nebo (201-300)

navpično, da bi izstrelil nevidno puščico v	nebo.	Tam ni bilo rdečega tulipana nad dimnikom in	A
hiteli v noči, ki je imela za kupolo krvavo	nebo,	ko pa je spet blisknila proga svetlobe, je bilo	A
pokončnim tovorom, ki je imel za streho le nemško	nebo.	Konvoj, ki je potoval najpoprej v eno smer, potem	A
kakor je bilo videti, spoprijela zemlja in	nebo;	zato je bilo nevidno obzorje najpoprej obroč	A
z lesenim kljunom požrešno štrlijo v poletno	nebo.	Spodaj je štirikotni zabojček, ki se mu pokrov	A
spomenika je trikotna sulica, ki se je zapičila v	nebo,	postava pa je obrnjena proti Dononu in pred	A
kadilčevi strasti, in slabostjo, ko sta jezik in	nebo	v ustih že čutila okus komisa.Oslinila ga bosta	A
samó na ceveh strojnic, ki so bile uperjene v	nebo.	Ne vem, če je bilo potem, ko smo zastonj čakali	A
petnajstimi leti. In upira se, bi rada, da bi	nebo	ostalo modro nad dvoriščem, pa se sesa zločinski	A
v cokle in v zemljo. Nizko nad njimi pa je	nebo	črna kupola razmočenega pepela, ki leno razpada	A
navpično, da bi izstrelil ognjeno puščico v	nebo.	»Kakó?« je vprašal Maks.	A
in za streho je samo hladno aprilsko severno	nebo.	Saj.	A
svetlobi, ki se bolj srepo vžiga samo na ceveh v	nebo	uperjenih strojnic. Kakor vsakikrat, ko so takó	A
tudi vejo, da se morje spremeni in da se tudi	nebo	spremeni, ko se razlije rdečilo okoli nizkega	A
čez dan, ko je sinje kakor sok spominčic. In	nebo	zgoraj bolj bledo sinje.Ali pa morje zelenkasto	A
bolj bledo sinje. Ali pa morje zelenkasto in	nebo	kot plavilo.Za to poseben dvogovor godal.	A
v veliki sobani, ki je imela za strop modro	nebo.	Ogledovala ga je, ko se je ustavil, in koketno	A
bili kakor hkrati odsev sinje in rumene luči.	Nebo	pa je bilo že pobeljeno nad sinjim otočičem	A
zorijo sredi debelih stebrov, ki goli štrlijo v	nebo.	Tisti trenutek so oblaki docela skrili sonce	A
deževen in blag. Kadar je prozoren in blag, je	nebo	modro in jezero modro, tako da je prostor med	A
zgubanih rolet, ki so bile umazano sive kakor	nebo	in kakor kamni cestnega tlaka. Tako sta spet	A
steklenic ali pa začetek pesmi. Ponoči se je	nebo	zjasnilo in nizki mesec je risal čez jezero	A
čas rekel. Luciana je molčala in gledala v	nebo.	»Zdi se mi, da bi rad vse še enkrat pregledal	A
Ko sem se napravil, sem stopil na cesto.	Nebo	je bilo oblačno in cesta, po kateri sem šel	A
rose. Nad mano je bilo bledo, a še zvezdnato	nebo.	Za mojim hrbtom je stal skalnati Vranjek, siv	A
Skozi lino gleda. Samo težko sivo	nebo	vidi, kakor da bi snežilo.Tako čudne občutke	A
brni bron. Jetnik se zamakne skozi lino v sivo	nebo	in govori: - Sivo nebo je, kakor da	A
zamakne skozi lino v sivo nebo in govori: - Sivo	nebo	je, kakor da bi snežilo.Morda pa res sneži?	A
pa se je vzdignil še više, na jekleno modro	nebo.	Tam, že prav na robu, se je v zimskem soncu še	A
strmem pobočju, grebenasti Vranjek, ki je silil v	nebo,	in jeklenomodro nebo, in tisti beli oblaček	A
Vranjek, ki je silil v nebo, in jeklenomodro	nebo,	in tisti beli oblaček, ki je rahlo vztrepetaval	A
tisti ozki pas neba, ki ga je videl nad streho.	Nebo	je bilo temno modro, globoko in prazno.	A
izginil hkrati z njegovim poslednjim dihom... Moje	nebo	pa je že prazno, prazno in globoko kakor brezdanje	A
Ozrl se je kvišku.	Nebo	je bilo visoko in modro, sonce veliko in žareče	A
Nehote se je ozrl kvišku.	Nebo	je bilo modro in prazno, toda zrak je vztrepetaval	A
zemlje, ki odmeva v njegovem srcu, in gleda v	nebo.	- Tilčka... - se oglasi.	A
kot topla golobica. On leži mirno in gleda v	nebo,	ki po njem plava bel oblak. - Kam plava	A
cerkvice in s svojimi zvoniki ščegetale jasno	nebo,	ki se je veselo smejalo nad tem blagim dolenjskim	A
Majcen se je tako razveselil, da se je ozrl v	nebo.	Oblak je bil prav nad njim.	A
vznak ležalo dekle v belem, gledalo v modro	nebo	in zveneče mrmralo svojo pesem brez besed...A	A
do črnega hriba in nato po črnih vrhovih. Na	nebo	pa ni pogledal.In čutil je, da ne mara pogledati	A
si je ukazal, se zravnal in pogledal kvišku.	Nebo	je bilo jasno, a prazno, popolnoma prazno.Počasi	A
bila razpeta nad njim. »Recimo, da je tudi to	nebo,	ki nad nami raste v neskončne višave, veliki	A
jih res ni nikjer več?... Kaj pa, če jih je to	nebo	posnelo s svojimi vsemirskimi silami in jih	A
je bilo mrtvo in votlo, votlo je bilo sinje	nebo	nad njim - O, oblaka ni bilo nikjer!	A
domišljija!« si je rekel Peter Majcen. Ozrl se je na	nebo	in spet zagledal svoj beli oblak.Razveselil	A
mrki kakor straža pred grobom, in se ni ozrl v	nebo,	ker je čutil, da je visoko, zelo visoko in temno	A
križih, kakor je bilo tam zunaj razsekano sivo	nebo.	Tako je Martinu minila pomlad.	A
stene so se razrušile. Obok se je dvignil nad	nebo,	tla so padla pod zemljo.Zdaj lahko grem na gmajno	A
prihajali bliže in bliže in vedno više silili v	nebo.	In pripeljal se je.	A
Tako mu je rojilo.	Nebo	se je bilo zjasnilo. Povzpel se je do okna.	A
Začudeno in široko odpira oči ter gleda v	nebo.	Strmi in strmi.	A
„Kaj je to?" se počasi vpraša. „To je	nebo,	" mu pove zavest. „Nebo ..." prikima Dragič	A
„To je nebo," mu pove zavest. „	Nebo	..." prikima Dragič s pojemajočim razumom.	A
Bil je večer.	Nebo	je bilo rdeče in nisem vedel, kje zahaja sonce	A
Proti poldnevu se je zrak zgostil.	Nebo	je počasi potemnevalo. Pričakoval sem nevihto	A
To se je ponovilo večkrat. Potem je	nebo	raztrgal blisk, zagrmelo je, močan sunek je	A
resju, prva mravlja na travnati bilki. Strmim v	nebo	in mislim na gosenico. Mimo mene rase	A
izbuljila temna okna od začudenja in se ozrla v sivo	nebo.	Ni ji prišlo na misel, da bi se upirala, pohlevno	A
zvoniku zvoni, iz dimnikov se dviga dim pod	nebo,	nastlano z oblaki, diši po tropinah, brinjevih	A
In sonce sije ves dan ves dan. Vozi se čez	nebo	in seje luč, luč v te težke dni. Potem	A
nenavadno zelenkasto svetlobo. Kovač se je oziral v	nebo	in okrog sebe, in zdelo se mu je, da take noči	A
visoko goro, ki je nad njimi kipela naravnost v	nebo.	Bila je res mogočna gora, veliko višja od vseh	A
nebu. Morda sta v svoji sreči mislila, da je	nebo	širno modro morje, da so beli oblaki beli otoki	A
mlado sonce, ki se je šele vzdignilo na modro	nebo,	je z zlato lučjo oblivalo mlado zelenje.Vsa	A
popoldne sem taval po Črnomlju. Dan je bil siv,	nebo	oblačno, pokrajina mrtva.Partizani so se pritajeno	A
temnimi hišami sredi temne noči. Ozrl sem se v	nebo,	ki je bilo nastlano z raztrganimi, starinskimi	A
samim seboj. Poseda ob cestnih kantonih, gleda v	nebo	in ne vidi tal pred sabo.Požira bolečino svoje	A
ko spušča dim pod orumenele veje, pod jasno	nebo	ali pa pod zakajen strop, kjer se pač trenutno	A
tolminskih grap, potem pa sem pogledal kvišku na sámo	nebo.	Nebo je bilo visoko in je s svojo sinjino zalivalo	A
potem pa sem pogledal kvišku na sámo nebo.	Nebo	je bilo visoko in je s svojo sinjino zalivalo	A
Marnovščem, kamor je pred dobro uro zašlo sonce.	Nebo	nad sedlom je bilo še svetlo. Teta si	A
na srednji štor. Sklenil sem roke, pogledal v	nebo	ter iz dna svoje ponižane in žalostne duše zaprosil	A
se pognal od tal in švignil naravnost v sivo	nebo.	Tam je spet zajel sapo in napel svoja bronasta	A
soncu naproti. Sonce se je dvignilo na jasno	nebo.	S prečiščeno lučjo je posijalo v očiščeno dolino	A
Nejevoljno je zmignil z rameni in se zamaknil v	nebo,	ki je bilo skoraj brez oblačka.Mlada sinjina	A
tudi kalna reka, ki se je valila proti jugu.	Nebo	je bilo sinje, zelo visoko in jasno.Samo nad	A
grenkih doživetij večkrat pripodili na jasno	nebo	mojega spomina, res je, da so stare in nove	A
vrhovi gora, čisto na dnu pa je razgrnjeno ravno	nebo,	posejano z živimi, mokrimi zvezdami.Ob tem pogledu	A
prelivalo v valu vročinske sape, čebele so brenčale,	nebo	je bilo jasno, samo od Krna so se valili temni	A
mrko; segali so do neba in bili skoraj črni.	Nebo	je bilo zelo modro in brez oblaka.Samo stari	A
je rekla in se skozi krone dreves zamaknila v	nebo.	Bilo mi je zelo neprijetno: prvič, ker	A
Baškega hriba. Od tam naprej pa je silila v	nebo	cela truma gora najrazličnejših velikosti in	A
je, kakor smreka pravzaprav. Navzgor sili, v	nebo,	nove in nove veje poganja, spodnje pa druga	A
hlad in se v širnem prostoru laže spuščala pod	nebo.	Šla sta na Vrtačo ali na Polog, k Skopičniku	A
in jo zajel s polnimi pljuči. Pogledal sem v	nebo:	tam je bilo zvezd, svetlih in rdečkastih, rosnih	A
Zapihali so močnejši, hladni vetrovi, naphali na	nebo	mokre oblake - in začelo se je jesensko deževje	A
se je. Njena postava se je zarisala na jasno	nebo	in nepremično obstala za hip, nato je počasi	A
do Baškega hriba. Od tam naprej je silila v	nebo	cela truma vrhov in gora najrazličnejših velikosti	A
Dan je bil zdrav in je pel kakor bronast zvon.	Nebo	je bilo visoko in modrina posejana z veselimi	A
jarek. Roki prekriža na hrbtu in žvižga v temno	nebo.	Velik je, suh in tenak, skoraj prosojen	A
sapa, ki je raztrgala goste oblake in očistila	nebo.	Toda še preden je zjutraj posijalo jesensko sonce	A
in tam, čisto na dnu, med vrhovi, je ležalo	nebo,	nastlano z drobnimi kodrastimioblački, ki jim	A
Počasi je vzdignil glavo in se od strani ozrl v	nebo.	Tam so se v napeti tišini še prav tako brezupno	A
ležal pod macesni in strmel skozi redke veje v	nebo.	Ravničarica mu je izbirala nevesto za nevesto	A
da so tudi poba navdajale z mirom in močjo.	Nebo	ni bilo več ozko in težko, svinčeno, ki ga je	A
svojimi silnimi hrbti so dvignili vse svinčeno	nebo	in ga odvalili za gore.In zdaj so res sproščeno	A
premišljal! ...« je vzdihnil oče in se ozrl v	nebo.	»In kaj naj bi bil?« je hitro vprašal	A
modro, in prav tako gladko in modro je tudi	nebo.	Sonce je mlado in zlato.	A
dvignil roke kvišku, trikrat sunil s pestmi v	nebo,	nato pa je zakrilil kakor orel s perutmi.V njegovi	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani