nebo (7.272)

velika črna senca in je prekrila čez in čez	nebo.	PATER MELHIOR Tudi Bošnjaki so videli?	A
Vidiš, to je tista črna senca, ki je Bošnjakom	nebo	prekrila.Ni čudežev, prijatelj, in po smrti	A
O, da bi smela na glas zakričati. Rotim te,	nebo,	in vprašam: Ali smem?Ve, sence mojih staršev	A
ljubezni, gospa. VERONIKA O, jaz da sem bila v	nebo	ljubezni vzeta od njegovih, od krvavih rok!	A
smrtonosno kupo vina? Grom. HERMAN Čuj, toži te	nebo	in zemlja.Priznaj, Veronika, priznaj!	A
VERONIKA Priznati, kaj priznati?	Nebo	in zemlja vesta, da ga ljubim. HERMAN Pozdravljena	A
Silvij pa roti in kliče, zamaknjen v strop, da je	nebo	odprto, da jokajo se angeli ‒ skratka, nepopisna	A
MICKA Da je moj obraz tako jasen kakor	nebo,	moj živ�t tako raven kakor smreka. JAKA Micka	A
Pozabil si, kaj je nam pomenilo.	Nebo,	oblake, kosce na polju. Spomladi dekleta v lahnih	A
da so se v pradavnini ljudje mogli dvigniti v	nebo.	To so storili tako, da so splezali na goro, pa	A
da so se nekoč vsi ljudje mogli dvigniti v	nebo.	MILKA: Letela sem in bila je strašna tišina	A
začelo propadati, ljudem ni več dano poleteti v	nebo.	MILKA: Nikoli še nisem videla stene, zdaj	A
se šele potem, šele v smrti, lahko dvignejo v	nebo	in vzletijo kot ptiči. Tišina.	A
nasloni se na torbo, potem gleda v zvezdnato	nebo.	Jezno pograbi torbo, vstane, si jo oprta, nadaljuje	A
doma sedela na terasi in čakala, da se prižge	nebo,	mi je zaupal, da je za vsemi videl samo en obraz	A
nastaviti perje vetru in razmahniti krila za let pod	nebo	...V sebi čutim orjaško moč, ki jo samo v mrazu	A
roke sežejo vse do gladine, to je zdaj moje	nebo,	oči vidijo daleč prek obzorij in ušesa so se	A
prav vse domače je skrepenelemu srcu v uteho.	Nebo	nas še vedno varuje od tam zgoraj, zeleno pólje	A
zeleni otočki z drevjem, ki raste visoko pod	nebo,	meče gosto senco in me kliče ...Vendar se ne	A
tam gori obstoji, dvajset korakov od mene.	Nebo	je jasno in videl sem ga razločno.Stal je vrh	A
Pogledala sem se v jezero, ki je mirno kakor	nebo,	in sem se videlačisto jasno, bolj jasno nego	A
v vročem poletju, - vse je gorelo in sijalo,	nebo	in zrak in zemlja - DOLINAR omamljen, skoraj	A
nebom delili ste to lepo deklico, zdaj pa ima	nebo	jo vso in boljše je zanjo.Ohraniti niste mogli	A
kamorkoli ... Kamor želite ... GRUDNOVKA: Tam je	nebo	visoko in zrak je čistejši.Vstane.	A
jug! Upaj ‒ ali ne ‒ doseči, kar je daleč kot	nebo:	Blagor duši hrepeneči po nečem, kar je lepo	A
v roki rahlo zibljoči se ladije beg. Gledam	nebo,	ki v dnu se ti smeje kakor iz čistih, stoterih	A
/ stran 67 . / Peklo spominov svetlih in	nebo	preseva njenega spomina žar. Najmanj pozabiti	A
skelet. Bereta strastno jo gospod in dama, v	nebo	jo povzdiguje vsak feljton. In to ni morda zvita	A
mrtvec. ‒ Leto mine, pomladi sonce grob prešine,	nebo	usliši vzklik njegov. Ko mrak večerni svet zagrne	A
sameva tihi kraj grobišča, obzidan gleda le v	nebo.	Zakaj srce se vendar oži, kadar zanese nas korak	A
Odrevêni gibka mi desnica, jezik mi prirasti na	nebo,	ako te, slovenska govorica, kdaj pred svetom	A
malo me ne briga, kaj svet o meni klepeta, v	nebo	deveto naj me dviga, ali peha na dno pekla!	A
zemljanom: ave, ave Maria. Škrjanci pojejo v	nebo,	drobé že slavci iz goščave, da se čarobnih spevov	A
bolniku na trudno ležišče nevidnega angela pošlje	nebo,	da v zadnjih ga hipih obišče. Tedaj razplamti	A
in temnih tako, ko včasih nad nami jesensko	nebo	... «	A
samo na krilih Ikarovih vsaj spomin me nesi pod	nebo:	V mladost nazaj, v mladost nazaj! Nebeškega	A
kje bi jaz spal, kako bi jaz spal? Pod milo	nebo	grem ven. Tu... tam... se utrne zvezdica kot solza	A
prehitro je ura hitela. Dušíco íma zdaj tvojo	nebo,	zemljíca ima zdaj tvoje telo, zemljíca, nebó	A
A pride sodni dan. Takrat v	nebo	pozove tromba nas pred božji tron; in brez krivulj	A
Več nego Rotschild, Fugger ali Krez. več ko	nebo	zvezdà in drevja les, več biserov to srce moje	A
te, duh, neskončno hrepenenje, ah, če te je v	nebo	poklical Bog: Glej, vzklilo je telo v lepo zelenje	A
videl si Švajca visoke goré, videl si jasno	nebo	italjansko; sreče ni ranjeno najdlo srcé. Videl	A
kako, kako je vse bežalo! Nad njima z zvezdami	nebo,	kako je tó dirjálo!‒	A
gradove, v njih živite brez trpljénja! Koder se	nebo	razpenja, grad je pevca brez vratarja, v njem	A
zgubljena, de vanje ne obrne več pogléda. Kar zvezd	nebo	deklet ima Ljubljana; rad ogledujem vas cvetéčolíčne	A
bežát′ oblakam, ak še takó vihari jeza sreče,	nebo	se kój zvedri krog moje barke. Dve sestri videle	A
hrepeneče. . / . / stran 140 . / Odprlo bo	nebo	po sodnem dnevi Odprlo bo nebo po sodnem dnevi	A
Odprlo bo nebo po sodnem dnevi Odprlo bo	nebo	po sodnem dnevi se zvóljenim, svit glorje nezrečeni	A
ukrade, po mesci hrepeneč se uleže v travo.	Nebo	odpre se, luna da svečavo; tam vidi gnezditi	A
naj brije zdaj okrog viharjov sila, naj se	nebo	z oblaki preobleče, ni méni mar, kar se godi	A
jok, ki v oči mu sili, komej skrije, de ni	nebo	nad njim se odklenilo, de je na sveti, komej	A
ilovko. Grmički z bledimi cvetovi ves dan v	nebo	mežikajo, in detelja je pokošena, in jadra	A
a je že vse zate pripravljeno - zglajeno	nebo	z bleščicami, vsi temni galebi pobeljeni	A
ljubila vodo povsod okoli in nad seboj	nebo,	a kar zdaj sanjam, je kot nekdaj nedolžno	A
lice temno! Vsa ljubezen v tem pogledu, vse	nebo	je v njem odprto. ”Ljubi sin moj, bodi	A
mraku sedim na vrtu in v zvezdnato gledam	nebo,	iz srca k nji pesem odplava tja daleč	A
svetle srebrne zapestnice. Dvignilo se je	nebo	večerno, moja duša se je dvignila ... Trudne	A
A visoko tam gori, visoko tam gori je jasno	nebo,	je jasno nebo. ZDAJ Zdaj ni več ha, ha, ha	A
gori, visoko tam gori je jasno nebo, je jasno	nebo.	ZDAJ Zdaj ni več ha, ha, ha in ho, ho, ho	A
le drobni valčki, kot da srebrni dež rosi.	Nebo	prečisto je in jasno in od toplote mi zveni	A
/ . / stran 28 . / Vran Zletel hrupno pod	nebo	je krakajoči, črni vran, zletel kvišku je z	A
dim le puha mu v obraz. . / . / stran 31 . /	NEBO,	NEBO... Nebo.	A
puha mu v obraz. . / . / stran 31 . / NEBO,	NEBO.	.. Nebo.	A
NEBO, NEBO...	Nebo.	Nebo in neskončna, brezmejna ravan!	A
Nebo.	Nebo	in neskončna, brezmejna ravan! Pijano oko žari	A
ROŽICA Kje si bilo, sonce zlato, da zgrešilo si	nebo,	nisi zemlje obsijalo, me pustilo tak samo?	A
111 Trenutek 112 Vrnitev 113 Blarney stone 116	Nebo,	nebo 118 Epitaf 119 Pomladanska romanca Odprite	A
Trenutek 112 Vrnitev 113 Blarney stone 116 Nebo,	nebo	118 Epitaf 119 Pomladanska romanca Odprite	A
in topel prirode je hram, od rdečih oblačkov	nebo	ozarjeno. Prerojena v njih sveti zapadna se	A
nas. Ah, bila je kakor ptica, ki se dviga pod	nebo,	in veselo kakor ptica me pustila je ‒ tako.	A
bajka Po razoru kmet koraka, vse jesensko že	nebo,	v trudno zemljo setev meče, up on svoj ‒ ozimino	A
nad ravnijo široko, o polnoči pogledal sem na	nebo	visoko. Za mano zdaj je mesto in tlaki kamenitni	A
svetujem mu, ne zamudi! . / . / stran 118 . /	Nebo,	nebo Nebo, nebo in neskončna, brezmejna ravan	A
mu, ne zamudi! . / . / stran 118 . / Nebo,	nebo	Nebo, nebo in neskončna, brezmejna ravan!	A
zamudi! . / . / stran 118 . / Nebo, nebo	Nebo,	nebo in neskončna, brezmejna ravan! Pijano oko	A
zamudi! . / . / stran 118 . / Nebo, nebo Nebo,	nebo	in neskončna, brezmejna ravan! Pijano oko žari	A
setev starodavne zakletve zmrzali pod pocinkano	nebo.	97 POTOK	A
žari iz dojk, glas skrivnostne melodije ... Ah,	nebo,	silno lažno, poglobljeno v čas, prav tebe sprašujem	A
So le zgibanke iz sanj. Odleteli trenutki v	nebo.	Prazni pohodi po travniku.	A
Maska megle in dež. Raztopljeno	nebo	se je vleglo na prod.Reka šumlja brez dileme	A
Sinica seje siničke.	Nebo	seje zvezde.Luna seje sence.	A
tujec! Travnik . /\ .. stran 14 . \/ Veliko	nebo	in najmanjši metuljček. Pot po grebenu.	A
morje. Med hojo . /\ .. stran 29 . \/ Čez belo	nebo	zdrsne jadralna ptica. Gazimo oblak?	A
pot v dolino vodi, nad njo se bele breze pno v	nebo,	ob brezah belih reže plug zemljó, za plugom	A
5 . / Pomladna Sije, sije sonce, žari raz	nebo,	s svojimi toplimi žarki me boža ljubó. Že travica	A
Ribičeva pesem Bela noč okoli mene, nad menoj	nebo	visoko; mesec gleda na vodico, na prostrano	A
/ stran 40 . / Stopa Joško po stezici, raz	nebo	toplota lije po ravnici ... Joško pravi soncu	A
daljnih krajev, kjer gora Triglav dviga se v	nebo,	kjer sinje Adrije valovi se s skalami tepo	A
košček neba bi ugledali kdaj! Toda pogled nam v	nebo	je zastrt: zunaj življenje - v tovarni je -	A
čašo svoj strup. V črn pajčolan se zavilo	nebo	je, sivi oblaki pod njim se pode; sredi najlepšega	A
je nebes razprostrt... Pač nikjer tak jasno ni	nebo	in dolina ni tako zelena na vsem širnem svetu	A
Zvonovi pojo... V zavzetju posluša jih zemlja,	nebo	utihnejo šumni lesovi, v potokih drhtijo valovi	A
»Zapojte, zapojte, zvonovi! Zjasnite	nebo,	preženite megle!« mi vriska srce. Spev tihi	A
oskrunila kri Nad našo dolino je svetlo in jasno	nebo;	pod njim spreletava nešteto pojočih se zborov	A
kapniki Izviral studenček samoten je v tihi dolini	nebo	se zrcalilo jasno je v bistrih valovih skalil	A
prižge; od nje se suha hosta vname in plamen pod	nebo	se vzpne. Visoko raste, vedno više blesteče	A
globoko se v trde pečine. In veje široke v	nebo	so kipele, da rose hladilne čim več bi ujele	A
moje misli so pri tebi... V krvavem svitu rdi	nebo	večerni zvon iz line móli... In midva daleč sva	A
tvojo in mojo dušo z močjo silnega orla nesem v	nebo.	Daleč do sonca, kvišku do zvezd nikdar ni konca	A
čaka pred Lekarno in kaže s prsti v pekel in	nebo.	Gleda spod čela, divje in nevarno; pozdravim	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani