmeraj grem, a to le zato	A
regratova roža,« je zaklicala za njim. »Ker	sonce	mi je reklo: ‚Kdor te bo kdaj gledal, mu bo	A
« »Ali me je kdo klical?« je	sonce	ravno tedaj pokukalo izza zastora. »De, de,	A
se je zdrznila regratova roža. »Res sem rekla	sonce,	ampak nisem tega rekla, ker bi te klicala,«	A
že prav, da si me pozvala,« se je nasmehnilo	sonce.	»Ker vidim, da se ti že precej siva frizura dela	A
smeha si me pa le spet spravilo, ti moje ljubo	sonce!	Glej, glej, saj se še kar hahljam, kot bi me	A
saj se še kar hahljam, kot bi me žgečkalo!?«	Sonce	je za hip prav ganjeno pomolčalo, nato pa je	A
v njegovem stanovanju, kamor se je vzpenjalo	sonce	in kjer bi jim ogreta kovina delala dobroto	A
ali mu je, stopivšemu iz temnega podstrešja,	sonce	vzelo vid in trdnost?Je pričel prehrupno, da	A
zvijalo in prelamljalo, z ože se ni prekucnil.	Sonce	ga je obžarjalo in ometalo z njegovo dolgo senco	A
so se zaganjale po cesti hrupno in razuzdano.	Sonce	se je bilo zavalilo medtem v mok rdeče kotle	A
in Jedrtino goro, ki jih bo prav kmalu vzelo	sonce.	Na njivah in poljih tišina, nenehno potrjevana	A
in travnike, dolgo se je vzpenjal pod pekoče	sonce,	zvonovi okoliških cerkva so belendrali, ljudje	A
kapelo ali razvaline, ki jih obsevata podnevi	sonce	in elektrika ponoči, in od koder, z grajsko	A
po telesu trpoli in polje, Buterne ne prepeka	sonce,	ki prepeka na nebu, ne žge ga ogenj, ki žge	A
očeh spotike in lokavosti gozdne steze, v licih	sonce	in hladilni gorjak, oboje hkrati od strani!	A
Zunaj bele skalne razgaline, obnje uslonjeno	sonce,	ki je obkrožilo zdaj do kraja hrib in izbralo	A
delal dan za gorami in se je začelo vzpenjati	sonce	sredi pripovedi: strupenine blena, volčje češnje	A
svetla živina ajde pri poljanskem kmetu, žgoče	sonce	je povzročilo nemir, krče in padanje temperature	A
nekdanjo pot k babici je prehodil nemalokrat.	Sonce	se mu izmotava izza hribov, ko odrine, prazen	A
raztanljiva mavrica, ki sta jo stkala dež in	sonce	in je nista mogla zadržati.Ni je pregovarjal	A
lesenim zbitjem, ki je tako zelo privlačevalo	sonce	in odganjalo hude ure, sta požigala kresove	A
teboj, razdihal si se v njihovem zraku, njihovo	sonce	ti je treščilo na obraz, zaveslal si v prve	A
drevesne razsohe, drevesa hitijo v sok, prvo	sonce	ocvrkne vrhove.Prešerno ubiraš pot skozi vas	A
kjer se spočiti ljudje umikajo noči, komaj se	sonce	zazajčka na obzorju in komaj je zora naložila	A
v breg se zaženeš, proti rodnemu domu, kajti	sonce	hitro napreduje in žari zdaj vse hribe in vršičke	A
svoje varovance iz sonca v senco in iz sence na	sonce,	jih podojiti in uspavati ter skrbeti, da se	A
zaves je lilo, ne vem več točno, jaro ali ozimno	sonce.	Ne, zavese so neustrezne, v tem primeru niso	A
hudo. Ista je bila stvar s soncem, navadno je	sonce	vzhajalo za vrhom ali na pustoti in tonilo v	A
bilo mogoče omejiti ali vezati na določen kraj,	sonce	je vzhajalo in zahajalo mimo dimnikov, gibalo	A
ugledala gladke stene, po katerih se je cedilo	sonce,	se znašla pred visokimi macesnovimi vrati, odkrila	A
ni znal držati cen ali jih pognati navzgor.	Sonce	barva njihove profile po zidu, pojavljajo se	A
živinče prodano, recimo, da je za konec posijalo	sonce	ali da je zavel toplejši veter, danes je izjemoma	A
dežnikov, takrat je najlažje verovati v radost in	sonce.	Zadnje sekunde, ko je bil še pri zavesti in se	A
se zemlja suče okoli sonca, a ne velikansko	sonce	okoli našega drobnega planeta!Navadnim smrtnikom	A
Kaj čepiš torej tu pri oknu in gledaš na božje	sonce,	kakor mačka na vrelo kašo.Mar bi se šla sprehajat	A
več ne pada. Peto jutro ni bilo več nevihte,	sonce	je plavalo za meglenimi oblaki. Sneg je ležal	A
listine so mi odkrivale dan za dnem nove prizore.	Sonce	je bilo toplo in njegovi žarki so veselo sijali	A
nastala precej zmešnjava, ko bi za vedno mrknilo	sonce.	Polkovnik Peter Petrović in nadporočnik Jurij	A
in od njih svetlih čelad je odsevalo jutranje	sonce.	Kar se je povalil konj z vojakom vred v jarek	A
nastanila v vasi, ampak je odjahala dalje tja, kamor	sonce	zahaja; drugi, manj previdni in skopi, so ob	A
jima na vse mogoče načine in visoko je že stalo	sonce	v gori, ko je tenko zarezgetalo žrebe na dvoru	A
oči so se mu iskrile. »Glejte, Čržev oče,	sonce	zahaja za goro in dan pojemlje in kmalu ga bo	A
Še z vejami sem mu pokril glavo, da bi ga	sonce	ne peklo, muhe ne jedle in bi slajše spal.In	A
In potem je padal dež in je sijalo ljubo	sonce	in so pričakovali in veselo pričakali: pognalo	A
cerkvi do oken. In je potem šel dež in je sijalo	sonce	in so dejali Butalci, da je vreme ravno pra	A
gnoj bolj in bolj sesedal, dež ga je razcejal,	sonce	ga je sušilo, nič več ni segal cerkvi do oken	A
je bila kakor milijon petelinov in še ljubo	sonce	ni moglo drugače, nego je kar plamtelo od ljubezni	A
oblačka, sinje, ob robu za spoznanje megleno;	sonce	ljubeznivo toplo; le v širokih sencah se je	A
128 . / brez gube razpet, in na modri svili	sonce,	zlat cekin! Deca, ako vreme ostane, popoldne	A
zame ali ni ‒ izvoli se pa brigati za vladanje!	Sonce	svobode je vzšlo in z zlatimi svojimi žarki	A
to je grad, to je hrib, to je cerkev, to je	sonce	in ni nevarnosti, da bi zamenjal sonce s cerkvijo	A
to je sonce in ni nevarnosti, da bi zamenjal	sonce	s cerkvijo, vile z jadrnico. Težavnejše naloge	A
Kdor ima take stvari na glavi, naj ne hodi na	sonce,	še manj, da bi silil v javne zastope!‒	A
da si žejen! ‒ Ob kozolcu sem ležal, hardun,	sonce	je žgalo, jaz pa zadet z vojaškim plaščem, se	A
kozolcu sem ležal, s soldaško banduro zadet,	sonce	žgalo kakor sam oné, mene pa zeblo kakor cigana	A
Senožet v Gorenjem lazu je ležala v breg in ljubo	sonce	se je upiralo z vso neusmiljeno svojo silo.	A
gorjačo v roki in polno škatlo vazelina v žepu!	Sonce	je pripekalo in, ker je bilo mnogo gostiln ob	A
sloni v durih brivnice in ga obseva zahajajoče	sonce,	pri nogah pa mu važno sedi slikoviti koder Hedervary	A
Npr. praženje snega. Ko prične toplejše	sonce	oznanjati bližajočo se vigred, tačas gredo Muhoborci	A
‒ Ko se je	sonce	pričelo nagibati k zatonu, sem se zbal, da me	A
odšel s povzdignjeno glavo navzdol proti mestu.	Sonce	se mu je upiralo v zguljeni klobuk, izkopanino	A
zadovoljno sukala, da se je v njem lesketalo rumeno	sonce.	Jerajeva se je s pričakujočim pogledom ozirala	A
vsebino steklenice pa je naklonil samemu sebi.	Sonce	je zahajalo, nad strehami bližnjega trga je	A
hitro zaspal. Ko se je zbudil, je že sijalo	sonce.	Starec je smrčal, škrtal in pihal.	A
znamenitostjo je obstal Stanko, jedel in gledal.	Sonce	se je nagibalo k zatonu.Okoli šotora je postopal	A
na . / . / stran 172 . / Mirje. Vzhajalo je	sonce	Bleščeči sončni žarki so ga prijazno poljubljali	A
zdaj nima nobenega! Ali bo še kdaj videl rumeno	sonce,	sinje nebo, zeleno trato?O, če bi prišel spet	A
trdno zaspala. Ko se je zbudila, je stalo	sonce	že na zahodnem nebu, sodila je, da mora biti	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  401 501 601 701 801 901 1.001 1.101 1.201 1.301 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani