sonce (701-800)

pritajili za drevesi in med grmovjem. Spomladansko	sonce	se je razlivalo na toplo pokrajino pod njimi	A
zatemnjenem stanovanju. Zunaj sije avgustovsko	sonce.	Radio z muko prepričuje tuje turiste, da je Slovenija	A
zatemnjenem stanovanju. Zunaj sije avgustovsko	sonce	in vojna je v televizijski škatli.Od preobrata	A
presledku med dvema nalivoma dežja sije na Casullo	sonce.	Pred hišami posedajo moški in srebajo iz posušenih	A
so tiščale vanj s svojim omotičnim vonjem.	Sonce	je bilo visoko na opoldanskem nebu.Njegovo vztrajno	A
zabrisanemu krogu na nebu, ki je bilo menda	sonce.	Ni se dal odgnati.	A
Jutro je bilo toplo in vse je kazalo, da bo	sonce	pregnalo vsaj nekaj te vlažne nesnage, ki je	A
Bilo je vlažno, a lepo. Kadar	sonce	razžene to soparo, mora biti tukaj prijazna	A
stranski sonci. . / . / stran 23 . / Glavno	sonce	je bilo bledo, kakor da bi bilo bolno.Na noč	A
gozdnem obronku korakal nazaj. Le da je bilo zdaj	sonce	visoko na nebu in so se mu odpirale vse pore	A
zdaj o tisti prekleti, umazani babi govoril?	Sonce	je peklo mimo črnega obraza pred njim, ki je	A
temni obraz z velikim plamenom v ozadju, to	sonce	je peklo, da so bila usta suha in možganski	A
prihodnosti naproti, je pač kmalu minilo. Prišlo je	sonce,	z njim pa prazno in lakota v želodcu, kajti	A
dotikal vrhov dreves, se je zdaj razklenil in	sonce	je ostro in okroglo rdelo v to hladno pokrajino	A
razprševala. Ko je prijahal v podnožje hriba, je	sonce	izginilo in hladna senca ga je zalila.Spodbodel	A
dišalo po snegu, četudi je bil dan jasen in se je	sonce	kotalikalo gori po nebu.Saj to je čas, ko prihaja	A
Smer je prava. Popoldansko	sonce	je z rdečim sijem bliščalo na vrhovih iglastih	A
se je zdaj znenada razjasnilo. Posijalo je	sonce,	prijazno in toplo in nobenega dvoma ni bilo	A
hiše. Ko bi ne bilo blata, ki ga je jesensko	sonce	po zmrzali iz prejšnje noči temeljito raztopilo	A
množice, umazani prostori planinskih kočur, dim,	sonce,	sneg, velike konjske zadnjice v enakomernem	A
Skozi jutranjo svetlobo se Je sprehodil.	Sonce	je barvalo strehe hiš, čutil je, kako se bo	A
desni, je rdeče žarelo. Tam nekje bo vzšlo	sonce.	Zlezel je gor in sedel, da bi si oddahnil.	A
zažrta v oblačilo in telo. Še kratek čas in	sonce	bo obsijalo in posušilo pokrajino do koder seže	A
kosmatega obraza. Ko se je prebudil, je bilo	sonce	visoko na nebu.S čudno močjo je žgalo sredi	A
soteske. Precej časa je moral hoditi, ker se je	sonce	nagnilo že proti večerni strani.Potok je zlezel	A
pljuskala v vodo in gnala galejo od kraja do kraja.	Sonce	je naprej žgalo in zvezde so naprej sijale.	A
ožgani hrbti vsenaokrog, ta tišina, ti klici, to	sonce	vrh neba, te mavrske dežele, ti črni ljudje	A
in obrazu in začutil pod prsti hladen znoj.	Sonce	je bilo nagnjeno proti Zahodnemu morju, kmalu	A
vanje. Na drugi strani se je še zmeraj bleščalo	sonce,	a prostor je bil kljub temu teman. Ko je	A
Drugi so se z vrvmi vezali k jamborom. Potem je	sonce	v hipu izginilo, čeznje je potegnil satanski	A
trenutka, ko se je umaknilo brezno. Bilo je	sonce	vrh neba in morje pod nogami vsenaokrog, bila	A
Pa ni bilo nič. Le	sonce	je žgalo brez oddiha.Ležali so počez in nihče	A
podrast, mrtve in smrdljive koprive, na vrhu	sonce	z vztrajnim žarenjem skozi gosto zmes zraka	A
je imel v očeh kar naprej svoje italijansko	sonce	in modro nebo in se zato razen na barve putov	A
je deževalo, ga je namočilo, kadar je grelo	sonce,	ga je posušilo.A vse to ni bilo nič, vsega tega	A
hujša. Hodila je po pašnikih na robu vasi,	sonce	je sijalo, pomlad je bila že tudi na tej višini	A
snega kakor v turjaških gozdovih, ampak žareče	sonce	na nebu, veliko sonce in ponoči jasno nebo.	A
gozdovih, ampak žareče sonce na nebu, veliko	sonce	in ponoči jasno nebo. Svetnik je bil velik in	A
ljudi k molitvi in delu, ptiče k petju in toplo	sonce	k božanju.Tudi ko bo daleč od tod, v trebuhu	A
sveča, ugaša naše življenje. Zato molimo:	Sonce	je zašlo, Stvarnik bodi milosten, daj nam mirno	A
se to jutro vlečemo in čakamo, da bo posijalo	sonce.	Zdaj so vsak s svojimi mislimi na poti v	A
tekla čez vso to razburkano omotičnost, toplo	sonce	na nebu; Simon Lovrenc je zadremal in potem	A
je rodila devica. Ima tako svetle oči, da je	sonce	proti njim temno.Ko je ta zaljubljeni mladenič	A
polne življenja, klicev, petja, kdor je videl	sonce	polzeti proti zahodni strani čez rdeče strehe	A
/ 38 Tam na Dobravi, mogoče tam sije	sonce.	Tu je temno, drevesa se sklanjajo.	A
ravnico, in misli na Dobravo, najbrž tam res sije	sonce,	zagotovo sije.Oče jezdi proti domu, pri vodnjaku	A
nič ne rase. Tiste skale zmeraj najprej obsije	sonce,	preden se razlije čez Dobravo. -	A
Katarina misli na Dobravo, kako tam sije jesensko	sonce.	Ni domotožje, zakaj tam na Dobravi je njena soba	A
s topim in odsotnim pogledom, tja, kjer sije	sonce,	medtem ko visijo nad nemškimi griči težki oblaki	A
oblaki, pod nebom. Od zgoraj pride dež ali vroče	sonce,	kaj drugega te ne zanima. Če pa so ti jih že	A
njegov drugi pogled je ustvaril naše preljubo	sonce,	njegov tretji pogled našo prijazno luno, vsak	A
snega kakor v turjaških gozdovih, temveč žareče	sonce	na nebu, veliko sonce in ponoči jasno nebo.	A
gozdovih, temveč žareče sonce na nebu, veliko	sonce	in ponoči jasno nebo. Svetnik je bil takrat	A
potim in takrat se mi zdi, da preveč smrdim. To	sonce	je bilo še posebej neprijetno, skoraj bi lahko	A
bil vik in krik, je to? . / . / stran 65 . /	Sonce	mi je pritiskalo naravnost na teme in gneča	A
/ stran 66 . / Držala KAJ KOLJE OČI	Sonce	ti pritiska naravnost na teme, tvoj pogled lovi	A
in sežeš po robec, da bi se obrisal. Če ti	sonce	pritiska na teme, naravnost na teme, in gledaš	A
domišljija, morda vroče in rdeče kastiljsko	sonce,	pod katerim je ves dan jezdil.Toda Ulrikov obraz	A
sliki pred oči nemara namalalo rdeče kastiljsko	sonce,	pa je vedel, da se je na drugem koncu sveta	A
na bel namizni prt sijalo toplo spomladansko	sonce.	Imela je tanke ustnice, njena polt je bila rahlo	A
zavese, na bel prt na mizi je sijalo spomladansko	sonce.	Ta podoba je bila za te razmere res nekaj posebnega	A
Ne, ni res. Če je	sonce,	je dobro.Žarki se plazijo po tleh, topli.	A
ozirajo gor v dobrotljivo prihajajoče jutranje	sonce	tam zgoraj na vzhodu.Nekaj branjevk s cizami	A
odložila slušalko. Gospa inženir je imela raje	sonce,	ampak ni se menila za meglo.Megla je spadala	A
Na ljubljanske ulice je sijalo krmežljavo	sonce.	Spodaj je vse zaživelo.	A
roke na prsih in se zazrla na ulico, kjer je	sonce	začelo razganjati ljubljansko meglo. -	A
liste. In ko je že krmežljavo ljubljansko	sonce	vsaj malo razgnalo meglo in se je razmahnilo	A
zasneženih gora na kopnem, morje se blešči, dobro	sonce	in mila luna osvetljujeta valobran in pokopališče	A
bil še v glavnem mestu in je vsenaokrog sijalo	sonce,	si je zaželel slišati petje slavčkov s Krasa	A
bleščalo, na drugi strani pa je dobro zimsko	sonce	sijalo na valobran in pokopališče, na ves ta	A
snežni plundri, tukaj, kjer naj bi zmeraj sijalo	sonce,	tukaj je deževalo.Njegov mentor ga je čakal	A
njegove vztrajne in enakomerne gibe. Opoldansko	sonce	je razsvetlilo rdeče pročelje, prepredeno s	A
melanholične materije. Današnji svet pozna črno	sonce	in žalostnega angela na Dürerjevi Melanholiji	A
prišle podobe: z vinom poraščeni griči, jesensko	sonce,	domovina skozi prizmo fragmentarnih slik.In	A
Kordachova srka skozi slamico koktajl Karibsko	sonce	, včasih si obriše solzo.Tudi Louisa sedi vsak	A
Zelo hudo.« Solza ji kane v Karibsko	sonce.	Ura je blizu polnoči, i kozolčarje-1677	A
kamparijev, martinijev in limon, v Karibsko	sonce.	Louisa Dimitrovna Kordachova joče za nekom,	A
mislila, da je mehiško.« »Še eno Karibsko	sonce.	« Pokima.	A
sladko vonljivega mesenega dima je tam zakril	sonce.	Sonce pa je kar sijalo.	A
vonljivega mesenega dima je tam zakril sonce.	Sonce	pa je kar sijalo.Ogrevalo je ulice in v mestu	A
petih popoldne je v prazni bar sijalo toplo	sonce	z ulice.Gumbo je pojasnil, kako je s smehom	A
Louisa Kordachova je bila tam. Pili so Karibsko	sonce	in Gumbo je povedal, kako je ime njegovim bratom	A
vsej Evropi in odšle skozi dež in zimo, skozi	sonce	in pesek osvobajat božji grob, čeprav je malokdo	A
6. Leži na travi,	sonce	se vrti zgoraj na nebu, oblaki potujejo z besno	A
Njene solze in smeh se menjavajo kot plohe in	sonce	v NewOrleansu.Beli copati, komaj čez gležnje	A
čez mesto nevihta in da bo vsak hip posijalo	sonce.	S Fredom sta se molče vozila ob jezeru Pontchartrain	A
za to.« »Rdeče tilnike imajo, ker jim sije	sonce	na tilnik.« »Ne gre za to.«	A
Tristitia et Spes.	Sonce,	ženski obraz, ki gleda v sonce.Njene oči gledajo	A
Tristitia et Spes. Sonce, ženski obraz, ki gleda v	sonce.	Njene oči gledajo naprej, v prihodnost.	A
odplavlja blato z ladje. Tiho je in mirno, jutranje	sonce	sije na ladjo, sije v Rigby, ki z vsemi svojimi	A
hipohondrična. Kakor črni in gosti oblaki zakrijejo	sonce	in njegovo koristno ter zdravilno svetlobo,	A
hrib, je bilo sijanje še zmeraj tam. Kakor da	sonce	ni hotelo vziti ali pa je že zdavnaj vzšlo in	A
metrov, senca je krajša od višine zidu, ker je	sonce	visoko na nebu, ker so zdavnaj minili časi,	A
zdavnaj minili časi, ko je bilo jutro, ko je	sonce	vzhajalo in ko je bila senca veliko daljša,	A
dimniki umolklega krematorija se je pokazalo	sonce.	Zadnje dni so se jim ti trenutki zdeli naj-samo	A
vročo godljo, temveč zato, ker so lahko gledali	sonce,	čisto, svetlo, takšno, kakršnega smo navajeni	A
krematorijskega dima ali česa podobnega. To	sonce,	ki jih je sicer toliko trpinčilo in mnoge izmed	A
stvar, ki je bila svobodna in neoskrunjena, to	sonce	je sedaj že tretje ali četrto ali katerokoli	A
mirno, tiho, lagodno, kakor mora vzhajati pravo	sonce,	ne tisto v ječi ali taborišču.Dozdevalo se jim	A
poraženi. Proti enajsti je začelo pripekati	sonce,	a nihče ni skušal ugovarjati ali pokazati kakšnega	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  201 301 401 501 601 701 801 901 1.001 1.101 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani