nebo (701-800)

neki vojak in pokazal na razsvetljeno nočno	nebo,	kjer je plavalo več podolgovatih črnih predmetov	A
krikne Lovrek. Tedaj se kakor v odgovor razdeli	nebo.	Iz sredine s kruto jasnostjo zasije ogromna luč	A
hladnejše, kakor da je teman oblak zasenčil vedro	nebo,	kakor da je njegova sreča manj velika, manj	A
neutrudnih nočnih goslačev in se oziral v visoko	nebo,	kjer se je sredi iskrečih se zvezd nalik beli	A
preperelimi, dolgimi vejami, - to sivo, mirno, težko	nebo,	- to so le še same mrzle sence, in v soparnem	A
svetemu Jerneju ... Aleš je stanoviten, gleda v	nebo	in molči ...Prijeten mraz ga je spreletaval po	A
jo videl, to Frčajevo Hano, pa sem pogledal v	nebo	ali pa v stran, namesto da bi jo presrčno pozdravil	A
kozolec in se kaj pomeniva ... glej, kako lepo je to	nebo,	kakor da bi angeli gledali na zemljo!“ Sedla	A
hribov in božjih potov se je povrnila luč na	nebo	in se je razlila tam v prelepo zarjo.Alešu se	A
Skozi visoka okna je bledotno svetilo večerno	nebo.	”Prijetno ni ob tej uri ... pusto je, kakor	A
pa je izginil izkušnjavec v dimu in žveplu,	nebo	je jasno in zvezde sijejo ...“ Tako lepo je	A
ugleda to čudežno vrhniško dolino in to belo	nebo	nad njo, se zamisli v čudnotihotne zgodbe, ki	A
ali malo pozneje. Sonce je žgalo z vso silo;	nebo	je bilo jasno, svetlo sinje, kakor da je razbeljeno	A
noč je bila zunaj: jasno, temnomodro poletno	nebo,	zdelo se je, da se vzdiga vedno višje in višje	A
Mrzla je bila noč pred jutrom.	Nebo,	ki je bilo svetlo še opolnoči, je ugašalo; na	A
oblaki, je pogledalo neskončno daljno, sanjavo	nebo,	kakor skozi ozko lino; pogledalo je in je ugasnilo	A
zastor; oblaki so se razmeknili, svetlo, sanjavo	nebo	je pogledalo nanj in nanjo. Vzdignil je dlan	A
Kadar je prišel voz iz sence in se je zasvetilo	nebo,	se je prikazal bled obraz, upal in bolan.	A
Pogledala je bila morda tudi ona na večerno	nebo,	ozrla se je po dolini, pa je spoznala, da je	A
se zgrinjale sence, zmerom bolj se je nižalo	nebo;	en sam dan še in vsa dolina bo utopljena v noč	A
dolini, še ko je odzvonilo angelsko češčenje;	nebo	se mi je zdelo tako visoko kakor nikoli in čisto	A
bilo lepše in bolj nedeljsko nego kdaj poprej -	nebo,	visoko razpeto, s tenkimi belimi oblaki kakor	A
nego samo gosto sivo meglo; kakor da se je bilo	nebo	združilo z zemljo.V ozkem traku svetlobe, ki	A
hlapcu se je zdelo, da ponehava in da se dviga	nebo.	”Da bi vsaj do gozda dospel; tam bi se malo	A
naredko je še naletavalo, ko je stopil iz gozda;	nebo	je bilo višje in svetleje; rezek veter je zapihal	A
je stresel od mraza. Veter je pihal močneje,	nebo	se je vedrilo, na snegu se je delala tenka skorja	A
je pokrižal. Stopil je iz krčme v mrzlo noč;	nebo	se je bilo zjasnilo popolnoma in zvezde so sijale	A
dolgi dimasti plamen, skozi okno je svetilo belo	nebo.	”Zadremala sem, zdi se mi!“ je pomislila	A
ob peči in ni izpregovoril besede. Vedro je	nebo;	ali sveti večerna zarja, ali pa se že bliža	A
zvonovi, Dremotno, z redkimi zvezdami posuto	nebo	je svetilo na belo samoto; od nikoder luči,	A
so gorele mirno, na snegu je odsevalo svetlo	nebo;	leden veter je pihal od severa. Popotnik je	A
pod pazduho ter ga položil na mehko posteljo.	Nebo	je bilo zmerom svetlejše; zvezde so se vžigale	A
lica in je stopal v klanec s krepkimi koraki.	Nebo	je bilo jasno in sneg se je svetil; razločil	A
vrata, odprl duri ter stopil v izbo. Samo belo	nebo	je svetilo vanjo; plamen je ugasnil in ura na	A
ura je bila enaka uri; za najkrajši hip se ni	nebo	zjasnilo, zableščalo v lepšem, veselejšem svitu	A
zvije in strne v klavrno ničevost. Pod orkanom,	nebo	in zemljo bijočim, se trese bilka med legijoni	A
bi sredi puste noči pobliskoma vzplamtelo vse	nebo	v nebeškem ognju?Tako je bilo meni.	A
sem ležal nekoč znak v travi in sem gledal v	nebo.	Večerilo se je, zarja je bila še vsa rdeča in	A
vedoma ob tej jasni uri? Morda se združita	nebo	in zemlja v poslednjem hipu, v padcu samem?	A
Trikrat že se mi je približala senca, iz meglá v	nebo	kipeča, trikrat se je sklonila k meni in me	A
razprostirale razorane njive, zastrmela je v	nebo	visoka črna jagned, prikazala se je gruča mladih	A
vrhovi. Daleč gori pa se je širilo svetlosinje	nebo,	kakor velik prt, potresen z vijolicami in biseri	A
ukopali ... Na vzhodu se je pričelo svetliti;	nebo	je gorelo v polni, žolti barvi, na njivah so	A
je že precej pozno popoludne, sredi decembra.	Nebo	je postajalo umazano sivo in nagibalo se je	A
Stemnilo se je.	Nebo	in polje in cesta, vse se je spojilo v sivo	A
To je danes Dunaj.	Nebo	je jasno ali nad Dunajem visi velik oblak, razprostira	A
Noč je bila jasna, topla; temnosinje je bilo	nebo,	naredko posuto z belimi zvezdami.Po polnoči	A
veter preko ulice; jutro je že dihalo od daleč,	nebo	je bledelo in se je nižalo ... Pred nedavnim	A
čisto tema. Odprl sem vrata in pogledal na	nebo.	Nobene zvezde; čez in čez sama dolgočasna, mokrosiva	A
se je svetil hrib, ves še v soncu. In vse	nebo	je bilo še jasno, čisto popoldansko, in se je	A
prestrašila sem se in sem pobegnila in sem gledala v	nebo,	ki je bilo tako jasno; in kolikor bolj so gledale	A
gledale moje oči, toliko širše in višje je bilo	nebo,	zmerom višje; o, nikoli bi ga ne dosegel človek	A
zmerom višje, srčnega hrepenenja vredno, kakor	nebo	nad mano ... Ali je bila resnica?	A
oblaki so begali po nebu. Ali nenadoma je leglo	nebo	nizko na zemljo, obzorje se je omeglilo, vsenaokoli	A
vidi lepoto, kjer je umazanost ... In zunaj je	nebo	tako svetlo ... šel bi človek po tistem rosnem	A
za goro; zjutraj je bilo zakrito že skoro vse	nebo,	bukve so šumele v močnem vetru in so se priklanjale	A
se priklanjale ... V Sivo in nizko je	nebo,	da bi ga človek skoro z roko dosegel. V meglenem	A
napravljali na dolgo pot. In pomlad je bila,	nebo	je bilo jasno in popki so poganjali. Le hitro	A
zadovoljstvu, gleda z mežikajočimi očesci na sinje	nebo	in se veselí, da je nebo tako daleč in mlaka	A
mežikajočimi očesci na sinje nebo in se veselí, da je	nebo	tako daleč in mlaka tako blizu ... Že je bil	A
hladno je bilo na ulici; tako visoko je bilo	nebo,	da sem komaj razločevala zvezde; in naokrog	A
bukev, razločil je pobožno molitev smreke, v	nebo	zamaknjene.Svojo govorico sta govorili robida	A
/ stran 87 . / Sedel je v čolnu, strmel v	nebo,	valovi so ga tiho in rahlo zibali od brega.	A
mojem srcu je tiho in pusto. In ali ni to isto	nebo,	ali ni to ista lepa sanjajoča noč?Kako so plavale	A
hladno in tiho ... še gozd bi komaj dihal ... in	nebo	bi bilo rdeče nad nami ... in vsi bi molčali	A
in mračilo se je hitro. Tone se je ozrl na	nebo,	in ko je videl, da je otemnelo že tudi jabolko	A
zamigljala plašna luč kakor kresnica v temnem grmu.	Nebo	pa se je še svetilo, v prelepi oranžni svetlobi	A
kamen; skozi razbito šipo je sijalo nanj večerno	nebo.	Tone je sedel na kamen, sključil je	A
zarje belil prvi sneg, ki je bil zapadel ponoči.	Nebo	je bilo jasno; še se je spominjalo na polnočni	A
Kdo je kriv? Udari v zrak, obtoži	nebo	in oblake!O gospod, čevlji so krivi; to sem	A
se je začudil Jernej. Pod večer, ko se je	nebo	pooblačilo, so se odprle duri na stežaj.Na pragu	A
misliš nanj?« Pomolčal je študent, gledal je v	nebo,	ki se je tiho temnilo, nato se je nasmehnil	A
Moli, tudi jaz bom molil!« Gledala sta v	nebo	s široko odprtimi očmi.Temna je bila dolina	A
široko odprtimi očmi. Temna je bila dolina,	nebo	pa je bilo zmerom svetlejše; rdilo se je na	A
glavo je nagibal nazaj, oči so bile uprte v	nebo,	roke sklenjene na prsih; telo je bilo čisto	A
bolj bel je bil njen obraz. Oči so bile uprte v	nebo,	uprte v oltar, na katerem je darovala svoje	A
Matere božje. Malči je pogledala na velike, v	nebo	uprte, miru in ljubezni polne oči, na ustnice	A
se vrnili... In zunaj je bil lep jesenski dan,	nebo	se je svetilo nad lepo pokrajino tam pred mestom	A
mirne na kolenih. Mračen dan je bil zunaj,	nebo	je bilo umazano in neprijazno, skoro bi bilo	A
vztrepetala; vedela je, da je zunaj grdo mokro	nebo.	Njene velike slepe oči so se ozrle po	A
Ali bila je mrtva...« Hitro se je mračilo;	nebo	se je nižalo zmerom bolj in je temnelo; kakor	A
bile hiše, kakor naslikane; čudnosinje je bilo	nebo;	pisani vrti, zeleni travniki, in drevje in bele	A
zelenih travnikov, tam zgoraj svetlo sončno	nebo,	na desni bela cerkvica; na drugi strani, glej	A
zunaj, lepi travniki, lepi gozdi, lepo božje	nebo!	Ej, ej, ej! -	A
stran 41 . / je bilo v sobi, kakor megleno	nebo	tam zunaj, kakor vse življenje tam zunaj.Ni	A
je sredi police, videl je ven - tam je bilo	nebo,	črne hiše so bile, videl se je vršiček golega	A
je bilo sunilo nazaj - saj je bilo tam zunaj	nebo	in črne hiše so bile in videlo se je golo drevje	A
sunilo nazaj, samo to je vedel, da je zunaj	nebo	in da je drevje zunaj.Tako je butalo zamolklo	A
naposled dovolj visoko in da poleti ven, kjer je	nebo	in kjer je drevje. Ves čas ni bilo glasu iz	A
je bila zunaj in nepriljudna; čemerno je bilo	nebo	in videlo se je, da so mrzli celo oblaki, ki	A
so se dotikale tal noge. Odpiral se je svet,	nebo	se je odpiralo.Spomnila se je Tina na svojo	A
zmračilo se je morda, pooblačilo se je morda	nebo;	pade mu na srce težka misel, spomni se nase	A
zavedno, brez solza in brez trpljenja. Tam je	nebo	jasno, neskončno, vse je čisto mirno, neoskrunjeno	A
95 . / Zdaj je odprla oči in se je ozrla na	nebo,	ki je vabilo in se je nasmehnila... Zunaj	A
pomlad, lepa kakor še nikoli. Gledale so na	nebo,	ki je sijalo jasno in toplo, na veselo sonce	A
mahoma konec vseh skrbi, da se bo to oblačno	nebo	zjasnilo ne samo nad menoj, temveč nad nami	A
sijalo sonce. Hladno jesensko jutro je bilo,	nebo	so zastirale goste bele megle.Kar nakratko sem	A
brez sledu, kakor da jo je bilo svetlo jutranje	nebo	v enem samem požirku popilo.Bela cesarska cesta	A
203 . / prihodnost kakor v to sončno jutranje	nebo.	Hej, blizu je obljubljena dežela, daleč za gorami	A
in sem se naslonil v kot. Noč je bila jasna,	nebo	posuto z zvezdami.Sveži ponočni zrak mi je prijazno	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  201 301 401 501 601 701 801 901 1.001 1.101 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani